TFL Vsebine / TFLGlasnik

Delodajalci že dlje časa opozarjajo na pomanjkanje domače delovne sile. Zato je v Sloveniji iz leta v leto več tujih delavcev. Pa ne gre zgolj za delavce s področja nekdanje Jugoslavije, temveč je vse več delavcev tudi z drugih delov sveta. Le redki tuji delavci poznajo osnove slovenske delovnopravne in davčne zakonodaje. Zato so na teh dveh področjih povsem odvisni od poštenega pogodbenega odnosa svojega delodajalca. Med delodajalci so tudi takšni, ki izkoristijo »neiznajdljivost« tujih delavcev. Niso redki primeri v Sloveniji, ko tuje delavce izkoriščajo delodajalci, katerih lastniki so prav tako tujci (celo iz iste države).

Tuji delavci so v Sloveniji zelo pogosto razočarani nad birokratskimi postopki in nad neučinkovitimi organi nadzora. Ko tuji delavci povedo svoje zgodbe, so inšpekcijski organi vedno znova presenečeni. Čeprav inšpekcijske službe določenih prekrškovnih določb skoraj ne nadzirajo več, se bodo morali znova posvetiti nadzoru najbolj elementarnih določb delovne zakonodaje.

Tuji delavci ne poznajo slovenskega jezika (oziroma bolj slabo) niti slovenske zakonodaje. Za tujega delavca je uspeh že, če najde organizacijo ali posameznika, ki mu bi lahko pomagal. Velik problem je tudi to, da državni organi nimajo posluha za njihove težave. Pogosto jih zgolj pošiljajo od enega do drugega organa. Tujega delavca nihče ne informira celovito. V vsej tej zmedi pa tuje delavce mine, da bi sploh kar koli uredili. Enostavno se vdajo v usodo. Najbolj izpostavljeni organi so upravne enote, finančna uprava in inšpektorat za delo. Ti organi bi lahko nekaj svojih uslužbencev pooblastili za delo s tujimi delavci.

Nepriznane olajšave za vzdrževane družinske člane

Nekateri konkretni primeri v zadnjem času so spet odprli vprašanje pozivanja davčnih zavezancev, če oddajo nepopolne vloge.

Finančna uprava pri letošnjih informativnih izračunih dohodnine za leto 2018 več zavezancem, ki so v Sloveniji uveljavljali svoje nezaposlene zakonske partnerje, ki živijo v tujini (večinoma v Bosni in Hercegovini), te olajšave ni upoštevala. Iz obrazložitve sledi, da zavezancem posebna olajšava ni bila priznana, ker niso bili izpolnjeni pogoji glede bivališča, rezidentstva oziroma državljanstva za priznanje olajšave, določeni v 11. odstavku 115. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 9/12 – odl. US, 24/12, 30/12, 40/12 – ZUJF, 75/12, 94/12, 52/13 – odl. US, 96/13, 29/14 – odl. US, 50/14, 23/15, 55/15, 63/16, 69/17, 21/19 in 28/19). To je še toliko bolj nenavadno, saj je bila nekaterim zavezancem priznana olajšava za njihove otroke, ki nimajo prijavljenega bivališča v Sloveniji in praviloma živijo v isti državi oziroma z zakonskim partnerjem zavezanca.

V teh postopkih je šele naknadno Finančna uprava pojasnila, da zavezancem davčne olajšave niso priznali, zato ker niso priložili ustreznih dokazil glede dohodkov žena zavezancev. Tega v obrazložitvi niso navedli. V skladu s prvim odstavkom 115. člena ZDoh-2 se za vzdrževanega družinskega člana zavezanca šteje zakonec, ki ni zaposlen in ne opravlja dejavnosti, nima lastnih dohodkov za preživljanje ali so ti manjši od višine posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana, določene v 3. točki prvega odstavka 114. člena tega zakona.

Zavezanci bi morali torej predložiti dokazilo davčnega organa tuje države, da je njihova žena brez dohodkov oziroma so le-ti nižji od višine posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana.

Če bi zavezance pozvali, bi dokazila predložili. Ker jih niso pozvali, so izdali nepopolne informativne izračune dohodnine. Zavezanci so ugovarjali zoper informativne izračune dohodnine, pri čemer so predložili dokazila. Postopki so bili ugodno rešeni za zavezance, Finančna uprava pa je imela dvojno delo. Povsem brez potrebe.

