TFL Vsebine / TFLGlasnik

V letošnjem študijskem letu je potekala druga izvedba mednarodnega tekmovanja s področja športnega prava (Sports Law Arbitration Moot Court Competition – SLAM). Gre za simulacijo postopka pred arbitražnim razsodiščem za šport (Court of Arbitration for Sport – CAS oziroma (Tribunal Arbitral du Sport – TAS). Ekipo Pravne fakultete Univerze v Ljlubljani smo sestavljale Tjaša Slatič, April Alja Koren in Katarina Grad, pod mentorstvom dr. Dušana Mitrovića in as. Marjana Kosa.

Tekmovanje je potekalo v dveh fazah. V prvi smo ekipe sestavile memorandume za vsako od strank postopka. Na podlagi pisnih izdelkov smo se prebile v ustni del tekmovanja. Tako polfinalni obračun proti beograjsko ekipi kot finalni proti Zagrebčanom sta zaradi ukrepov v zvezi s COVID 19 potekala prek spleta.

Primer, s katerim smo se študentke ukvarjale, se je nanašal na mednarodne prestope mladih igralcev. Gre za tematiko, ki je v športu zelo pereča in se je v preteklosti pojavljala tudi pred Sodiščem EU. Stranki postopka pred CA sta bili Mednarodna košarkarska zveza (Fédération Internationale de Basketball – FIBA), kot pristojna za določitev višine nadomestila za treniranje, ki naj jo plača igralčev novi klub, in klub, iz katerega je igralec prestopal.

Mednarodni prestopi igralcev v košarki so v izključni pristojnosti FIBE. V njenih internih pravilih[1] je predpisan postopek prestopa, določena pa je tudi pristojnost generalnega sekretariata FIBE, da določi višino nadomestila za treniranje (angl. training compensation) v primeru, da se kluba o višini nadomestila med seboj ne uspeta zediniti. Ukvarjale smo se z vprašanjem, če in v kakšni meri se lahko uporabijo tudi nacionalna pravila košarkarskih zvez, ki so članice FIBE. Zdi se da je uporaba nacionalnih pravil v primeru mednarodnih transferjev v celoti izključena.

Nadalje se je zastavljalo vprašanje, kakšno je pravično nadomestilo za prestop mladega igralca. V športu se to izpostavlja kot izjemno pomembno vprašanje, saj se išče ravnovesje med varovanjem interesov klubov, ki vzgajajo igralce, na eni strani in mobilnostjo igralcev na drugi. Sistemi za določanje višine nadomestila se med posameznimi športi razlikujejo. FIFA ima na primer vzpostavljen sistem, kjer je višina odškodnine izraz matematične formule – gre za pavšalno priznane stroške, ki so vnaprej predvideni. Tovrstni sistemi obstajajo tudi v košarki; Registracijski pravilnik Košarkarske zveze Slovenije (KZS) določa za nacionalne transferje sistem točkovanja za določitev višine nadomestila. Nasprotno pa je v primerih mednarodnih transferjev v pravilih FIBE določeno, da FIBA postavi pravično nadomestilo, ki temelji predvsem – a ne zgolj – na investicijah kluba v igralca. S to abstraktno določbo se pri določanju višine nadomestila odpira manevrski prostor, ki omogoča, da se upoštevajo vse specifične okoliščine posameznega primera.

Postavlja se vprašanje, kateri sistem določanja nadomestila je najbolj primeren. Sistem točkovanja omogoča veliko predvidljivosti, vendar pa je manj dovzeten za upoštevanje okoliščin posameznega primera. Oba načina imata svoje prednosti in pomanjkljivosti, zaključno pa je treba poudariti, da je za korist športa najpomembnejše, da se najde ravnovesje med varovanjem interesov klubov in igralcev.

---

[1] FIBA IR, 3. knjiga, 2. poglavje.