TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Noben zakon ne predpisuje, da bi moralo v takih primerih sodišče stranko posebej opozoriti, naj si vzame pooblaščenca. Sodišče ima le dolžnost, da stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem poudarja, da je treba vsakega odraslega, poslovno sposobnega posameznika šteti za osebo, ki mora prvenstveno sama poskrbeti za varstvo svojih pravic in interesov. Pretirano paternalistično ravnanje sodišča ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje.

Ni šlo za tako zapleteno in kompleksno zadevo, kot skuša prikazati pritožba; šlo je za vprašanje, kako odpraviti solastniško razmerje na štirih parcelah pod in okoli hiše nepravdnih strank. Vprašanje sodišča nasprotnemu udeležencu, za kateri del nepremičnine je zainteresiran, je dovolj jasno in razumljivo tudi laiku.

Poleg dolžnosti, da se pravice in pravni interesi udeležencev ugotovijo in zavarujejo, je sodišče dolžno to storiti tudi čimprej (primerjaj 5. člen ZNP), torej si mora prizadevati tudi za rešitev zadeve v razumnem roku.

Navedbe, da je temeljni namen nepravdnega postopka za delitev solastnine prenehanje solastnine in da zato ni dopustno, da sodišče nepremičnin ne razdeli v celoti, so v izhodišču pravilne. Res je smoter delitvenega postopka, da se solastnina (ki je skladno z rimskim pravnim rekom »mati prepirov«) likvidira, vendar sodna praksa dopušča, da tudi po končanem delitvenem postopku solastnina v celoti ne preneha.

Ukinitev solastnine na parceli, ki je skupni del zgradbe (fundus), ni možna, dokler ni vzpostavljena etažna lastnina.

Če razmerij iz takih in drugačnih razlogov ni mogoče urediti v celoti, je prav gotovo pravilno in primerno, da se uredijo vsaj v tistem delu, kolikor je mogoče. Tako je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru tudi ravnalo in pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na specifične konkretne okoliščine (da ena od parcel predstavlja fundus stavbe, ki je v tem postopku ni mogoče etažirati) ravnalo pravilno, ko je odločilo, da na eni od parcel (še vedno) ostane solastnina.