TFL Vsebine / TFLGlasnik

Moj invalidski voziček je del mene in podaljšek tega, kar sem, vendar me ne opredeljuje – ne osebno ne poklicno. Uporabljam ga kot nujen pripomoček, da se lahko gibljem, in za izobraževanje drugih. Preden prvič vstopim v katerokoli sodno dvorano pred kateregakoli sodnika, vzpostavim stik s sodiščem in vprašam, ali je vstop v sodno dvorano mogoč z invalidskim vozičkom. Vprašam, ali je oder spuščen, ali se bo sodnik strinjal s tem, da bom uporabljala govorni komunikator za sporazumevanje in da bom v njegovo sodno dvorano vstopila na drugačen način kot večina odvetnikov. Vedno vstopam z istim ciljem kot vsak odvetnik – zastopati svojo stranko po najboljših močeh.

Življenje s kakršnokoli invalidnostjo je zelo težak in boleč izziv, s katerim se invalidi srečujemo vsakodnevno.

Invalidnost je okvara, ki se lahko zgodi vsakomur in se lahko pojavi zaradi dednosti, nesreče ali bolezni. Invalidnost ni nalezljiva bolezen; gre za stanje, ki vpliva na to, kako oseba hodi, govori, sliši, vidi in deluje v primerjavi z drugimi. Nujno je, da svojo invalidnost sprejmemo in spoznamo svoje prednosti, slabosti in vrednosti. Prav tako je sine qua non, da živimo zunaj izzivov, povezanih z invalidnostjo. Živeti zunaj izzivov invalidnosti pomeni živeti polno življenje in doseči zastavljene realne cilje, hkrati pa spregledati ovire, povezane z invalidnostjo.

Čeprav sem invalidna oseba, se nisem odrekla življenju, sanjam in ciljem samo zato, ker sem invalidna oseba. Pomembno je, da se osredinjam na stvari, ki mi ne preprečujejo, da bi to, kar še zmorem, delala dobro. Doseganje sanj in ciljev ob prevladujočih ovirah me spodbuja in motivira, da uporabim sposobnosti, talente in moč. Zame invalidnost ni nič drugega kot stanje duha.

Sodelujem z znanstveniki, ki imajo prav tako telesne okvare, in predavamo na univerzah po vsem svetu. Ni nas veliko na delovnih mestih visokošolskih profesorjev, sploh ne pravnikov. Spodbujamo se in si izmenjujemo dobre delovne prakse.

Moj zgled je dr. Justin Yerbury, profesor za nevrodegenerativne bolezni na Univerzi v Wollongongu v Avstraliji. Od leta 2016 boleha za ALS, vendar še naprej raziskuje. Skupno nama je, da oba predavava preko komunikatorja, saj ne zmoreva govoriti.

V praksi smo invalidi še vedno diskriminirani in se soočamo s stalnimi ovirami

V Ustavi RS je zapisano, da ima vsak državljan Slovenije pravico, da se prosto giblje, da ima pravico do zbiranja in svobodnega združevanja z drugimi. V 14. členu je navedeno, da ima vsak v Sloveniji enake pravice, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali kakršnokoli drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj in invalidnost. Od leta 2004 sta posebej poudarjena pravica do enakosti invalidov pred zakonom in dejstvo, da ne sme biti nihče zapostavljen zaradi invalidnosti. Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI)¹ prepoveduje vsakršno diskriminacijo zaradi invalidnosti. V 9. členu ZIMI sta določeni uporaba in prilagoditev objektov v javni rabi, prepovedana pa je diskriminacija zaradi invalidnosti pri dostopnosti do uporabe objektov v javni rabi.

Odvetniška zbornica Slovenije (OZS) me je 17. novembra 2021 obvestila, da se z izvajanjem projekta zagotavljanja dostopnosti do sodišč gibalno oviranim osebam na Ministrstvu za pravosodje ukvarja Lucija Remec, vodja Službe za nepremičnine in investicije, ki je ob letošnjem dnevu pravosodja prejela diplomo za nadpovprečne delovne uspehe.² V obrazložitvi nagrade piše, da naj bi bili analiza prostorov pravosodnih organov in identifikacija ključnih lokacij, ki jih je treba urediti, že izvedeni. Prav tako naj bi se že izvedle ureditve posameznih objektov.

