TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Če si direktor delovne organizacije protipravno prilasti določene stvari, ki mu niso zaupane v zvezi z njegovim delom v delovni
organizaciji, takega ravnanja ni moč opredeliti kot kaznivo dejanje poneverbe po členu 141 KZ RS, pač pa kot kaznivo dejanje tatvine, ker ni mogoče šteti, da mu je vse premoženje, ki je last delovne organizacije, zaupano v smislu navedenega zakonske določbe, že na podlagi direktorskega položaja.

Sodišče prve stopnje je ravnanje obtoženca, zoper katerega je javni tožilec vložil obtožnico zaradi kaznivega dejanja poneverbe po 1. odstavku 141. člena KZ RS, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje tatvine po 2. odstavku 165. člena KZ RS in na podlagi 6. točke 349. člena ZKP zavrnilo obtožbo. Svojo odločitev glede pravne opredelitve obtoženčevega ravnanja, ko je kot direktor TOZD-a vzel iz tovarniške hale iz dvorišča naprave za izkoriščanje sončne energije za ogrevanje, z namenom, da si jih protipravno prilasti, je oprlo na ugotovitev, da navedene stvari niso bile odstopljene osebno obtožencu, temveč TOZD-u zaradi nadaljnjega razvoja proizvodnje teh naprav in da mu niso bile zaupane v zvezi z njegovim delom v tem smislu, da bi iz narave njegovega dela in nalog izhajalo, da ima z njimi pravico razpolagati.

Sodišče druge stopnje, ki je pritožbo javnega tožilca zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje, je ob oceni, da je stališče v izpodbijani sodbi glede pravne opredelitve pravilno, v obrazložitvi svoje sodbe navedlo še naslednje razloge:

Samo dejstvo, da je bil obtoženec direktor TOZD-a, katerega last so bile odvzete stvari, še ne pomeni, da so mu bile kot direktorju zaupane v smislu določbe 1. odstavka 141. člena KZ RS prav vse premične stvari. Tako ekstenzivno pojmovanje zaupanosti stvari po navedeni zakonski določbi bi bilo namreč v nasprotju s stališčem sodne prakse, po katerem je stvar nekomu zaupana v zvezi z njegovim delom takrat, ko je hramba ali razpolaganje s stvarjo neposredno povezano z njegovim delom, kar hkrati pomeni, da možnost dejanskega razpolaganja s stvarjo oziroma dostopnost do stvari, še ni dovolj za kvalifikacijo dejanja po 141. členu KZ RS.

V zvezi s stališčem, ki izhaja iz obrazložitve sodbe druge stopnje, da lahko stori kaznivo dejanje poneverbe po 1. odstavku 141. člena KZ RS le tista oseba, ki si protipravno prilasti stvari, ki so ji neposredno zaupane v zvezi z njenim delom v delovni organizaciji, je treba opozoriti na dejstva in okoliščine, vsebovane v zakonskem opisu 1. odstavka 141. člena KZ RS, ki jih mora sodišče ugotoviti v postopku pri obravnavanju teh kaznivih dejanj.

Po zakonskem opisu v 1. odstavku 141. člena KZ RS je storilec kaznivega dejanja poneverbe lahko le tista oseba, ki si protipravno prilasti denar, vrednostne papirje ali kakšne druge premične stvari, ki so ji zaupane v zvezi z njenim delom pri državnem organu, organizaciji združenega dela ali pri kaki drugi družbeni pravni osebi. Iz navedenega zakonskega opisa je razvidno, da je namen zakonodajalca v tem, da se prepreči jemanje naštetih stvari, ki so komu zaupane v zvezi z njegovim delom v navedenih "institucijah". Zato je za pravilno presojo, ali je obtoženec storil kaznivo dejanje poneverbe treba ugotoviti dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bo mogoče zanesljivo odgovoriti na vprašanje, kdaj so naštete stvari komu zaupane v zvezi z njegovim delom pri navedenih "institucijah". Pri poneverbi pomeni točno določitev pojma zaupanosti hkrati tudi podlago za ugotovitev storilca tega kaznivega dejanja. Pri ugotavljanju, kdaj je kakšna stvar komu zaupana pri opravljanju določenih del v navedenih "institucijah", je treba tedaj izhajati iz vsebine poneverbe, ki je v tem, da nekdo pri opravljanju dela izrabi položaj, ki ga ima v odnosu do stvari, ki so predmet kaznivega dejanja. Ugotoviti je treba, ali ima pooblastilo, da s temi stvarmi, ki so mu zaupane, razpolaga, oziroma jih odtuji, kar lahko izhaja iz ustreznih predpisov, odločitev pristojnih organov v navedenih "institucijah" ali iz narave dela, ki ga opravlja. To pomeni, da je treba ugotoviti, ali spadajo v okvir pooblastil nekoga tudi pravica razpolaganja s stvarmi, ki so predmet kaznivega dejanja. Če te pravice nima, ni podlage za sklep, da je storil kaznivo dejanje poneverbe. Zato tudi okoliščina, da ima nekdo pri opravljanju del v navedenih "institucijah" le možnost dejanskega razpolaganja, ali le možnost dostopa do stvari, ki so predmet kaznivega dejanja, še ne zadošča za pravno opredelitev kaznivega dejanja poneverbe po 1. odstavku 141. člena KZ RS. Pri ugotavljanju vsebine pooblastil in njihovega okvira pa je treba upoštevati, da lahko stori to kaznivo dejanje tudi oseba, ki ji stvari niso neposredno zaupane pri delu, ki ga opravlja, če glede na njen položaj v njeno pristojnost spada tudi razpolaganje z njimi (na primer odredi blagajniku izplačilo denarja in ga poneveri).