TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba dolžnika se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah I, II in III izreka potrdi.

II. Pritožbi prvega upnika se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje:

- v točki IV izreka razveljavi,

- v točki V izreka pa razveljavi in se zadeva v tem obsegu (glede stroškov postopka) vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Dolžnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko je predlog prvega upnika za začetek stečaja nad dolžnikom zavrnilo, čeprav je z istim sklepom nad dolžnikom začelo stečajni postopek. Predloga prvega in drugega upnika v konkretnem primeru nista enaka le glede zahtevka, temveč je enaka tudi terjatev, na katero se opirata in na kateri temelji odločitev sodišča prve stopnje o začetku stečajnega postopka. Gre za isto odškodninsko terjatev zoper dolžnika, ki je bila pravnomočno prisojena prvemu upniku, ki jo je tudi uveljavljal v predlogu za začetek stečaja (v celotnem znesku), nato pa je nanjo (v polovičnem znesku) enak predlog oprl še drugi upnik, ki je to terjatev med predhodnim postopkom plačal prvemu upniku kot solidarni zavezanec v izvršbi. Dolžnikova zaveza s tem plačilom ni prenehala; obveznost, ki jo je imel prej do prvega upnika, ima sedaj (v polovični vrednosti) do drugega upnika.

V opisanih okoliščinah je sodišče prve stopnje sklep o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom pravilno oprlo na verjetno izkazano odškodninsko terjatev, ki je ob uvedbi postopka pripadala prvemu upniku, ob začetku postopka pa drugemu upniku. Ker je na tej podlagi izreklo pravno posledico, ki učinkuje za vse upnike in za katero se je ves čas zavzemal tudi prvi upnik (sprva na podlagi odškodninske terjatve, po njenem plačilu pa še na podlagi drugih terjatev zoper dolžnika, ki še niso bile plačane), ni imelo podlage za zavrnitev njegovega predloga v izreku sklepa.

Ker je verjetno izkazano, da sta deleža dolžnika in drugega upnika v škodi enaka, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnik drugemu upniku dolguje polovico plačanega zneska odškodninske terjatve (188., 404. in 405. člen OZ). Na odločitev o dolžnikovi pritožbi ne more vplivati stališče drugega upnika, da z dolžnikom ni v razmerju solidarnih dolžnikov, saj to še ne pomeni, da ni upravičen do regresa zoper dolžnika. V to njegovo upravičenje določba 191. člena OZ ne posega že zato, ker se nanaša na kondikcijski zahtevek plačnika (drugega upnika) do prejemnika plačila (prvega upnika), in ne morda na plačnikov regresni zahtevek do dolžnika. Drugi upnik je plačilo prvemu upniku opravil v izvršilnem postopku, ki je zoper njega tekel na podlagi pravnomočne sodbe, in sicer po tem, ko je bil njegov ugovor zoper sklep o izvršbi pravnomočno zavrnjen, zato je imel za plačilo dolžnikovega dela dolga pravni interes. Če bi se drugi upnik (na podlagi izrednega pravnega sredstva) uspel razbremeniti solidarne obveznosti, bi zaradi plačila dolžnikovega dolga, ki ga je opravil v opisanem položaju, to plačilo lahko izterjal od dolžnika na drugi pravni podlagi (275. člen OZ).