Gibalno oviranim nobena analiza prostorov sodišč ne pomeni veliko, če ta ni udejanjena v praksi. Že pet let sem odvisna od invalidskega vozička in še vedno ne morem vstopati na večino slovenskih sodišč, tudi na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ne, ki naj bi bilo zgled urejenosti za mobilno ovirane glede na zagotavljanje pravic delavcev.

Za nadomeščanje na sodnih obravnavah angažiram kolege odvetnike kot substitute. Na sestanku na uradu Okrožnega sodišča v Ljubljani v novembru mi je bilo povedano, da Ministrstvo za pravosodje v Sodni palači na Tavčarjevi 9 nima namena investirati v prilagoditev za mobilno ovirane, saj da bo v letu 2026 dokončana nova sodna stavba. To pomeni, da vsaj nadaljnjih pet let ostajam zunaj sodišča, saj imam neoviran dostop na Tavčarjevi 9 le v sodno dvorano št. 28. Tudi v tej dvorani ne morem z električnim invalidskim vozičkom do mize, ker je oder dvignjen. Lahko le sedim na vozičku ob stolih za stranke.

V Sloveniji je izvajanje ukrepov, sprejetih za uresničevanje pravic invalidov do dostopa brez ovir, slabo oziroma neučinkovito. V praksi smo invalidi še vedno diskriminirani in se soočamo s stalnimi ovirami pri uveljavljanju osnovne pravice do mobilnosti. Zakoni se ne spoštujejo v celoti, ukrepi, ki so predlagani za izboljšanje stanja, pa se ne izvajajo učinkovito. Uresničevanja pravic invalidov do dostopa brez ovir, kar je glavni cilj številnih mednarodnih in nacionalnih dokumentov, ne bo mogoče doseči le z izvajanjem analiz in sprejemanjem resolucij, deklaracij ter zakonov, če se ukrepi, ki so določeni za doseganje teh ciljev, v praksi ne izvajajo. Za doseganje konkretnih rezultatov in izboljšanje stanja na tem področju so nujne konkretne dejavnosti. Največja težava pri vsem tem pa je slaba ozaveščenost širše javnosti o problematiki invalidnosti oziroma funkcionalne oviranosti.

Kolega odvetnik Caner Demirayak iz New Yorka, ki je na invalidskem vozičku, je v letu 2017 proti mestu vložil tožbo za milijon dolarjev, saj trdi, da nima dostopa do civilnega sodišča v Brooklynu na naslovu 360 Adams St., kjer preživi večino svojih delovnih dni. Kolega odvetnik se sooča z enakimi težavami kot jaz, a s to razliko, da sama ne tožim.

Vsa ta leta molčim in sem hvaležna varnostnikom, sodnemu osebju in sodnikom, ki razpisujejo sodne obravnave v sodnih dvoranah, v katere moj voziček lahko pride. Moje misli je kar dolgo zaposlovalo vprašanje, na katero sem pred leti naletela na internetu. Na forumu sem prebrala zanimiv naslov: »Ali bi zaposlili osebo, ki je na invalidskem vozičku?«

Nekdo je odgovoril takole: »Za odvetnika, da te zastopa na sodišču, ne pije vode, pa ne zaradi znanja, ampak nastopa – oseba v invalidskem vozičku ne vzbuja ravno nekega strahospoštovanja nasprotni strani.«

Ob prebranem sem si mislila tole: če bi bili vsi isti, bi bil svet zelo dolgočasen. In prepričana sem, da lahko hibo spremenim v nekaj, zaradi česar sem vredna Življenja. Če se vrnem k trditvi, da odvetnik na invalidskem vozičku ne sodi v sodno dvorano, še manj pa kot predavatelj v predavalnice fakultete, lahko le odgovorim: »Verjetno se sprašujete, zakaj sem na vozičku.«

