TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v 3., 4. in 5. alinei III. točke izreka ter v IV. točki izreka tako, da se v tem delu glasi:

„III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki:

- obračunati nadomestilo zaradi neizrabljenega letnega dopusta za leto 2012 v višini 4.670,40 EUR bruto ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 dalje do plačila,

- obračunati nadomestilo zaradi neizrabljenega letnega dopusta za leto 2013 v višini 4.690,00 EUR bruto ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2014 dalje do plačila,

- obračunati nadomestilo zaradi neizrabljenega letnega dopusta za leto 2014 v višini 2.019,60 EUR bruto ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 dalje do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo;

kar zahteva tožeča stranka več in drugače (izplačilo po višini določenih neto zneskov), se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 2.188,31 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude od prvega dne po poteku tega roka do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 306,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Tožnica pravilno opozarja, da je tožena stranka tožbeni zahtevek le pavšalno in nesubstancirano prerekala. Iz odgovora na tožbo namreč izhaja, da je v zvezi s tem zahtevkom tožena stranka navedla le, da tožnica za svoj zahtevek ni predložila nobenih dokazov, da je trditvena podlaga omejena zgolj na zatrjevanje, da evropska direktiva določa, da je delavec upravičen do denarnega nadomestila, če letnega dopusta ni mogel v celoti izrabiti, ter da tožnici nihče ni preprečeval izrabe letnega dopusta, tožena stranka pa ne more biti odgovorna, če tožnica letnega dopusta za navedena leta ni izkoristila. Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka tožbeni zahtevek prerekala le po temelju, s popolnoma neutemeljenimi navedbami, ni pa nasprotovala denarnemu zahtevku (po obračunu, ki ga je predložila tožnica) po višini, s predložitvijo svojega izračuna nadomestila za neizrabljeni letni dopust za sporno obdobje, čeprav kot delodajalec razpolaga z vsemi podatki. Zaradi navedenega tožnica tudi ni bila dolžna pojasnjevati oziroma natančneje obrazložiti svojega izračuna. Zato stališču sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek neutemeljen zaradi pomanjkljive trditvene podlage, ni mogoče pritrditi.