Portal TFL
Plačajte že enkrat tiste davke in prispevke, da bomo mi imeli za plače!
Rubrika
Kolumna
Vir
Pravna podlaga
ni določena
Povezave
Podsistem TAX
Podsistem FIN
Podsistem LEX
Povzetek
Tako se je glasil vehementno izrečen stavek nekega zaposlenega v javnem sektorju v družbi ljudi, kjer smo bili v večini podjetniki. Šokirani smo se spogledali in takoj razumeli, kako daleč smo kot družba zabredli. V enem letu smo izgubili odnos in tudi spoštljivost do tistih, ki zares ustvarjajo. Pa ne zaradi epidemije.
BESEDILO
Tako se je glasil vehementno izrečen stavek nekega zaposlenega v javnem sektorju v družbi ljudi, kjer smo bili v večini podjetniki. Šokirani smo se spogledali in takoj razumeli, kako daleč smo kot družba zabredli.
V enem letu smo izgubili odnos in tudi spoštljivost do tistih, ki zares ustvarjajo.
Že več desetletij sem del tega dogajanja. Bila so različna obdobja večjega ali manjšega zavedanja tako politike kot tudi vseh drugih, kaj pomeni ustvariti en evro, ga zaslužiti in od njega plačati vse stroške, plače in seveda vse davke. Morda je bilo le obdobje tajkunov po letu 2008 tisto, ko se je politika precej izogibala prireditev, kjer se je zbiralo gospodarstvo, a tudi to je ob dobrih rezultatih podjetij pozneje hitro minilo. Ves čas, torej dobro desetletje, so se vsi zavedali, kako pomembno je odlično delujoče gospodarstvo, zato da s prispevki in davki, ki jih prispeva v proračun, ki ga upravlja modro državno vodstvo, zagotavlja blaginjo vsem državljanom in delovanje vseh resorjev od zdravstva do šolstva, kulture in drugih. Z leti se je nekako vzpostavil lep in spoštljiv odnos – vsak je delal svoje in spoštovali smo se med seboj. Odzivi, ki smo jih v gospodarstvu dobivali od vseh resorjev, so bili dobri, lahko bi rekla, da so se vsi na neki način zavedali, kako pomembno je, da gospodarstvo dobro deluje, in da je od tega odvisna tudi njihova usoda. Bili so spoštljivi, lahko bi rekla, da je bilo marsikdaj čutiti tudi hvaležnost.
Tako je seveda prav. Vsak državljan mora biti vzgojen tako in vsaka država mora spodbujati in zaščititi najprej gospodarstvo, saj je od tega odvisen njen obstoj in razvoj. In seveda mora skrbeti za finance po načelu zdrave kmečke pameti – tudi če se zadolžuje, mora vedeti, za kaj.
Zdaj pa je popolnoma drugače, v enem letu smo izgubili vse to in tudi ves odnos. Pa ne zaradi epidemije.
Podjetja – o njih se skorajda ne govori več. Večina jih je dobrih, že prej so si ustvarila dobre pozicije, razvoj, izvoz, tako da so se zdaj lahko popolnoma posvetila svojim dejavnostim in poiskala morda še kaj, vse s ciljem, da preživijo, da zaposlenim zagotovijo delovna mesta, ki jih je zdaj več kot 790.000, in še dodatno več kot 90.000 samozaposlenih. A vse to je zasluga dobrega menedžmenta in lastnikov, ki so se v teh desetletjih hitro naučili dobrega gospodarjenja. To pa se dosega z razvojem in dobro prodajo ter obvladovanjem stroškov, brez zadolženosti in z ustvarjanjem dobička.
