Praktične smernice za oceno tveganja pri delu z...

2996. Praktične smernice za oceno tveganja pri delu z nevarnimi kemičnimi snovmi

Na podlagi tretje alineje 14. člena Pravilnika o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti kemičnim snovem pri delu (Uradni list RS, št. 100/01 in 39/05) izdaja ministrica za delo, družino in socialne zadeve

P R A K T I Č N E S M E R N I C E
za oceno tveganja pri delu z nevarnimi kemičnimi snovmi

1. UVOD

Temeljne obveznosti delavcev in delodajalcev za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu z nevarnimi kemičnimi snovmi določajo že Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 56/99 in 64/01) in Pravilnik o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti kemičnim snovem pri delu (Uradni list RS, št. 100/01 in 39/05), ki določa minimalne zahteve za zagotavljanje varnosti in varovanja zdravja delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti kemičnim snovem, ki so prisotne v delovnem okolju ali so rezultat katere koli dejavnosti, ki vključuje kemične snovi, ter Pravilnik o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti rakotvornim ali mutagenim snovem (Uradni list RS, št. 101/05).

Ena od temeljnih obveznosti delodajalca za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu je izdelava ocene tveganja, saj je pravilna in kakovostna ocena tveganja predpogoj za uspešno obvladovanje tveganj.

Osnovni namen ocene tveganja je določitev tveganj z namenom, da se ta tveganja zmanjšajo oziroma odstranijo. Zato mora delodajalec še pred začetkom izvajanja vsake dejavnosti ugotoviti, ali so na delovnem mestu prisotne nevarne kemične snovi. Če se na delovnem mestu ugotovi prisotnost nevarnih kemičnih snovi, mora delodajalec oceniti tveganje za varnost in zdravje, obstoječe tveganje odpraviti ali zmanjšati, nadzirati učinkovitost preventivnih varnostnih ukrepov ter potem oceno tveganja redno spremljati, preverjati in dopolnjevati.

Delodajalec mora oceniti vsa tveganja, ki se pojavljajo na nekem delovnem mestu, ne glede na to, ali jih povzročajo uporabljene nevarne kemične snovi ali snovi, ki pri nekem procesu nastajajo, nato pa na podlagi ugotovljenih tveganj sprejeti ustrezne preventivne varnostne ukrepe in nadzirati njihovo učinkovitost, in sicer za vse dejavnosti, kjer se nevarne kemične snovi uporabljajo ali se nameravajo uporabljati, kakor tudi za vse dejavnosti, pri katerih nevarne kemične snovi med delovnim procesom nastajajo ali se pojavljajo kot onesnaženje v zraku.

Največjo nevarnost na delovnih mestih, kjer se ravna z nevarnimi kemičnimi snovmi, predstavlja sproščanje nevarnih kemičnih snovi in tudi vmesnih produktov, ki nastajajo pri posameznih delovnih in proizvodnih postopkih v delovno okolje, npr. lesni prah. Posebno nevarne so tiste kemične snovi, ki se pojavljajo le kot onesnaženje v zraku.

Pri izvajanju ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu s kemičnimi snovmi je treba spoštovati določena prednostna načela. Najprej je treba poskušati nevarnost odpraviti s prenehanjem uporabe. Najboljši način za zmanjševanje tveganj zaradi nevarnih kemičnih snovi predstavlja ukinitev uporabe nevarne kemične snovi ali delovnega procesa. Če to ni mogoče, je treba nevarne kemične snovi ali delovni proces zamenjati z nenevarnim ali manj nevarnim. Če tudi s tem ukrepom tveganja za varnost in zdravje delavcev ni mogoče preprečiti, je treba uvesti varnostne ukrepe za odpravo ali zmanjšanje tveganja za zdravje delavcev – tehnične, organizacijske in individualne varnostne ukrepe, vključno z osebno varovalno opremo.

Oceno tveganja je treba redno spremljati in preverjati v rednih časovnih intervalih, da bi se prepričali, ali so sprejeti ukrepi še vedno ustrezni (npr. slabša učinkovitost prezračevalnih sistemov zahteva novo ukrepanje).

