TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Ob reševanju pritožbe se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu:

glede odgovornosti za prekršek pod točko I/5) in v delu glede izrečene enotne sankcije po uradni dolžnosti spremeni tako, da se:

- postopek o prekršku zoper obdolženca v točki I/5) izreka izpodbijane sodbe na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavi in da v tem delu stroški postopka bremenijo proračun;

- v točki II/5 izreka za prekršek po določbi člena 7/2 ZJRM-1 globa ne določi, posledično pa se obdolžencu enotna sankcija izreče v višini 2.400,00 EUR ter ob upoštevanju časa pridržanja v točki III) izreka izvrši v višini 2.380,00 EUR;

- glede v plačilo naloženih stroškov postopka v točki IV izreka pa tako, da se znesek 361,73 EUR nadomesti z zneskom 320,00 EUR.

Vsak sodbeni izrek mora vsebovati konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih se posameznemu obdolžencu očita protipravno ravnanje v prekrškovnem postopku.

V obravnavanem primeru se obdolžencu očita le, da se je v kritičnem času, ko je vozil neregistrirano osebno vozilo, v postopku nedostojno vedel do policistov, saj je nanju kričal. Tako iz izreka ne izhaja, katere besede, ki jih naj bi obdolženec kričal, so zajete v očitku nedostojnega vedenja do policistov. To ne izhaja niti iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje v točki 7 obrazložitve, v kateri sodišče zavrača storilčevo zanikanje navedenega prekrška. Povzet opis izvršitvenega ravnanja prekrška po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 tako ne vsebuje tudi navedbe konkretnih okoliščin, ki bi ravnanje opredeljevale kot historičen in dokazljiv dogodek, temveč zajema le abstraktno pravno normo brez ustrezne konkretizacije, kar pa ne zadosti zahtevi po ustrezni konkretizaciji sodbenega izreka in kar bi obdolžencu omogočalo tudi učinkovito obrambo.