TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se glede izpodbijane I. in III. točke izreka sodbe zavrne in v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je v tožbenih navedbah jasno navedla, da od tožene stranke zahteva, da ji vrne v posest prostore, ki so njena last in jih tožena zaseda brez pravnega naslova ter da s tem vlaga vrnitveni zahtevek skladno z 92.členom SPZ oziroma lastninsko tožbo (rei vindicatio), ker je zatrjevala, da je lastnica nepremičnin, ki jih brez pravnega naslova zaseda tožena stranka in je neposredni posestnik stvari. Hkrati je tožeča stranka vložila še tožbo na prenehanje vznemirjanja (actio negatoria) z ustreznim tožbenim zahtevkom po 99. členu SPZ in gre pri tej tožbi za varstvo lastnika v primeru, da ga kdo drug ovira pri izvrševanju lastninske pravice, vendar pri tem vznemirjanju ne gre za odvzem stvari.

Že sodna praksa je zavzela stališče, da v določenih primerih, zlasti ko gre za varstvo lastninske pravice na delu nepremičnine, ostra razmejitev med njima včasih niti ni možna, še posebej, ker se s tožbo zahteva tako vrnitev stvari kot takojšnja prepoved vseh (sedanjih) in bodočih posegov v nepremičnino.

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje presodilo, da ugodi vrnitvenemu zahtevku po 92.členu SPZ in je zato zavrnilo zahtevek na prepoved vznemirjanja, čeprav bi, kot je pritožbeno sodišče pojasnilo, smelo ugoditi obema zahtevkoma.