TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede odločitve o glavni stvari (I. točka izreka) in pravdnih stroških prve, druge in petega tožnika (drugi odstavek v zvezi s tretjim odstavkom II. točke izreka) spremeni tako, da se po novem glasi:

- "Zavrne se tožbeni zahtevek: "Ugotovi se, da so prva, druga in peti tožnik solastniki solastniškega deleža ene polovice last toženca, na parcelah št. 124/46, 124/47, 284/6, 284/7, 285/7, 566/9 in 566/14, vse k.o. 1111 A., in sicer vsak z deležem ene tretjine oziroma ene šestine glede na celoto."

- Prva, druga in peti tožnik so dolžni v roku 15 dni povrniti tožencu 2.153,51 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila."

V preostalem pa se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (prvi odstavek v zvezi s tretjim odstavkom II. točke izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Prvi, druga in peti tožnik morajo v roku 15 dni povrniti tožencu 781,98 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Navedba sodišča prve stopnje, da je C. C. (eden od dedičev in sedaj eden od tožnikov) pri podaji predloga za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju "slepo sledil uradni osebi" je povsem neprepričljiva. Nadalje velja, da je bilo tako v tem predlogu, kot v izdanem sklepu o dedovanju jasno in očitno navedeno, da se nanaša na določene parcele, ki so bile v lasti zapustnika zgolj do 1/2. Da se dediča s tem podatkom ne bi seznanila in da dodatnega sklepa o dedovanju nista prebrala, je neverjetno ter s stališča zahtevane skrbnosti nesprejemljivo. Neutemeljeno je zato stališče izpodbijane sodbe, da tedaj nista pridobila nobene informacije, ki bi od njiju terjala kakšno "posebno skrbnost". Po oceni pritožbenega sodišča so bile opisane okoliščine takšne, da so pri C. C. in B. B. zagotovo vzbudile dvom glede izključnega lastništva po očetu podedovanih nepremičnin. Že to je dovolj, da bi morala reagirati z ustreznim raziskovanjem teh dejstev. Ker tako (kot sama zatrjujeta) nista ravnala, njuna zmota o izključni pripadnosti predmetnih nepremičnin ni mogla biti več opravičljiva. Posest je še pred iztekom priposestvovalne dobe izgubila značaj dobrovernosti. Pogoji za priposestvovanje zato niso podani.