TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Zastopnik predlagateljičine pravne prednice se je lahko odpovedal odškodnini po 73. členu ZDen, čeprav ob izjavi o odpovedi ta terjatev predlagateljičine pravne prednice še ni nastala. V času podpisa izjave z dne 10. 11. 1995 je bilo namreč mogoče predvideti, da se bo denacionalizacijski postopek lahko zaključil z odločbo, na podlagi katere bo morala predlagateljičina pravna prednica nepremičnino vrniti denacionalizacijski upravičenki, sama pa bo v tem primeru pridobila terjatev iz 73. člena ZDen.

Predlagateljica neutemeljeno izpodbija odločitev sodišč s trditvami, da takratni zastopnik njene pravne prednice ni vedel za vsebino in znesek odškodnine kot tudi ne za odpuščeni dolg. S temi trditvami namreč uveljavlja napake njegove volje pri podpisu izjave z dne 10. 11. 1995 zaradi zmote, ob tem pa ne zatrjuje, da je zahtevala razveljavitev sporazuma o odpustu dolga. K temu gre še dodati, da bi s tako zahtevo lahko uspela le, če bi se izkazalo, da je pri sklenitvi sporazuma o odpustu dolga ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (drugi odstavek 61. člena ZOR). Vendar okoliščine te zadeve kažejo na nasprotno. Že v času podaje izjave z dne 10. 11. 1995 bi morala in mogla predvideti, da ji bo z odločbo o denacionalizaciji lahko nastala odškodninska terjatev iz 73. člena ZDen zaradi vrnitve nepremičnine, ki je bila v navedeni izjavi določno opredeljena in za katero je bilo mogoče že tedaj določiti višino odškodnine iz 73. člena ZDen.