Podobno bi morala razmišljati tudi država, a tako lahkotno zadolževanje, kot smo mu priča, je zares skrb vzbujajoče. Težko verjamem, da so bile vse 4 oziroma zdaj že 5 milijard evrov zares namenjenih ukrepom pomoči zaradi epidemije, če je bila večina, pa so bili marsikateri ukrepi zares precej nepremišljeni. Pomoč, ki naj bi jo prejeli z ukrepi, je različna, v prvem valu je bila morda jasna, financiranje čakanja smotrno, zdaj pa, ko smo prišli že do sedmega zakona, marsikdaj nejasna, komplicirana. Kot denimo ta, pri kateri je bilo za kredite z državnim poroštvom namenjenih 1,2 milijarde evrov, a zaradi kompliciranega postopka in visoke obrestne mere porabljenih le 70 milijonov evrov. Tako se pa zares ne moreš zmotiti v načrtovanju. A ne glede na ukrepe je tržna logika neizprosna, podjetja se morajo obnašati racionalno in prilagajati obseg stroškov poslom, ki jih imajo. Zato se število brezposelnih povečuje, v letu 2020 znaša že 84.000, zagotovo se bo številka povečala, ko bo končano financiranje tistih na čakanju, spomladi pa nas čaka še prvi val stečajev. Najbolj bodo prizadeta vsa manjša podjetja, samostojni podjetniki, kjer je samozaposlenih malo čez 90.000 in so komaj dobro zaživeli, začeli preživljati sebe, svoje družine, a bodo morali zapreti dejavnost, seveda še zlasti tisti v najbolj prizadetih panogah.
Javni sektor – kaj pa se dogaja tu? V resnici ni čisto jasno. Večina od skoraj 180.000 zaposlenih dela od doma, marsikaj je upočasnjeno, nekateri se seveda trudijo in so odlični. Plače so stoodstotne, marsikje so izplačani dodatki. Nimam namena presojati, ali je to prav ali ne, zagotovo je, če si to zaslužijo. Skrb vzbujajoče pa je nekaj drugega. Statistika pravi, da število zaposlenih v javnem sektorju ves čas narašča, enako velja tudi za plače. Zares bi si želela videti poglobljeno analizo o učinkovitosti. Skrbi tudi to, da je prepad med javnim sektorjem in podjetji postal še večji. Še večji v smislu organizacije, racionalnih odločitev, stroškov in lagodnosti zaposlitve. Znano je, da je zaposlenega v javnem sektorju praktično nemogoče odpustiti. Zaradi vsega tega, popolne varnosti, je seveda temu primeren tudi odnos marsikaterega zaposlenega v tem sektorju. Nadpovprečno število dni dopusta, plačano dodatno pokojninsko zavarovanje, zagotovljeno napredovanje so le še nekateri dodatni bonusi. Temu primeren je verjetno posledično tudi v uvodu opisan odnos.
Šola – to pa je področje, kjer je prizadetih skupno okoli 600.000 ljudi: 350.000 mladostnikov (87.000 otrok v vrtcih, 190.000 osnovnošolcev, 72.000 dijakov in 76.000 študentov) in nekaj več kot 40.000 učiteljev ter okoli 160.000 staršev (če vzamemo tiste, ki imajo vrtčevske in osnovnošolske otroke nižjih razredov), tem pa moramo dodati še drugega starša, torej jih je skupaj vsaj okoli 300.000. Nezaslišano je, da ne zmoremo sprejeti jasnih odločitev za vrnitev v šole. Tu gre za 2,5 meseca negotovosti, živčnosti za vse, da ne omenjam psihosocialnih in učnih težav otrok ter vpliva na stabilno družinsko življenje na eni strani in pa seveda vsaj (to je ocena) 150.000 staršev, ki so zaposleni v podjetjih in so razpeti med šolanjem otrok, delom na domu in gospodinjstvom, pa se do njih obnašajo, kot da ta problem ne obstaja. Malce sem celo začudena, da vsi ti starši niso glasnejši v zahtevah. Škoda, ki nastaja v tem segmentu, je nepopravljiva, a če se osredotočim zgolj na tisto, finančno, je katastrofalna. A dobra organizacija in hitri testi zaposlenih vsak teden bi lahko hitro rešili situacijo že pred mesecem ali več. Tako kot je vse to organizirano v vseh uspešnih podjetjih, kjer so se izognili okužbam in normalno delajo.
Namesto zaključka
Nakopičena nelagodnost, jeza in še kaj prihaja na plan povsod. Celo pri upokojencih, kjer je tudi med vsemi 620.000, kolikor jih je, marsikdo ob prejemu prvega dodatka spomladi izrazil začudenje ali neodobravanje, zavedajoč se težavnosti in negotovosti gospodarske situacije ob začetku epidemije.