Prav tako mora delodajalec oceno tveganja sproti dopolnjevati, posebno če so nastale pomembne spremembe, zaradi katerih ocena ni več ustrezna (npr. uvedba nove kemične snovi, spremenjen delovni proces), ob nezgodah pri delu ali kadar to zahteva rezultat zdravstvenega nadzora.

Za ocenjevanje tveganja je danes poznana vrsta kompleksnejših ali enostavnejših metod, kot so:

-

predhodna analiza nevarnosti PHA (Preliminary Hazard Analysis),

-

metoda MOSAR (metoda, organizirana za sistemsko analizo tveganj – Method Organised for a Systematic Analyssis of Risks),

-

analiza drevesa napak FTA (Fault Tree Analysis),

-

tehnika DELPHI,

-

analiza napak in posledic FMEA (Failure Mode an Effect Analysis) ipd., ki so uporabne tudi za oceno tveganja za delo z nevarnimi kemičnimi snovmi. Čeprav naj bi omenjene metode dajale natančnejšo oceno tveganja, pa njihova uporaba ni vedno smotrna in potrebna. V nekaterih primerih je namreč za oceno tveganja za delo z nevarnimi kemičnimi snovmi zadostna in smotrnejša uporaba poenostavljenih metod. To so primeri, ko gre le za minimalno tveganje ali kadar zaradi količine nevarne kemične snovi na delovnem mestu obstaja le minimalno tveganje, ali če mejna vrednost za neko kemično snov ni določena ipd.

Poleg navedenih kompleksnejših metod za ocenjevanje tveganja pa obstaja tudi vrsta poenostavljenih metod za oceno tveganja za delo z nevarnimi kemičnimi snovmi, ki so bile razvite na ravni Evropske unije (Praktične smernice nezavezujoče narave, za izvajanje določenih zahtev Direktive 98/24/ES – COM/2004/0819 final) in na ravni posamezne države članice. Med najbolj poznane metode za ocenjevanje tveganja za delo z nevarnimi kemičnimi snovmi, razvite na nacionalnih ravneh, štejemo metodo, ki so jo razvili nemška BAUA, avstrijska AUVA in britanski HSE. Britanska metoda po imenu COSHH (Essentials – Easy Steps to Control Chemicals) je bila podlaga tudi za metodo, razvito na ravni Evropske unije.

Navedene praktične smernice predstavljajo poenostavljeno metodo za oceno tveganja za delo z nevarnimi kemičnimi snovmi. Strokovne podlage za te praktične smernice so praktične smernice, razvite na ravni Evropske unije, kakor tudi vse druge razpoložljive praktične smernice in metodologije, razvite na nacionalni ravni držav članic.

Namen teh smernic je pomagati predvsem delodajalcem malih in srednje velikih podjetij, da bi pravilno razumeli in bili sposobni izvesti obsežno zakonodajo s področja zagotavljanja varnosti in zdravja delavcev pri delu.

Te praktične smernice naj bi delodajalcem malih in srednje velikih podjetij služile kot pomoč za izdelavo ocene tveganja, delodajalcem z že izdelano oceno tveganja pa kot pomoč pri reviziji že sprejete ocene tveganja ter reviziji ustreznosti že sprejetih varnostnih ukrepov.

Poudariti je treba, da uporaba praktičnih smernic ni obvezna, saj so vrsta praktičnih priporočil in delodajalcem ne nalagajo dodatnih obveznosti, ki že izhajajo iz nacionalne zakonodaje, vendar pa jih je priporočljivo uporabljati, saj njihovo upoštevanje zagotavlja, da bodo predvsem delodajalci malih in srednje velikih podjetij sposobni delovati skladno z nacionalno zakonodajo.