Drug primer je, ko je zavezanec vložil prijavo za vpis vzdrževanih družinskih članov v davčni register. Šele po vpisu v register jih je namreč lahko uveljavljal kot olajšavo pri odmeri dohodnine. Zavezanec je po enem mesecu poklical na Finančno upravo, kjer so mu povedali, da vloge še niso rešili, ker ni predložil rojstnih listov za otroka. Predložil je zgolj potrdili o šolanju, iz katerih je prav tako razvidno očetovo osebno ime. Če zavezanec ne bi poklical, bi verjetno še danes čakal na potrdili o vpisu v davčni register.

Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2, Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 22/14 – odl. US, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 13/18 – ZJF-H in 36/19) ureja načela davčnega postopka. V skladu z načeloma materialne resnice in sorazmernosti je Finančna uprava dolžna z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist zavezanca za davek. Finančna uprava bi morala izbrati tiste ukrepe, ki bi bili za davčnega zavezanca ugodnejši.

Če davčni zavezanec odda nepopolno vlogo in Finančna uprava utemeljeno pričakuje, da bi jo zavezanec lahko hitro dopolnil (npr. po elektronski pošti), ni razloga, da se tako ne posluje. Če nekdo uveljavlja vzdrževanega družinskega člana, obstaja velika verjetnost, da je to upravičeno. Če nekdo vloži prijavo za vpis družinskih članov v davčni register, je zelo verjetno, da ti družinski člani tudi obstajajo. Če se zavezanca pozove k dopolnitvi vloge, je to najhitrejša rešitev. Zavezancu ne bi bilo treba vlagati nove vloge, Finančna uprava pa bi imela manj dela.

Eno načelo, načelo dolžnosti dajanja podatkov, pa gre v prid Finančne uprave. Davčni zavezanci morajo Finančni upravi posredovati popolne podatke in predlagati dokaze, s katerimi se dokazujejo dejstva. Vendar pa miselnost, po kateri bi davčni zavezanec »moral in mogel vedeti«, v tem primeru ni na mestu. Gre za tujce, ki niso seznanjeni z detajlnimi podrobnostmi o dokumentih, ki jih je treba predložiti Finančni upravi.

Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13) v prvem odstavku 67. člena določa: »Če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, je samo zaradi tega ni dovoljeno zavreči. Organ mora v roku petih delovnih dni zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo, in določiti vložniku rok, v katerem jo mora popraviti. Zahtevo v obliki dopisa za odpravo pomanjkljivosti se pošlje ali izroči vložniku, če je podal vlogo neposredno pri organu.« Tega pa Finančna uprava ni naredila.

Davčno rezidentstvo

Tuji delavci v Sloveniji si želijo pridobiti davčno rezidentstvo predvsem zaradi uveljavljanja davčnih olajšav. Običajno ne poznajo pogojev, na podlagi katerih postanejo davčni rezidenti Slovenije. Stalnega prebivališča v Sloveniji nimajo. Preostale dejanske rezidenčne vezi (običajno bivališče, središče osebnih in ekonomskih interesov, 183 dni) pa je treba dokazati oziroma argumentirati.

V enem izmed postopkov za ugotavljanje davčnega rezidentstva je finančna uslužbenka od zavezanca, ki je vložil vlogo za pridobitev davčnega rezidentstva, zahtevala potrdilo o samskem stanu in o skupnem gospodinjstvu v BiH. Pojasnjeno ji je bilo, da samskega stanu ne moreš dokazati in da je potrdilo o skupnem gospodinjstvu z očetom in mamo zavezanca nepomembno, saj zavezanec živi in dela v Sloveniji. Uslužbenka je dejala, da potrebuje dokazila in da zavezancu ne bo odobrila rezidentstva »na lepe oči«.

Zavezanec je šel v BiH in presenetljivo pridobil oba dokumenta. Ko ju je predložil uslužbenki, mu je povedala, da je bila zanj že pred pol leta izdana odločba o rezidentstvu. Zavezanec je nov postopek oziroma dvakrat isti postopek sprožil, ker odločbe ni prejel. Zakaj pa je finančna uslužbenka zahtevala potrdila in ni povedala, da je bila odločba o istem vprašanju že ugodno rešena?

