TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbe obdolženega A. A. in njegovega zagovornika ter zagovornikov obdolženih B. B. in C. C. se zavrnejo kot neutemeljene in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženci so kot strošek pritožbenega postopka dolžni plačati sodno takso, in sicer vsak v znesku 144,00 EUR.

Po 441. členu ZKP se sme ugovor krajevne pristojnosti v skrajšanem postopku podati do začetka glavne obravnave, torej do predstavitve obtožnega predloga s strani tožilca (prvi odstavek 443. člena ZKP), zato pritožbeno sodišče ugovora krajevne pristojnosti, vloženega šele v pritožbi zoper končno odločbo, kot nepravočasnega ni vsebinsko obravnavalo.

Sodišče zavrne predlagani dokaz, če na podlagi že izvedenih dokazov oceni, da so v zadostni meri razčiščena vsa odločilna dejstva, ali če oceni, da ni izkazana verjetnost, da bo mogoče s predlaganim dokazom ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev, pomembnih za razsojo. Prav tako ne sme izvajati nedovoljenega dokaza in dokaza, s katerim bi se zaobšle dokazne prepovedi.

Obdolženi A. A. je bil v obravnavanem časovnem obdobju župan Občine D. Po prvem odstavku 33. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) je predstavljal in zastopal občino, prav tako je skrbel za njeno zakonito delovanje. Občina preko župana, ki razpolaga z izvirnim pooblastilom, izjavlja svojo voljo v pravnem prometu, zaradi česar se ni mogoče strinjati s pritožnikoma, ko smiselno navajata, da se je obdolženi A. A. razbremenil svoje odgovornosti kot odgovorna oseba samoupravne lokalne skupnosti, ker je postopek izvedbe javnega naročila vodil obdolženi B. B.

Napeljevanje je naklepno vplivanje na drugega, ki pri njem povzroči odločitev, da izvrši dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja in je protipravno. Naklep napeljevalca se mora nanašati na napeljevanje in kaznivo dejanje, h kateremu se napeljuje (t.i. dvojni naklep napeljevalca).

Napeljevanje konkretizirano s tem, da je napeljevalec "nagovoril" storilca h kaznivemu dejanju (kot v obravnavanem primeru), kaže na aktivnost napeljevalca z besedami, torej z govorjeno besedo prepričati drugega, da stori določeno kaznivo dejanje. Opis napeljevalčevega ravnanja je v takem primeru zadosten, medtem ko še konkretnejša opredelitev, kako je bilo to storjeno, sodi v obrazložitev sodbe.