Odločba o delni zavrnitvi pobud; razveljavitvi drugega stavka v drugem odstavku in tretjega odstavka 56. člena, pete alinee prvega odstavka 66. člena in tretjega odstavka 69. člena; in ugotovitvi, da je zakon o visokem šolstvu v neskladju z ustavo, kolikor določa, da so avtonomne tudi članice univerze

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Pravne fakultete v Ljubljani, ki se ji je v postopku pridružila Univerza v Ljubljani in v postopku za preizkus pobud dr. Janvita Goloba iz Ljubljane ter Univerze v Ljubljani in Univerze v Mariboru po opravljeni javni obravnavi dne 12. januarja 1998, na seji dne 22. januarja 1998

Pravna fakulteta v Ljubljani (predlagateljica) zahteva presojo ustavnosti drugega stavka v drugem odstavku in tretjega odstavka 56. člena, pete alinee prvega odstavka 66. člena in tretjega odstavka 69. člena zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 67/93 – v nadaljevanju: ZVis oziroma zakon).

Meni, da je drugi stavek drugega odstavka 56. člena v nasprotju z načelom pravne države, saj se sklicuje na akt oziroma merila, ki jih ob sprejemu zakona še ni bilo, in tako norma vnaša v položaj določene kategorije državljanov negotovost. Navaja, da tudi načelo o pridobljenih pravicah zahteva, da morajo univerzitetni učitelji, ki so po veljavnih predpisih pridobili najvišji možni naziv – redni profesor, le- tega obdržati in ne smejo biti diskriminirani v primerjavi s tistimi, ki so naziv pridobili kasneje oziroma po novih merilih.

Glede tretjega odstavka 56. člena predlagateljica trdi, da je v nasprotju z 58. členom ustave in tudi s 6. členom samega ZVis, saj slednji določa, da so volitve, imenovanja in odpoklic organov univerze del avtonomije, hkrati pa v izpodbijani določbi določa prednosti za nekatere kategorije oziroma nazive pri zasedanju funkcij v teh organih oziroma na univerzi, kar bi bilo po mnenju pobudnice mogoče opredeliti kvečjemu v univerzitetnem statutu.

V neskladju z ustavo naj bi bila tudi peta alinea prvega odstavka 66. člena, ker posega v avtonomijo univerze, v katero po trditvah pobudnice nesporno spada tehnologija izvajanja pedagoškega procesa. Njegov sestavni del pa so tudi preizkusi znanja. To naj bi potrjeval tudi 6. člen izpodbijanega zakona, ki določa, da je sestavina načela avtonomije "... določanje študijskega režima ter določanje oblik in obdobij preverjanja znanj študentov". Glede na navedeno predlagateljica meni, da je pogoje za opravljanje izpita in število dopustnih ponavljanj izpita mogoče določiti le v univerzitetnem statutu, nikakor pa ne z zakonom.

V neskladju z 58. členom ustave ter hkrati tudi v nasprotju s 6. členom zakona pa naj bi bil tudi tretji odstavek 69. člena. Predlagateljica zatrjuje, da izpodbijana določba ministru, pristojnemu za visoko šolstvo, daje zakonsko pooblastilo, da s podzakonskim aktom določi organe univerze ali članice univerze ter s posebnimi pogoji in merili ter postopkom uredi razmerja med univerzo oziroma njeno članico in študenti, kar je po njenem mnenju protiustavno, saj so razmerja med univerzo in študenti nedvomno del univerzitetne avtonomije in je za njihovo ureditev lahko pristojna samo univerza ali njene članice.

Dr. Janvit Golob (pobudnik) izpodbija:

Vse izpodbijane določbe naj bi nasprotovale 58. členu ustave, ki določa, da so državne univerze in državne visoke šole avtonomne. Avtonomija po pobudnikovem stališču pomeni, da si univerze kot znanstvene in pedagoške ustanove same predpisujejo način in obliko svojega delovanja. Univerza naj bi bila avtonomna ravno toliko, kolikor si sama predpiše način in obliko svojega delovanja in za to ne odgovarja komu drugemu. Pobudnik meni, da je z zakonom mogoče urediti le način financiranja univerz, vse ostalo pa bi moralo biti prepuščeno avtonomnim odločitvam univerz – kakršnokoli urejanje drugih vprašanj univerze naj bi bilo protiustavno. Namesto tega pa po pobudnikovem mnenju zakon podrobno določa obliko in način delovanja univerz, odvzema te pristojnosti in možnosti za odločanje univerzam in določa, da morajo biti statutarne določbe (torej določbe avtonomne narave) skladne z zakonom. Pobudnik nadalje meni, da bi morala država urediti način financiranja univerz tako, da bi v proračunu določila obseg sredstev, s katerimi razpolagajo univerza oziroma članice univerze – fakultete, univerza in članice pa bi morale s temi sredstvi prosto razpolagati. Avtonomija naj bi ne pomenila le obveznosti države, da to avtonomijo zagotavlja, ampak naj bi predstavljala tudi temeljno pravico državljanov in državljank Slovenije do svobodnega in kreativnega osebnega razvoja.

Sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve Državnega zbora in Ministrstvo za šolstvo in šport (ki je svoj odgovor uskladilo s Službo Vlade za zakonodajo) na navedbe pobudnice odgovarjata, da izpodbijane določbe niso v nasprotju z ustavo. Svoje mnenje obrazlagata smiselno enako.