V drugem primeru je šlo za šoferja v mednarodnem prometu. Finančna uprava je na svoji spletni strani objavila stališče glede ugotavljanja rezidentskega statusa tujih fizičnih oseb, ki so zaposlene pri slovenskem delodajalcu kot avtoprevozniki v mednarodnem cestnem prometu oziroma svoje delo pretežno (več kot 183 dni v davčnem letu) opravljajo v tujini.

Praviloma tuje fizične osebe v Sloveniji nimajo uradno prijavljenega stalnega prebivališča, ampak le začasno prebivališče, prav tako v Sloveniji nimajo običajnega bivališča oziroma središča osebnih in ekonomskih interesov. Največkrat tuje fizične osebe, ki se želijo kvalificirati za rezidente Slovenije, izpolnjujejo zgolj pogoj skupne prisotnosti v Sloveniji skupno več kot 183 dni v določenem davčnem letu (s prekinitvami ali neprekinjeno).

Če tuje fizične osebe izpolnjujejo pogoj skupne prisotnosti v Sloveniji več kot 183 dni v določenem davčnem letu le formalno, kar pomeni, da imajo v Sloveniji prijavljeno začasno prebivališče le formalno, tj. zaradi pridobitve delovnega dovoljenja oziroma zaposlitve pri slovenskem delodajalcu, dejansko pa ne prebivajo v Sloveniji, se takšne osebe štejejo za nerezidente Slovenije.

Iz navedenega je Finančna uprava zaključila, da se tuje fizične osebe, ki so v rednem delovnem razmerju pri slovenskem delodajalcu, ne morejo šteti za slovenske rezidente, če gre za tuje fizične osebe, ki svoje delo pretežno (več kot 183 dni v davčnem letu) opravljajo v tujini; gre predvsem za tuje delavce, ki jih slovenski delodajalec napoti na delo v tujino, in tujce, katerih narava dela je takšna, da se v pretežni meri opravlja v tujini (npr. avtoprevozniki v mednarodnem cestnem prometu).

Na podlagi takega mnenja Finančne uprave zavezanci ne vlagajo vloge za davčno rezidentstvo. Tisti, ki nimajo niti družine niti drugega prebivališča v tujini, imajo vsekakor središče življenjskih interesov v Sloveniji. Zato bi se morali šteti za rezidente po ZDoh-2, čeprav delajo kot avtoprevozniki.

Finančna uprava je tako rezidentski status odobrila avtoprevozniku, ki je bil v zadevnem davčnem letu na bolniški. Dokazoval je, da je bil v katerem koli času v davčnem letu prisoten v Sloveniji skupno več kot 183 dni. Zato so stališča Finančne uprave lahko v posameznih konkretnih primerih celo napačna.

Zanimiv je bil primer, ko se je celo delodajalec (mednarodni transport) zavzemal za to, da bi imeli njegovi tuji delavci status rezidenta. Ker so ga eni tuji delavci dobili, drugi pa ne, je prihajalo tudi do razlik pri plačah. Po besedah direktorja so imeli zaradi rezidentskega statusa celo tisti, ki so delali slabše, višje plače od tistih, ki so delali bolje. Zato so bili delavci jezni na delodajalca, slednji pa na Finančno upravo. Zato davčno rezidentstvo ni nepomembna okoliščina.

Napovedi po spremembi statusa

Finančna uprava vedno določi status rezidenta ali nerezidenta za nazaj. V konkretnih primerih tujih delavcev se dogaja, da celo za več let nazaj.

Ker se spremni njihov rezidentski status, se spremeni tudi njihova davčna obveznost. Nerezidenti ne prejmejo informativnega izračuna dohodnine, zato morajo zavezanci sami vložiti davčno napoved. Povsem možno je, da je rok za vložitev napovedi že zamujen, zato morajo oddati napoved kot samoprijavo. Pred tem ne smejo pozabiti še na pridobitev davčnih številk za vzdrževane družinske člane.

