TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da bo tožnik predan Republiki Hrvaški v okviru dublinskega postopka, ki je del azilnega postopka in ne policijskega postopka, v katerem je bil tožnik v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da je bil tožnik v Centralno evidenco EURODAC vnešen kot prosilec za mednarodno zaščito ter da tožnikove izjave na osebnem razgovoru ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, saj se azilni postopek zanj niti še ni začel, ter da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Sodišče meni, da je tožnik v Republiki Hrvaški vložil namero za vložitev prošnje in da je vedel, da vlaga tako namero, saj sicer ne bi bilo logično, da bi hrvaški organi njegove prstne odtise vnesli v bazo EURODAC kot prosilca za mednarodno zaščito in ne kot tujca, ki take prošnje ni vložil.

V zvezi s tožbenimi navedbami, da je bil tožnik na Hrvaškem že izpostavljen nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, pri čemer se tožnik sklicuje na ravnanje hrvaške policije z njim, sodišče pojasnjuje, da je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Tožnik pa se večinoma sklicuje na ravnanje hrvaške policije, ko takega statusa ni imel in je opisoval dogodke, ki so se zgodili v povezavi z njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanašajo na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko prosilci že vložijo ustrezno vlogo, s katero začnejo azilni postopek.