TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik v drug kraj ni redna pot na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Po določbi 31. člena ZDR-1 je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru njegove spremembe v skladu na določbo 49. člena ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je bil z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeni kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa glavni kraj opravljanja dela (prim. z odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 23/2016 z dne 30. 8. 2016). Glede na to ni mogoče slediti zavzemanju tožene stranke, da je z odredbami tožniku začasno pisno odredila delo v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja stroškov za prevoz na delo in z dela šteje za kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, kar pomeni, da ni šlo za službene poti. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo tožnikove poti na navedeno delovišče za službena potovanja, za katera tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. X Ips 387/2011, zavzelo stališče, da je službena pot le tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.