V četrtem odstavku 51. člena Zakona o finančni upravi (ZFU, Uradni list RS, št. 25/14) mora zavezanec, ki ima pravico do ugodnosti za vzdrževane družinske člane, Finančni upravi predložiti prijavo za vpis vzdrževanih družinskih članov v davčni register v osmih dneh po prvem uveljavljanju pri delodajalcu oziroma najpozneje do poteka roka za ugovor zoper informativni izračun dohodnine oziroma do poteka roka za pritožbo na odločbo o odmeri dohodnine. Pri teh rokih se znova pričakuje težave pri uveljavljanju pravic, saj se lahko davčno rezidentstvo ugotavlja po izteku rokov.

Na tem mestu bi lahko Finančna uprava naredila korak naproti davčnim zavezancem. Za vse tiste, ki se jim je spremenil status iz nerezidenta v rezidenta in ta sprememba posledično vpliva na njihovo davčno obveznost, bi lahko Finančna uprava po uradni dolžnosti izdala informativni izračun dohodnine. Tako pa morajo davčni zavezanci sami vložiti napoved za odmero dohodnine za tista leta, za katera se jim je spremenil njihov davčni status.

Finančna uprava razpolaga z vsemi podatki o dohodkih, prejetih v Sloveniji, za pripravo informativnega izračuna dohodnine. V morebitnem ugovoru zoper informativni izračun dohodnine bi morali zavezanci napovedati tudi vse druge dohodke, ki so jih prejeli v preteklih davčnih obdobjih ter prijaviti račune v tujini. Žal tak postopek ni predviden.

Uveljavljanje VDČ

Zavezanec je za leto 2018 vložil vlogo za uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana (očeta), in sicer do 5. februarja. Oče zavezanca v prvih 6 mesecih leta ni imel dohodkov, v drugi polovici leta pa je prejemal dohodke, oproščene dohodnine. Ti dohodki, prejeti v drugi polovici leta, so znašali več, kot znaša višina olajšave za vzdrževane družinske člane (2.436,92 EUR).

Zavezanec je želel uveljavljati očeta le za prvih šest mesecev, ko oče ni imel nobenih dohodkov. Finančna uprava je izdala informativni izračun dohodnine, pri čemer niso priznali davčne olajšave. Zavezanec je vložil ugovor, a Finančna uprava v odločbi spet ni priznala davčne olajšave. Zavezanec je vztrajal in vložil še pritožbo na odločbo. Finančna uprava je šele v tretjem poskusu sledila argumentom zavezanca in navsezadnje zakonu.

Edini argument Finančne uprave je bil, da je imel oče zavezanca na letni ravni dohodke, višje od višine olajšave za vzdrževane družinske člane.

Zavezanec pa se je skliceval na ZDoh-2, ki v nobeni določbi ne prepoveduje, da se mora davčna olajšava za vzdrževane družinske člane uveljavljati celo leto. Še več, ZDoh-2 v devetem odstavku 114. člena natančno določa, da se za priznanje olajšave upošteva čas, ko je zavezanec družinskega člana dejansko vzdrževal: »Če zavezanec ni vse leto vzdrževal družinskega člana, se za priznanje olajšave upošteva le čas, ko je zavezanec takega člana dejansko preživljal.«

Davčna olajšava za vzdrževane družinske člane se torej lahko uveljavlja sorazmerno. To pomeni, da se ta davčna olajšava lahko prizna tudi samo za en mesec. Zato se mora tudi omejitev višine letnih dohodkov vzdrževanega družinskega člana sorazmerno prilagoditi na mesečno raven.

Plačilne liste

Pisni obračun plače je dokument, ki je urejen v 135. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US in 22/19 – ZPosS).

Delodajalec je dolžan delavcu do konca plačilnega dne izdati pisni obračun, iz katerega so razvidni podatki o plači, nadomestilu plače, povračila stroškov v zvezi z delom in drugi prejemki, do katerih je delavec upravičen na podlagi zakona, kolektivne pogodbe, splošnega akta delodajalca ali pogodbe o zaposlitvi, obračun in plačilo davkov in prispevkov ter plačilni dan. Iz pisnega obračuna morajo biti razvidni tudi podatki o delavcu in delodajalcu.

Plača se plačuje za plačilna obdobja, ki ne smejo biti daljša od enega meseca. Izplača se najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja, oziroma če je plačilni dan dela prosti dan, najkasneje prvi naslednji delovni dan. Delodajalec je dolžan predhodno pisno obvestiti delavce o plačilnem dnevu in vsakokratni spremembi plačilnega dne na pri delodajalcu običajen način (134. člen ZDR-1).