2. NEVARNE KEMIČNE SNOVI, ZAJETE V PRAKTIČNIH SMERNICAH

Nevarne kemične snovi lahko v splošnem predstavljajo tveganje za delavce zaradi izpostavljenosti delavcev nevarni kemični snovi (tveganje zaradi vdihavanja, resorpcije skozi kožo ali sluznico, zaužitja, prenosa prek posteljice pri nosečnicah) ali zaradi nastanka nezgode in poškodb ljudi (tveganje za požar ali eksplozijo). V prvem primeru govorimo o snoveh, ki so nevarne zaradi svojih toksikoloških lastnosti (zelo strupene, strupene, zdravju škodljive, jedke, dražilne snovi in snovi, ki povzročajo preobčutljivost) ali zaradi posebnih učinkov na zdravje (rakotvorne, mutegene snovi in snovi, strupene za razmnoževanje). V drugem primeru pa govorimo o snoveh, ki so nevarne zaradi svojih fizikalno-kemičnih lastnosti (eksplozivne, oksidativne, zelo lahko vnetljive, lahko vnetljive in vnetljive). Ker gre za tako različni vrsti tveganj, je treba oceno tveganja za obe osnovni kategoriji tveganj opraviti ločeno. Te praktične smernice so namenjene oceni tveganja za delo z nevarnimi kemičnimi snovmi, ki predstavljajo tveganje za delavce zaradi njihove izpostavljenosti tem snovem.

Te smernice se uporabljajo za ocenjevanje tveganja za vse nevarne kemične snovi, snovi ali pripravke, ne glede na njihovo agregatno stanje, ki se uporabljajo pri delu in predstavljajo tveganje za delavce zaradi njihove izpostavljenosti tem snovem.

Te smernice se na splošno ne uporabljajo za ocenjevanje tveganja za:

-

nevarne kemične snovi, ki nastajajo zaradi delovne aktivnosti (npr. lesni prah, spajkalni in varilni plini);

-

kemikalije, ki niso zajete v predpisih o razvrščanju kemikalij (npr. veterinarska zdravila);

-

naravno nastale nevarnosti (npr. prah) in

-

biološke dejavnike.

Poleg navedenega se te praktične smernice prav tako ne uporabljajo za oceno tveganja za:

-

svinec in azbest (uporabljati je treba posebne predpise) in

-

vpliv kemikalij na okolje.

3. OSNOVNO NAČELO POENOSTAVLJENE METODE ZA OCENO TVEGANJA PRI DELU Z NEVARNIMI KEMIČNIMI SNOVMI

Poenostavljena metoda za ocenjevanje tveganja za delo z nevarnimi kemičnimi snovmi je primerna predvsem za mala in srednje velika podjetja ter tudi za večja, ki že imajo izdelano oceno tveganja. Kot del ocene tveganja lahko te smernice služijo ugotavljanju stopnje tveganja in sprejemanju ustreznih ukrepov za obvladovanje tveganj zaradi izpostavljenosti kemičnim snovem pri delu. Prav tako so te smernice uporabne tudi v primerih, ko delodajalec že ima izdelano oceno tveganja. V tem primeru predstavljajo pomoč pri reviziji obstoječe ocene tveganja in za ugotavljanje, ali so že uvedeni ukrepi ustrezni in ali se izvajajo pravilno.

Dejavniki, ki vplivajo na tveganje, ki ga predstavlja izpostavljenost nevarnim kemičnim snovem, so:

-

nevarne lastnosti kemične snovi,

-

pogostnost/trajanje izpostavljenosti,

-

količina kemične snovi, ki se uporablja ali je prisotna na delovnem mestu,

-

hlapnost ali prašnost kemične snovi,

-

način uporabe kemične snovi ipd.

Število dejavnikov, vključenih v ocenjevanje, je glede na metodo različno. Poenostavljene metode ponavadi ne vključujejo vseh dejavnikov. Predlagana poenostavljena metoda omogoča določanje stopnje tveganja in nato določitev potrebnih ukrepov na podlagi podatkov o nevarnih lastnostih kemične snovi, količini kemične snovi in hlapnosti oziroma prašnosti kemične snovi.

Poenostavljena metoda omogoča določiti stopnjo tveganja in nadaljnje varnostne ukrepe, ki ustrezajo stopnji tveganja v štirih korakih. Glede na stopnjo tveganja je končno tveganje kategorizirano v štiri skupine. Te praktične smernice dajejo tudi splošne napotke, kako nadaljevati glede na stopnjo tveganja.

KORAK 1

Podatki o nevarni kemični snovi

Za začetek izdelave ocene tveganja je treba najprej zbrati vse razpoložljive podatke o neki kemikaliji in si prekopirati kontrolni list, ki je priložen v prilogi I teh smernic. Za vsako kemično snov, ki jo ocenjujete, potrebujete nov kontrolni list.

Navodilo 1:

Praktične smernice za oceno tveganja pri delu z nevarnimi kemičnimi snovmi

Časovnica