TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi hipotekarnih dolžnikov B. B., C. C. mlajšega in D. D. se ugodi in se izpodbijani sklep v razmerju do njih razveljavi.

II. Pritožba dolžnika C. C. se zavrne in se sklep v naložitvenem delu I. točke izreka, v II. točki izreka ter v delu IV. točke izreka, kolikor se nanaša nanj, potrdi.

III. Pritožba upnika A. A. se zavrne in se sklep v zavrnilnem delu I. točke izreka, v III. točki izreka ter v delu IV. točke izreka, kolikor se nanaša nanj, potrdi.

IV. Upnik A. A., dolžnik C. C. in hipotekarni dolžniki B. B., C. C. mlajši in D. D. sami krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je odločilo o predlogu po 215. členu ZIZ in o stroških predhodnih pravnih sredstev, kar je vse neposredno povezano le z izvršbo za izterjavo nedenarne terjatve, ki je bila dovoljena le zoper dolžnika, ne pa tudi zoper hipotekarne dolžnike (ki odgovarjajo le za denarno terjatev iz naslova stroškov postopka, kot utemeljeno opozarjajo v pritožbi). Sodišče tako ni imelo podlage, da je tudi hipotekarnim dolžnikom v plačilo naložilo odmeno za premičnine, ki bi jih dolžnik moral vrniti upniku, ter da je tudi v razmerju do njih odločalo o stroških pravnih sredstev, ki se nanašajo le na nedenarno terjatev.

215. člen ZIZ sodišče uporabi, kadar se stvari, ki jih je dolžnik dolžan izročiti upniku, ne najdejo ne pri dolžniku ne pri kom drugem, upnik pa je v predlogu navedel in izkazal, da pri rubežu stvari niso bile najdene in je tako izpolnil pogoje po tej zakonski določbi. V takem primeru sodišče na upnikov predlog oceni vrednost teh stvari in s sklepom odloči, da mora dolžnik v določenem roku izplačati to vrednost upniku.

Na podlagi 215. člena ZIZ je dolžniku v plačilo mogoče naložiti zgolj in samo denarni znesek, ki predstavlja ocenjeno vrednost premičnin, ki bi jih sicer v okviru svoje nedenarne obveznosti moral vrniti, kar pomeni, da 215. člen ZIZ ne omogoča tudi naložitve plačila zakonskih zamudnih obresti od ocenjene vrednosti stvari.

Namen ugotovitve vrednosti premičnin po 215. členu ZIZ je v tem, da se upniku zagotovi takšen premoženjski položaj, kakršen bi bil, če dolžnik ne bi opustil svoje obveznosti vrniti te stvari. Pritrditi je argumentaciji v izpodbijanem sklepu, da je ekvivalent premoženjskega položaja upnika, ki vzpostavlja ravnotežje, ki je bilo porušeno, ko dolžnik ni vrnil stvari, ravno ocenjena vrednost teh stvari, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Dolžnik bi se namreč lahko obveznosti izročitve premičnin razbremenil z izpolnitvijo svoje fakultativne obveznosti, to je s plačilom zneskov, ki so bili določeni v pravdnem postopku. Ti zneski bi upniku v tistem trenutku omogočili enak premoženjski položaj, kot bi ga imel v primeru vračila predmetov, in bi zanj predstavljali natanko takšno denarno zadoščenje, kot bi ga imela sama izročitev stvari s strani dolžnika, ob plačilu te protivrednosti pa upnik tudi ne bi imel več podlage za prisilno izvršitev izvršilnega naslova. Takšno stališče tudi v celoti ustreza načelu povrnitve premoženjske škode, na katerega je napotilo višje sodišče v predhodnem sklepu in na katerega se sklicuje tudi pritožba, saj se skladno z drugim odstavkom 168. člena OZ povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe.

Stroškovna odločitev je ustrezno in zadostno obrazložena, razlogi pa so konkretni in prepričljivi ter omogočajo obrazloženo izpodbijanje njihove pravilnosti, česar upnik v pritožbi ni izkoristil. V sklepu je pojasnjena tudi materialnopravna podlaga, ki jo višje sodišče sprejema kot pravilno, zato so pavšalni pritožbeni očitki o napačnih zaključkih neutemeljeni, očitkov o arbitrarnosti odločitve pa pritožba ne konkretizira, zato jih niti ni mogoče preizkusiti.