TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 955/2000 z dne 13. 2. 2002 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. U 73/98 z dne 7. 7. 2000, odločbo Ministrstva za delo družino in socialne zadeve št. 02003/1698/96 0071 MO z dne 5. 2. 1998 in odločbo Upravne enote Sežana št. 592- 228/96-4/NP z dne 15. 12. 1997 se ne sprejme.

Očitek, da naj bi sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje ali zmotno uporabilo materialno pravo (tudi če bi bil utemeljen), še ne izkazuje kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave. Za kršitev te pravice bi lahko šlo, če bi bilo v izpodbijani sodbi zavzeto pravno stališče tako očitno napačno in brez razumne pravne obrazložitve, da bi ga bilo mogoče oceniti za arbitrarno ali samovoljno, česar pa Ustavno sodišče v konkretnem primeru ni ugotovilo. Pravici do izjave v postopku ustreza obveznost sodišča, da vse relevantne navedbe stranke vzame na znanje, se do njih opredeli in nanje prepričljivo odgovori ter argumentira svoja pravna stališča. Ustavno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ne gre za kršitev te ustavne procesne zahteve. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče pri odločanju o pritožbi izhajalo iz navedb pritožnika, se do njih tudi opredelilo in svojo odločitev obrazložilo.