TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 2457/2010 z dne 21. 3. 2014 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II K 2457/2010 z dne 5. 6. 2013 se zavrže.

Ustavna pritožba je posebno pravno sredstvo. Z njim Ustavno sodišče nadzoruje, ali redna sodišča pri izvrševanju svojih pristojnosti spoštujejo človekove pravice in temeljne svoboščine. Vrhovno sodišče, ki je po 127. členu Ustave vrh rednega sodstva, skrbi z odločanjem o izrednih pravnih sredstvih za pravilno in enotno uporabo prava. To zajema v skladu s prvim odstavkom 15. člena in 125. členom Ustave tudi pravilno uporabo Ustave. Če Vrhovno sodišče ne odpravi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin v sodnih odločbah nižjih sodišč ali če jih pri odločanju sámo krši, so njegove odločitve podvržene presoji Ustavnega sodišča v postopku z ustavno pritožbo. Ustavna pritožba je subsidiarno pravno sredstvo, saj je praviloma dopustna šele, ko so zoper odločitve sodišč izčrpana vsa pravna sredstva, ki jih dovoljuje zakon (tretji odstavek 160. člena Ustave). O njej odloča Ustavno sodišče kot najvišje sodišče v državi za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato Ustavno sodišče praviloma ne more odločati o ustavni pritožbi kot vzporedno sodišče z Vrhovnim sodiščem ali pred njim, kadar je z zakonom predvideno izredno pravno sredstvo pred Vrhovnim sodiščem. Zakonodajalec je dal v skladu s tretjim odstavkom 160. člena Ustave Ustavnemu sodišču v drugem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču pooblastilo, da lahko izjemoma odloča o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev. Táko odločanje je izjemoma dopustno, če so zatrjevane kršitve človekovih pravic očitne in če bi z izvršitvijo izpodbijane sodne odločbe za pritožnika nastale nepopravljive posledice. S tem je zakonodajalec določil, da Ustavno sodišče odloča po prostem preudarku, ali so izpolnjeni pogoji za izjemno obravnavo ustavne pritožbe. Pri svoji presoji je poleg zahteve po izjemnosti omejeno še z dvema kumulativnima pogojema, oblikovanima kot nedoločna pravna pojma, tj. z izkazanimi očitnostjo kršitve in nepopravljivimi posledicami. Ustavno sodišče mora pri odločanju po prostem preudarku in pri razlagi navedenih nedoločnih pravnih pojmov spoštovati načelo enakosti pred zakonom. Zoper pravnomočno obsodilno kazensko sodbo je po Zakonu o kazenskem postopku dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti, tj. izredno pravno sredstvo, o katerem odloča Vrhovno sodišče kot vrh rednega sodstva. Zahteva za varstvo zakonitosti je učinkovito pravno sredstvo, s katerim je mogoče uveljavljati tudi vse kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin v postopku pred Vrhovnim sodiščem. To ima tudi pooblastilo, da prepreči izvrševanje izrečene kazni do svoje končne odločitve. V primeru, ko pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče obravnava ustavno pritožbo pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, mora Ustavno sodišče ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 51. člena ZUstS za odločanje o ustavni pritožbi. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo pritožnik izkaže očitnost kršitve, če izkaže, da je treba ugotoviti kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine, ker tega sklepa ni mogoče ovreči ali omajati niti po vsestranskem preizkusu, saj vse okoliščine, zdrava pamet in vse izkušnje, brez dokazovanja in brez možnosti nasprotnega utemeljevanja, izključujejo vsako možnost drugačnega sklepa. Če pritožnik zatrjevanih kršitev človekovih pravic ne izkaže s tisto stopnjo očitnosti, ki se zahteva, da bi Ustavno sodišče lahko izjemoma odločalo o ustavni pritožbi, ni izpolnjen eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev in zato ni izpolnjena procesna predpostavka iz drugega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču za začetek postopka na podlagi ustavne pritožbe. Če pred vložitvijo ustavne pritožbe niso izčrpana vsa izredna pravna sredstva, pritožnik pa ne izkaže, da so izpolnjeni pogoji za sprejem ustavne pritožbe pred odločitvijo sodišča o izrednem pravnem sredstvu, Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrže.