TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča
VSRS Sklep II Ips 171/2018 - odgovornost države - odgovornost države za delo njenih organov - odgovornost države za delo sodišč - Center za socialno delo (CSD) - odgovornost dr...
II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.
Vrhovno sodišče v zvezi s tem meni, da bi materino zavestno, namerno, zapovedim iz 106. člena ZZZDR nasprotno (torej protipravno) ravnanje, ki je imelo za posledico odtujitev med tožnikom in hčerjo, pomenilo pravno pomemben vzrok v primeru, če bi tožnik odškodnino zahteval zaradi odtujitve od nje (matere) kot povzročiteljice škode. V obravnavani zadevi pa ni tako: tožnik zahtevek utemeljuje s trditvijo, da sta povzročitelja škode organa, za katera odgovarja država, ker materi takega ravnanja nista preprečila.
Vrhovno sodišče opozarja na svoje stališče, da pravnomočnost sodne odločbe, izdane v postopku, v katerem naj bi sodnik ravnal protipravno, ne preprečuje možnosti presoje protipravnosti sodnikovega ravnanja v odškodninskem sporu, ki zaradi njegovega ravnanja teče zoper državo. Je pa treba upoštevati, da odškodninska tožba ni pravno sredstvo zoper odločbo, s katero naj bi bila storjena sodniška napaka. Zato je predpostavka za nastanek odškodninske obveznosti države, da je prizadeta stranka izčrpala pravna sredstva, s katerimi bi v za to predvidenem postopku lahko dosegla razveljavitev ali spremembo sporne pravnomočne sodne odločbe. Ni pa se na to stališče mogoče sklicevati v primeru, ko je bila pritožba vložena, a jo je višje sodišče zavrnilo. V takšnem primeru je, kljub pravnomočnosti odločitve, predmet presoje v odškodninskem sporu še vedno lahko vprašanje, ali so sodniki (prve in druge stopnje) ravnali protipravno v smislu 26. člena Ustave.
Za odločitev v obravnavani zadevi ni odločilno, da je otrokova mati ravnala v nasprotju z zavezami iz 106. člena ZZZDR, saj njeno ravnanje ni pravno pomemben vzrok. Pomembno je v povezavi s presojo protipravnosti ravnanja ali opustitev organov, za katera odgovarja država. ESČP pri presoji, ali je bila zaradi neučinkovitosti pri vzpostavitvi stikov med otrokom in nerezidenčnim staršem, ker jih je oviral oziroma onemogočal rezidenčni starš, kršena pravica iz 8. člena EKČP, upošteva tudi, ali nacionalno pravo določa mehanizme za preprečitev takega ravnanja in ali jih je nacionalno sodišče uporabilo.
Center za socialno delo in sodišče sta imela v času veljavnosti ZZZDR pri zagotovitvi stikov dolžnost prizadevanja, ne rezultata. Ukreniti sta bila dolžna vse, kar je bilo mogoče od njiju razumno pričakovati glede na predpise in specifične okoliščine vsakega posameznega primera, kakršne so bile v času, ko stiki niso bili omogočeni, pa bi bili otroku v korist. Če te zaveze nista kršila, jima protipravnosti ni mogoče očitati.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.