TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, odločba sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je bila prvotna tožba nepopolna. Zaradi dodaje identifikacijskega znaka nepremičnine, ki sicer olajšuje identifikacijo nepremičnine, tožba ni nič bolj popolna kot prej. Identifikacija nepremičnin z navedbo katastrske občine in parcelne številke (tj. na način, na katerega so bile nepremičnine označene v prvotnem zahtevku) je povsem zadostna za sojenje o postavljenem tožbenem zahtevku. Tak zahtevek je tudi docela določen. Nepredložene in neprevedene listine (ki so dokazi in ne dejstva) pa na (ne)popolnost tožbe ne vplivajo. ZPP namreč ne predpisuje, da bi bila vložitev tožbe pogojena s predložitvijo (vseh) dokaznih listin. To (ali dejstva iz tožbe potrjujejo dokazi) je stvar utemeljenosti tožbenega zahtevka, kar je pravno odločilno šele, če pride do kontradiktornega postopka, ki je posledica pravočasno vloženega odgovora na tožbo. Tega pa v obravnavani zadevi ni bilo, zato bi se moralo sodišče prve stopnje najprej ukvarjati z (ne)obstojem pogojev za zamudno sodbo.

Zamudna sodba namreč temelji na absolutni domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava tožnikove dejanske navedbe, na katerih ta gradi tožbeni zahtevek. Sodišče zato v takem postopku ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb, temveč le presoja, ali med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja. Pisanja zamudne sodbe se sodišče (prve stopnje) torej loti tako, da najprej preveri, ali je tožba tožencu pravilno vročena v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP) in ali gre za zahtevek, s katerim stranke lahko razpolagajo (2. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Če sta oba odgovora pozitivna, sodišče nadalje iz tožbenih navedb izlušči dejstva, nato pa preveri dvoje: prvič, ali utemeljenost zahtevka (delno ali v celoti) izhaja iz teh dejstev (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), in drugič, ali ta dejstva morebiti nasprotujejo dokazom, ki jih je tožbi priložil tožnik sam, ali splošno znanim dejstvom (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Preizkušanje nasprotja med v tožbi zatrjevanimi dejstvi in tožbi priloženimi dokazi ne pomeni, da sodišče preverja utemeljenost tožbenih trditev niti sodišče dokazov ne ocenjuje, kot ob odločanju, ki sledi kontradiktornemu postopku.