Vsekakor bomo podjetniki delali naprej, saj nam naša kreativnost in podjetnost ne dovoljujeta predaje in negodovanja. Taki smo in zato smo uspešni. A borbenost, ki jo imamo, bomo udejanjali na vseh področjih, ne le na podjetniškem. Naloga države pa je njenim prebivalcem zagotoviti blaginjo. To lahko stori s pravimi ukrepi za vsako področje in stabilnimi financami, zavedajoč se, da je gospodarstvo glavni motor njenega razvoja.
V enem letu smo izgubili odnos in tudi spoštljivost do tistih, ki zares ustvarjajo.
Že več desetletij sem del tega dogajanja. Bila so različna obdobja večjega ali manjšega zavedanja tako politike kot tudi vseh drugih, kaj pomeni ustvariti en evro, ga zaslužiti in od njega plačati vse stroške, plače in seveda vse davke. Morda je bilo le obdobje tajkunov po letu 2008 tisto, ko se je politika precej izogibala prireditev, kjer se je zbiralo gospodarstvo, a tudi to je ob dobrih rezultatih podjetij pozneje hitro minilo. Ves čas, torej dobro desetletje, so se vsi zavedali, kako pomembno je odlično delujoče gospodarstvo, zato da s prispevki in davki, ki jih prispeva v proračun, ki ga upravlja modro državno vodstvo, zagotavlja blaginjo vsem državljanom in delovanje vseh resorjev od zdravstva do šolstva, kulture in drugih. Z leti se je nekako vzpostavil lep in spoštljiv odnos – vsak je delal svoje in spoštovali smo se med seboj. Odzivi, ki smo jih v gospodarstvu dobivali od vseh resorjev, so bili dobri, lahko bi rekla, da so se vsi na neki način zavedali, kako pomembno je, da gospodarstvo dobro deluje, in da je od tega odvisna tudi njihova usoda. Bili so spoštljivi, lahko bi rekla, da je bilo marsikdaj čutiti tudi hvaležnost.
Tako je seveda prav. Vsak državljan mora biti vzgojen tako in vsaka država mora spodbujati in zaščititi najprej gospodarstvo, saj je od tega odvisen njen obstoj in razvoj. In seveda mora skrbeti za finance po načelu zdrave kmečke pameti – tudi če se zadolžuje, mora vedeti, za kaj.
Zdaj pa je popolnoma drugače, v enem letu smo izgubili vse to in tudi ves odnos. Pa ne zaradi epidemije.
Podjetja – o njih se skorajda ne govori več. Večina jih je dobrih, že prej so si ustvarila dobre pozicije, razvoj, izvoz, tako da so se zdaj lahko popolnoma posvetila svojim dejavnostim in poiskala morda še kaj, vse s ciljem, da preživijo, da zaposlenim zagotovijo delovna mesta, ki jih je zdaj več kot 790.000, in še dodatno več kot 90.000 samozaposlenih. A vse to je zasluga dobrega menedžmenta in lastnikov, ki so se v teh desetletjih hitro naučili dobrega gospodarjenja. To pa se dosega z razvojem in dobro prodajo ter obvladovanjem stroškov, brez zadolženosti in z ustvarjanjem dobička.
Podobno bi morala razmišljati tudi država, a tako lahkotno zadolževanje, kot smo mu priča, je zares skrb vzbujajoče. Težko verjamem, da so bile vse 4 oziroma zdaj že 5 milijard evrov zares namenjenih ukrepom pomoči zaradi epidemije, če je bila večina, pa so bili marsikateri ukrepi zares precej nepremišljeni. Pomoč, ki naj bi jo prejeli z ukrepi, je različna, v prvem valu je bila morda jasna, financiranje čakanja smotrno, zdaj pa, ko smo prišli že do sedmega zakona, marsikdaj nejasna, komplicirana. Kot denimo ta, pri kateri je bilo za kredite z državnim poroštvom namenjenih 1,2 milijarde evrov, a zaradi kompliciranega postopka in visoke obrestne mere porabljenih le 70 milijonov evrov. Tako se pa zares ne moreš zmotiti v načrtovanju. A ne glede na ukrepe je tržna logika neizprosna, podjetja se morajo obnašati racionalno in prilagajati obseg stroškov poslom, ki jih imajo. Zato se število brezposelnih povečuje, v letu 2020 znaša že 84.000, zagotovo se bo številka povečala, ko bo končano financiranje tistih na čakanju, spomladi pa nas čaka še prvi val stečajev. Najbolj bodo prizadeta vsa manjša podjetja, samostojni podjetniki, kjer je samozaposlenih malo čez 90.000 in so komaj dobro zaživeli, začeli preživljati sebe, svoje družine, a bodo morali zapreti dejavnost, seveda še zlasti tisti v najbolj prizadetih panogah.