Strahu in negotovosti, ki bi preprečila, da bi delala tisto, kar želim in še zmorem, si ne dovolim. Drugače je, a še vedno vstopam v odvetniško pisarno, sodne dvorane in predavalnice fakultet. Nenehno me sprašujejo, ali še vedno hodim v službo. Ne hodim več v »službo«, ker ne služim, temveč hodim po Poti smisla in se učim. Drugače je; v ljudeh ne vidim odvetniške tarife, v študentih vidim sogovornike, na mediacijah ne sodim, ne vrednotim, ampak poslušam. Na tej Poti sem srečna, skupaj s podobno mislečimi, in svobodna. Prejšnji teden sva se z nekdanjo študentko srečali na Čopovi ulici v Ljubljani. Pristopila je k meni in me ogovorila: »Profesorica Sara, ali vam lahko nekaj zaupam? Boljše mentorice si ne bi mogla izbrati. V čast mi je bilo, da sem se na zagovoru lahko rokovala z vami. Želim vam vso srečo na tem svetu, uspehe tako v zasebnem kot poslovnem svetu, saj ste profesorica z veliko začetnico, marsikomu navdih in vzgled.«

Natipkati na komunikator sem uspela le to: »Hvala. Diploma je vaš izdelek. Bila sem le smerokaz ob vaši poti. Pot ste prehodili sami. Srečava se kmalu, mogoče prav tukaj.«

Vem le to, da je Pot smisla potovanje, ki traja vse življenje. V resnici nihče izmed nas ne hodi sam, ampak hodimo skupaj in se srečujemo, če smo le budni. Življenje enega je povezano z življenjem drugega in drug drugemu osmišljamo bogastvo v nas.

Kaj bi svetovala invalidnim kolegom odvetnikom, sodnikom ali študentom prava?

Moj nasvet bi se začel z idejami, ki jih delim z vsemi svojimi kolegi. Postavite si vredne osebne cilje in učinkovito ukrepajte za napredek in dosego ciljev. Popolnoma se zavežite iskanju uspeha na področjih, kjer delujete.

Kaj reči glede invalidnosti? Študentje prava, odvetniki ali sodniki se osredotočite na to, kar lahko storite, in ne na tisto, česar ne morete storiti. Študentje ali odvetniki ali sodniki imajo na voljo vsa orodja, ki jih potrebujejo za odlično opravljanje dela. Uporabite razpoložljiva orodja v največji možni meri, da se prilagodite invalidnosti. Včasih pomislim, da bi službena pisanja bolje sestavila, če bi lahko pisala. V naslednjih mesecih bo moje sporazumevanje drugačno, postalo bo podobno sporazumevanju s svetom, kot ga je imel pokojni fizik Stephen Hawking: tipkanje z očmi. Spoznala sem, da je edino, kar šteje in je pomembno, to, da imaš jasen cilj za izvedbo dela in da narediš potrebne korake za dosego zastavljenega cilja. Prav tako velja omeniti, da ima vsak, ki ga srečaš, v svojem življenju nekaj težav; vsi ljudje se morajo prilagoditi, soočiti z izzivi, nihče noče obupati in vsak si želi še naprej delati za postavljene cilje.

Raznolikost v znanosti je potrebna za reševanje različnih problemov in vprašanj, pomembnih za širok krog posameznikov. Zaradi tega čutim klic, da svojo strast in znanje dolgoročno uporabim za pomoč pri raziskovanju vprašanj v znanosti, da pomagam študentom dobiti odgovore in da se zavzemam za takšne raziskave. Čutim, da lahko na ta način prispevam k raznolikosti skupnosti visokošolskega izobraževanja. Kam torej spadam?

¹ Ur. l. RS, št. 32/17.

² Glej https://www.gov.si/novice/2021-11-08-nagrajenci-letosnjega-dneva-pravosodja/.