TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obsojencu v pogojni obsodbi določena kazen pet mesecev zapora zniža na dva meseca in petnajst dni zapora.

II. V preostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Kritika vsakokratne oblasti (politikov, javnih funkcionarjev, parlamentarnih in drugih političnih strank, vlade, koalicije in opozicije, nosilcev oblasti oziroma javnih pooblastil in podobno) torej uživa največ pravne zaščite in s tem tudi največ svobode. Pri tem je kritika lahko zelo ostra, celo surova in neusmiljena. Dopušča tudi pretiravanja in izraze, ki so sami po sebi, glede na uporabljene besede in konkludentna ravnanja, žaljivi. Prav v tem je bistvo ustavno pravne zaščite svobode izražanja: pravna zaščita gre tudi pretiranim, šokantnim, žaljivim in javno vznemirjajočim izjavam; deplasiranim, slabega okusa in nizkotnim, v moralnem smislu nepoštenim. Objektivno žaljivi pomen uporabljenih besed in užaljenost naslovnika sama po sebi še ne zadoščata za sklep, da je bila prestopljena meja svobode izražanja. Obstaja namreč bistvena in odločilna razlika med svobodnim izražanjem (free speech) in poštenim izražanjem (fair speech). Ljudi se zato ne sme utišati, preganjati ali kaznovati zgolj zaradi golih besed, ki so bile uporabljene ali le zaradi vsebine besed ali zaradi vsebine idej, ki so za besedami, ampak le zaradi dejanske ali zelo verjetne škode (škodljivih posledic), ki so jih te besede povzročile. Presoja "škode", pa mora biti resna in stroga. Varstvo pravice do svobode izražanja pa ne uživajo tiste izjave, katerih izključen namen je sramotitev oziroma zaničevanje prizadete osebe.

Pravica do svobode izražanja je torej ustavno zagotovljena pravica, ki pa je hkrati tudi omejena s pravicami drugih, vendar le ob upoštevanju splošnega ustavnega načela sorazmernosti, to je ob pravilnem tehtanju med kolidirajočimi ustavnimi vrednotami. Najpogosteje prihaja svoboda izražanja v kolizijo prav s pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave ter varstvom osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave, ki predstavljata temelj in mejo ustavnega varstva časti in dobrega imena. Ob nastanku kolizije dveh enakovrednih pravic, kot sta pravica do svobode izražanja na eni in pravica do varstva osebnega dostojanstva ter osebnostnih pravic na drugih strani, je potrebna vsebinska omejitev obeh pravic oziroma se je potrebno odločiti, katera je v dani situaciji bolj pomembna in potrebuje ustrezno zaščito.

Praksi ESČP in Ustavnega sodišča RS je v več svojih odločbah sledilo tudi Vrhovno sodišče. Iz prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da se mora presoja ključnega vprašanja, ali je treba v konkretnih okoliščinah svobodo govora zaščititi ali ne, osredotočiti na: (i) pomen izjav, (ii) položaj ali predhodno ravnanje oškodovanca, (iii) prispevek izjav k razpravi, ki je v javnem interesu in (iiii) ugotovitev ali so bile izjave podane z namenom zaničevanja ali so bile usmerjene v osebno žalitev in blatenje oškodovanca oziroma ali je predmet javne razprave stopil v ozadje.

Iz ustaljene prakse Ustavnega sodišča je razvidno, da se pravici do zasebnosti oseba lahko izrecno ali molče odpove, vanjo pa se lahko poseže tudi brez dovoljenja, kadar gre za izvrševanje neke pravice, ki bi imela, ob upoštevanju načela sorazmernosti, prednost pred pravico do glasu.

Upoštevaje navedeno je v obravnavanem primeru bistveno, da se je obsojenec odločil žalitve zapisati in jih poslati oškodovancu, zato se ne more sklicevati, da je bila s tem, ko je oškodovanec žalitve naznanil organom pregona in jim predal od obsojenca prejeta elektronska sporočila, kršena njegova pravica do zasebnosti oziroma pravice iz 37. in 38. člena Ustave. Obsojenec se je torej s pošiljanjem elektronskih sporočil z izrazito žaljivo vsebino za oškodovanca moral zavedati, da bo oškodovanec lahko v ustreznem postopku branil svojo pravico do časti in dobrega imena in njegova elektronska sporočila predložil organom pregona. Na takšen način se je svoji pravici do zasebnosti odpovedal.

Spoštovanje načela kontradiktornosti mora biti zagotovljeno tako v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot tudi v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Pravica do izjave narekuje dvostranskost pravnih sredstev, to je ureditev, po kateri se pravno sredstvo pred odločitvijo instančnega sodišča vroči nasprotni stranki, ki lahko nanj odgovori.

Zaradi spoštovanja načela kontradiktornosti (tudi) v pritožbenem postopku določba 376. člena ZKP izrecno določa, da sodišče izvod pritožbe vroči nasprotni stranki, ki sme na to v 15 dneh po njenem prejemu podati sodišču odgovor na pritožbo.