Plača, povračila stroškov v zvezi z delom in drugi prejemki delavca se izplačujejo v skladu z zakonom po bančnem računu delavca, stroški v zvezi z izplačevanjem plače bremenijo delodajalca.

Pisni obračun se ne izdaja zgolj na mesečni ravni, temveč tudi letno. Delodajalec je dolžan najkasneje do 31. januarja delavcu izdati pisni obračun plač in nadomestil plač za preteklo koledarsko leto, iz katerega sta razvidna tudi obračun in plačilo davkov in prispevkov.

Tuji delavci povedo, da jim delodajalec ne izroči pisnega obračuna rekoč, »da ga ne potrebujejo«. Verjetno je pravi razlog v tem, da je pisni obračun verodostojna listina, na podlagi katere lahko delavec predlaga sodno izvršbo.

Inšpektorat RS za delo je posredoval podatke o številu evidentiranih prekrškov zaradi kršitev določb 134. in 135. člena ZDR-1, ki zavezujejo delodajalca k izplačilu plače ter izdaje pisnega obračuna plače. Prekrškov ni tako zelo malo, kot marsikdo predvideva, poleg tega so v tabeli zajeti le evidentirani prekrški.

Regres

Ministrstvo za finance je 22. 8. 2019 posredovalo podatek, da je po podatkih iz REK-1 obrazcev regres za leto 2019 do 1. 7. 2019 izplačalo 51.254 delodajalcev. Glede na število delodajalcev, ki so v enakem obdobju izplačali plačo oziroma nadomestilo plače, to predstavlja 71,2-odstotni delež. Iz registra davčnih zavezancev je bilo na dan 30. 6. 2019 v delovnem razmerju 826.742 oseb. Iz predloženih REK-1 obrazcev je bilo razvidno, da je bil regres za leto 2019 do 1. 7. 2019 izplačan 753.296 delavcem.

Z uporabo matematike bi lahko sklepali, da 73.446 delavcev do 1. 7. 2019 ni prejelo regresa za letni dopust. Upoštevati je treba nekatere specifike, npr. da je bil v prvi polovici leta 2019 lahko izplačan regres za leto 2018, da sta bila lahko eni osebi, ki je zamenjala službo, izplačana dva regresa.

Ministrstvo za finance nima na voljo podatkov o nelikvidnosti delodajalcev, ki bi lahko regres izplačali naknadno. Zanimivo bi bilo vedeti, koliko delodajalcev, ki so bili do 1. 7. 2019 nelikvidni, je na koncu dejansko izplačalo regres. Pa tudi, s katero dejavnostjo se ukvarjajo ti delodajalci. Delodajalec svojo nelikvidnost dokazuje v morebitnih prekrškovnih postopkih, ki jih vodi Inšpektorat za delo ali v delovnopravnem sporu pred delovnim in socialnim sodiščem.

Inšpektorat za delo je poročal, da »celo leto 2019 poostreno nadzirajo izplačevanje regresa«. Pohvalili so se, da so ugotovili »že 1686 različnih kršitev glede izplačila regresa«. Četudi se upošteva možnost, da se zazna ena kršitev za več delavcev, je število ugotovljenih kršitev porazno. Inšpektoratu sploh ni treba ugotavljati kršitev, saj so le-te že administrativno ugotovljene. Treba je le preveriti, ali so bili določeni delodajalci res nelikvidni in ali so regres izplačali vsaj do 1. novembra 2019.

Zaključek

Najbolj evidenten dokaz za neučinkovito delo nadzornih organov je vsekakor to, da nekateri delodajalci še vedno ne izplačujejo regresa za letni dopust. Čeprav gre za enostaven administrativni nadzor, še vedno ne zajame vseh kršiteljev. Vsi delodajalci vedo, da je treba regres izplačati, nadzorni organi imajo podatke o kršiteljih, globe za neizplačilo regresa so visoke. Pa vseeno ne gre.

Tuji delavci se bodo tako še naprej individualno bojevali za svoje pravice, in sicer mimo državnih organov. Le-ti ne ponujajo ustreznih storitev tistim, ki jih plačujejo. Delavce pa spreletava slab občutek, da nekateri neaktivni državni organi celo podpirajo »iznajdljive« delodajalce.