TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Člen 10 Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnih zavarovanjih (Uradni list RS, št. 82/13) se razveljavi, kolikor določa, da ureditev iz 15.a do 15.t člena Zakona o finančnih zavarovanjih (Uradni list RS, št. 67/11 – uradno prečiščeno besedilo in 82/13) velja tudi za primere tistih notarskih hipotek, ki so jih hipotekarni dolžniki ustanovili pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnih zavarovanjih.   Z dnem razveljavitve 10. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnih zavarovanjih v skladu s 1. točko tega izreka se šteje, da je notarska prodaja na podlagi notarskih hipotek, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo tega zakona, ustavljena. Notar v teh primerih vrne plačano varščino in hipotekarnemu upniku obračuna nastale notarske stroške v breme predujma, razliko pa mu vrne.   Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 15.a do 15.t člena Zakona o finančnih zavarovanjih se zavrže.

Po drugem odstavku 155. člena Ustave je dopustno, da posamezna zakonska določba učinkuje za nazaj pod izrecno določenimi pogoji. Drugi odstavek 155. člena Ustave določa več kumulativno zahtevanih pogojev, pod katerimi je takšna retroaktivnost lahko ustavno dopustna, in sicer: 1) samo zakon lahko določi retroaktivnost, 2) samo posamezne zakonske določbe imajo lahko učinek za nazaj, vendar le tedaj, 3) kadar to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice.   Člen 10 Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnih zavarovanjih glede vseh notarskih hipotek, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo tega zakona, določa uporabo celotnega pravnega instituta notarske prodaje, ki je urejen v 15.a do 15.t členu Zakona o finančnih zavarovanjih. Ta določba je retroaktivna, ker za nazaj posega v nastale pravne položaje hipotekarnih upnikov in dolžnikov, in sicer tako, da ta razmerja za nazaj spreminja glede materialnopravne pravice upnika do izvensodne prodaje.    Ustavno sodišče je presodilo, da uveljavitev izpodbijane, sicer retroaktivne ureditve zahteva javna korist. Presodilo je tudi, da izpodbijana ureditev posega v pridobljene pravice hipotekarnih dolžnikov s tem, ko za nazaj spreminja njihov pravni položaj, ki je bil urejen s sklenjenim sporazumom o ustanovitvi notarske hipoteke pred uveljavitvijo zakonskih sprememb. Izpodbijana ureditev sicer po oceni Ustavnega sodišča sledi ustavno dopustnemu in stvarno upravičenemu cilju razdolžitve kreditnih institucij (bank), vendar pa poseg v pravni položaj hipotekarnih dolžnikov iz hipotek, ki so jih ti ustanovili pred uveljavitvijo zakonskih sprememb, ni nujen. Ustavno sodišče se ne more strinjati z oceno, da uveljavitvi cilja zakona na poti stojijo zapleteni, dragi in dolgotrajni sodni postopki izvršbe na nepremičnine. Ustavno sodišče je prepričano, da je enako učinkovito lahko tudi sprejetje drugih ukrepov, ki bi pospešili, poenostavili in pocenili sodne izvršilne postopke z izvršbo na nepremičnino na podlagi notarskih hipotek med kvalificiranimi subjekti. Država ne more nujnosti ukrepa za retroaktivni poseg v pridobljene pravice upravičiti s tem, da je sodno varstvo neučinkovito. V državnopravno organizirani skupnosti je namreč ravno država primarni nosilec pravnega varstva (upravnega in sodnega) in je v skladu z Ustavo dolžna skrbeti za to, da je sodno varstvo učinkovito.