3810. Odlok o razglasitvi gradu Branik (Rihemberk) za kulturni spomenik državnega pomena
Na podlagi 5., 6., 12., 13. in 79. člena zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99) in 21. člena zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93, 71/94, 23/96, 47/97 in 23/99) je Vlada Republike Slovenije na 123. seji dne 9. 9. 1999 izdala
O D L O K
o razglasitvi gradu Branik (Rihemberk) za kulturni spomenik državnega pomena
Za kulturni spomenik državnega pomena se razglasi enoto dediščine:
-
Branik – Grad Rihemberk (EŠD 40).
Enota ima zaradi kulturnih, arheoloških, krajinskih, umetnostno-arhitekturnih, zgodovinskih in drugih izjemnih lastnosti poseben pomen za Republiko Slovenijo. Zato jo razglašamo za kulturni spomenik državnega pomena z lastnostmi arhitekturnega spomenika, kulturne krajine in zgodovinskega spomenika.
Lastnosti, ki utemeljujejo razglasitev za spomenik državnega pomena:
Grad Branik – Rihemberk je največji ohranjeni srednjeveški grad na Primorskem, s prevladujočim romanskim stolpom, bivališče družine Lanthieri in pomembna arheološka postojanka. Grad je nezamenljiva prostorska dominanta, vodilni motiv doline in naselja pod njim in kot tak nenadomestljiv za Slovenijo.
Spomenik obsega zemljišča s parcelnimi številkami: *88/1, *88/2, *89, 131, 132/1, 132/2, 4888/13, 4888/14, 4888/9, 4927/1 (del parcele: srednji del parcele, na Z od meje s parcelo 132/2, na V do meje s parcelo 82/11), 60/1, 60/3, 60/5, 61/1, 61/3, 61/5, 62/1, 62/5, 65/1, 65/4, 66, 67, 68/1, 68/2, 68/3, 68/4, 69, 72/1, 72/2, 72/5, 72/8, 73, 74, 75/2, 75/4, vse k.o. Branik.
Meja spomenika je določena na digitalnem katastrskem načrtu (uveljavljen 16. februarja 2004, Uradni list RS, št. 19/04, datoteka z dne 2. februarja 2007, izvorno merilo 1 : 2880) in vrisana na temeljnem topografskem načrtu v merilu 1 : 5000. Izvirnika načrtov iz prejšnjega stavka hranita Ministrstvo za kulturo, Direktorat za kulturno dediščino, in Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
Vplivno območje spomenika obsega vse površine v oddaljenosti 250 m od zarisane meje spomenika in območja v širši oddaljenosti, na katerih bi bili postavljeni objekti ali zasajene kulture, ki bi s svojo velikostjo, obliko ali funkcijo lahko negativno vplivali na spomenik.