TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Storilec kaznivega dejanja po prvi izvršitveni obliki določeni v prvem odstavku 190. člena KZ-1 ne more biti roditelj, ki mu je bila mladoletna oseba zaupana v izključno vzgojo in varstvo. V nasprotnem primeru bi jo namreč odvzel sam sebi, kar je po eni strani absurd in po drugi ravnanje, ki že po naravi stvari ne more biti protipravno. Obravnavana dispozicija prve izvršitvene oblike je primerljiva z dispozicijami kaznivih dejanj, ki so glede storilca enako splošne (delictum commune), kar uvaja beseda „kdor“, pa iz zakonskega opisa v nadaljevanju izhaja, da storilec ni vsak oziroma, da so po naravi stvari nekateri kot storilci izključeni. Tako npr. pri kaznivem dejanju tatvine, ki je glede storilca enako splošno (delictum commune), kar uvaja beseda „kdor“, pa iz nadaljevanja povsem jasno izhaja, da storilec ni vsak, da to ni izključni lastnik premične stvari, ker je stvar njegova in je ne more ukrasti sam sebi. Roditelj, ki mu je mladoletna oseba zaupana v izključno varstvo in vzgojo je ne more odvzeti (prva izvršitvena oblika), lahko pa jo protipravno zadržuje in preprečuje, da bi jo imel tisti, ki ima pravico do nje (druga izvršitvena oblika) ali zlonamerno onemogoča, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe (tretja izvršitvena oblika). Zakon v drugi in tretji izvršitveni obliki sankcionira protipravna ravnanja roditelja, t.j. ravnanja, ki posegajo v pravice drugega starša ali drugih oseb, zatorej tudi pravice, ki jih ima roditelj v zvezi z izvrševanjem pravice do stikov.

Posameznih izvršitvenih oblik predmetnega kaznivega dejanja ni moč preplesti na način, kot je to storila državna tožilka z modifikacijo obtožbe. Pri tem se je sicer strinjati z navedbo pritožnice, da je ustrezna pravna kvalifikacija opisanega konkretnega dejanskega stanu v pristojnosti sodišča, vendar ne na način kot to ponudi pritožnica. Če bi sprejeli tezo pritožnice, ki dolžno pravno označbo (kvalifikacijo) kaznivega dejanja v celoti prevali na sodišče, bi to pomenilo, da je sodišče iz kakršnekoli obtožbene naracije dolžno potegniti ven nekaj kar bi utegnilo bremeniti obdolženko: če ni zlonamerno onemogočanje, potem pa je to odvzem ali pa tudi zadrževanje in preprečevanje upravičenj, skratka karkoli bi se že sodišču utrnilo ob dejstveni naraciji tožilstva, kar pritožnica uveljavlja skozi trditev o tem, da protipraven odvzem mladoletne osebe ni pogojen z oblikami možnih izvršitvenih ravnanj in jih predmetna inkriminacija tudi ne zahteva, bistvena je protipravnost ravnanja, ki se je je obdolženka zavedala, ravnala je premišljeno in ciljno usmerjeno z namenom preprečiti nadaljnje izvajanje stikov, odpeljati otroka stran od očeta. Pritožbeno sodišče tako razlogovanje zavrača. Kaznivo je samo tisto človekovo protipravno ravnanje, ki ga zakon določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake (16. člen KZ-1). Zakon za kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1 določa najprej tri izvršitvene oblike, kot je bilo zgoraj že obrazloženo in za vsako od njih tudi zakonske znake, ki so seveda pogoj ugotovitvam o tem, da je bilo storjeno kaznivo dejanje (ko so podani vsi, ki jih zakon zahteva). Za ugotovitev obstoja kaznivega dejanja tako ne zadostuje zgolj protipravnost ravnanja, temveč konkreten opis z zakonom določenih zakonskih znakov znotraj posameznega izvršitvenega ravnanja, kar ni zgolj preprečevanje izvajanja stika, četudi usmerjeno in premišljeno, kot to navaja pritožba. Tudi iz pritožbe je moč zaključiti zgolj to, da državna tožilka obdolženi še vedno očita zgolj onemogočanje stikov in prezre, da je onemogočanje stikov predvideno zgolj v tretji izvršitveni obliki, skupaj z zlonamernostjo.