Glede drugega stavka drugega odstavka 56. člena trdita, da se ne sklicuje na nikakršen akt oziroma merila, ampak zgolj dopušča možnost, da univerza povsem avtonomno pripravi in sprejme strožja merila, če to narekujejo akademski razlogi. Redni profesorji in znanstveni svetniki, ki se v skladu z zakonom volijo za neomejeno dobo, naj bi na podlagi izpodbijane določbe imeli možnost – nikakor pa ne obveznost – ponovne izvolitve, torej dodatne potrditve in izkazovanja akademske odličnosti. Določitev meril in postopek za izvolitev pa so v skladu z visokošolsko avtonomijo prepuščeni univerzi in bodo opredeljeni v statutu. Po mnenju nasprotnih udeležencev takšna rešitev v ničemer ne prizadeva in ne zmanjšuje statusa že izvoljenih profesorjev.

V zvezi s tretjim odstavkom istega člena zatrjujeta, da ne pomeni avtomatične prednosti pri zasedanju funkcij, ampak določa le, da se izkazane akademske sposobnosti upoštevajo in ustrezno plačajo – pomeni le enega izmed elementov pri izbiranju – pooblaščenih organov pa ne zavezuje, da takega kandidata tudi izberejo. Po mnenju nasprotnih udeležencev ta določba ne posega v postopke volitev, imenovanj in odpoklicev organov univerze, temveč omogoča le nagrajevanje izjemne uspešnosti rednih profesorjev in znanstvenih svetnikov in zato nikakor ne pomeni diskriminacije univerzitetnih učiteljev, ki so pridobili najvišji možni naziv po prejšnjih merilih. Zakon daje enako možnost akademskega uveljavljanja vsem rednim profesorjem in znanstvenim svetnikom.

Glede pete alinee prvega odstavka 66. člena nasprotna udeleženca odgovarjata, da določba ni sporna, saj opravljanje izpitov ni samo dolžnost študentov, ampak tudi njihova pravica. Navajata, da je pri opredeljevanju temeljnih pravic študentov potrebno poleg 58. člena ustave, ki univerzam zagotavlja avtonomijo, upoštevati tudi načelo enakosti pred zakonom, določeno v 14. členu ustave, in 15. člen ustave, po katerem se način uresničevanja človekovih pravic in svoboščin določi z zakonom. Določba o trikratnem opravljanju izpita po njunem mnenju ne pomeni, da sta z zakonom določena študijski in izpitni režim, ampak je z njo le vsakemu študentu (ne glede na to, ali se izobražuje na javnem ali privatnem visokošolskem zavodu, na članici univerze ali na samostojnem visokošolskem zavodu) zagotovljeno minimalno število možnosti opravljanja izpita v študijskem letu; z izpodbijano določbo niso določene niti oblike niti pogoji za pristop k izpitu, ne zaporedje izpitov, ne obdobja preverjanja znanja in izpitni roki.

Prav tako tudi glede izpodbijanega tretjega odstavka 69. člena trdita, da ni v nasprotju z 58. členom ustave. Menita, da zakon v drugem členu jasno določa, da so visokošolski zavodi le univerze, fakultete, umetniške akademije in visoke strokovne šole, kar pomeni, da študentski domovi sploh niso visokošolski zavodi, zato zanje ne veljajo načela avtonomije visokošolskih zavodov. Poleg tega zagotavljanje bivanja v študentskih domovih po njunem mnenju ni izobraževalna oziroma visokošolska dejavnost. Stališče obeh je, da je z izpodbijanim členom, ki se nanaša na študentske domove, ki jih je (so)ustanovila Republika Slovenija in jih tudi (so)financira, in ki pooblašča pristojnega ministra, da določi pogoje, merila in postopek za sprejem v take študentske domove, le zagotovljeno, da se študenti pod enakimi pogoji potegujejo za možnost bivanja v študentskih domovih, ne glede na to, na katerem visokošolskem zavodu študirajo. Po mnenju nasprotnih udeležencev ta določba nikakor ne daje ministru pooblastil, da določa univerzitetne organe in razmerja med njenimi članicami ter študenti, kot trdi pobudnica.

Na pobudo dr. Janvita Goloba je odgovoril Sekretariat Državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve. Navaja, da je osrednje vprašanje, na katerega opozarja pobudnik, vprašanje razlage ustavnega pojma avtonomije. Opozarja na primerjalnopravno ureditev v evropskih državah in meni, da uvrstitev določbe o avtonomiji v II. poglavje ustave opredeljuje tudi obseg in vsebino ustavno dopustnih zakonodajalčevih posegov. Sekretariat je mnenja, da ni pravilno stališče pobudnika, da avtonomija univerz pomeni, da si same v celoti predpisujejo način in obliko svojega delovanja in da za svoje delovanje ne odgovarjajo državi, tudi če jim državni organi zagotavljajo sredstva. Pobudnik naj bi avtonomijo univerze razširjal s področja izobraževalnega, znanstvenega, raziskovalnega, umetniškega in strokovnega področja tudi na vsa druga področja, vključno s financiranjem, kar pa naj ne bi bilo skladno z ustavno kategorijo avtonomnosti visokošolskih organizacij.