Javni sektor – kaj pa se dogaja tu? V resnici ni čisto jasno. Večina od skoraj 180.000 zaposlenih dela od doma, marsikaj je upočasnjeno, nekateri se seveda trudijo in so odlični. Plače so stoodstotne, marsikje so izplačani dodatki. Nimam namena presojati, ali je to prav ali ne, zagotovo je, če si to zaslužijo. Skrb vzbujajoče pa je nekaj drugega. Statistika pravi, da število zaposlenih v javnem sektorju ves čas narašča, enako velja tudi za plače. Zares bi si želela videti poglobljeno analizo o učinkovitosti. Skrbi tudi to, da je prepad med javnim sektorjem in podjetji postal še večji. Še večji v smislu organizacije, racionalnih odločitev, stroškov in lagodnosti zaposlitve. Znano je, da je zaposlenega v javnem sektorju praktično nemogoče odpustiti. Zaradi vsega tega, popolne varnosti, je seveda temu primeren tudi odnos marsikaterega zaposlenega v tem sektorju. Nadpovprečno število dni dopusta, plačano dodatno pokojninsko zavarovanje, zagotovljeno napredovanje so le še nekateri dodatni bonusi. Temu primeren je verjetno posledično tudi v uvodu opisan odnos.
Šola – to pa je področje, kjer je prizadetih skupno okoli 600.000 ljudi: 350.000 mladostnikov (87.000 otrok v vrtcih, 190.000 osnovnošolcev, 72.000 dijakov in 76.000 študentov) in nekaj več kot 40.000 učiteljev ter okoli 160.000 staršev (če vzamemo tiste, ki imajo vrtčevske in osnovnošolske otroke nižjih razredov), tem pa moramo dodati še drugega starša, torej jih je skupaj vsaj okoli 300.000. Nezaslišano je, da ne zmoremo sprejeti jasnih odločitev za vrnitev v šole. Tu gre za 2,5 meseca negotovosti, živčnosti za vse, da ne omenjam psihosocialnih in učnih težav otrok ter vpliva na stabilno družinsko življenje na eni strani in pa seveda vsaj (to je ocena) 150.000 staršev, ki so zaposleni v podjetjih in so razpeti med šolanjem otrok, delom na domu in gospodinjstvom, pa se do njih obnašajo, kot da ta problem ne obstaja. Malce sem celo začudena, da vsi ti starši niso glasnejši v zahtevah. Škoda, ki nastaja v tem segmentu, je nepopravljiva, a če se osredotočim zgolj na tisto, finančno, je katastrofalna. A dobra organizacija in hitri testi zaposlenih vsak teden bi lahko hitro rešili situacijo že pred mesecem ali več. Tako kot je vse to organizirano v vseh uspešnih podjetjih, kjer so se izognili okužbam in normalno delajo.
Namesto zaključka
Nakopičena nelagodnost, jeza in še kaj prihaja na plan povsod. Celo pri upokojencih, kjer je tudi med vsemi 620.000, kolikor jih je, marsikdo ob prejemu prvega dodatka spomladi izrazil začudenje ali neodobravanje, zavedajoč se težavnosti in negotovosti gospodarske situacije ob začetku epidemije.
Vsekakor bomo podjetniki delali naprej, saj nam naša kreativnost in podjetnost ne dovoljujeta predaje in negodovanja. Taki smo in zato smo uspešni. A borbenost, ki jo imamo, bomo udejanjali na vseh področjih, ne le na podjetniškem. Naloga države pa je njenim prebivalcem zagotoviti blaginjo. To lahko stori s pravimi ukrepi za vsako področje in stabilnimi financami, zavedajoč se, da je gospodarstvo glavni motor njenega razvoja.