Praktične smernice za delo z nevarnimi kemičnimi snovmi...

2443. Praktične smernice za delo z nevarnimi kemičnimi snovmi

Na podlagi 14. člena pravilnika o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti kemičnim snovem pri delu (Uradni list RS, št. 100/01) izdaja minister za delo, družino in socialne zadeve

P R A K T I Č N E S M E R N I C E
za delo z nevarnimi kemičnimi snovmi

I. SPLOŠNI UKREPI ZA VARNO DELO S KEMIČNIMI SNOVMI

1. UVOD

Te praktične smernice dajejo praktične nasvete delavcem, ki delajo z nevarnimi kemičnimi snovmi.

Kemične snovi so del našega življenja, saj se z njimi srečujemo prav vsi, pri delu in v domačem okolju, v vseh dejavnostih in na vseh področjih našega življenja. Človeštvo je danes na takšni razvojni stopnji, da se kemičnim snovem, kljub njenim nevarnostim, praktično ni možno odpovedati, pač pa je potrebno njihove nevarnosti za varnost in zdravje vzeti v zakup in se naučiti varnega ravnanja z njimi.

V svetu je danes znanih več kot 21 milijonov različnih kemičnih snovi. Vsako leto se na trgu pojavi približno 1000 novih kemičnih snovi. Osupljiv je podatek, da je v splošni rabi približno 230.000 kemičnih snovi. Na trgu so običajno v obliki mešanic - kot trgovsko blago. Tako je znanih približno 5,7 milijona različnih kemičnih izdelkov.(*1) Vse več kemičnih snovi in naraščajoča proizvodnja pomenita več ravnanja, uporabe, transporta, skladiščenja in odpadkov kemičnih snovi, kar posredno ali neposredno pomeni nevarnost za zdravje ljudi, hkrati pa pomeni tudi več izpostavljenih delavcev. Danes so različnim kemičnim snovem izpostavljeni praktično vsi delavci v skoraj vseh gospodarskih panogah.

Na kratko ni mogoče našteti vseh kemičnih snovi, njihovih lastnosti in načina njihove varne uporabe. V teh smernicah smo se želeli izogniti dolgočasnemu naštevanju kemičnih snovi in njihovih lastnosti, zato smo razdelili kemične snovi v posamezne skupine kemičnih snovi, glede na vrsto nevarnosti, lastnosti in njihovo delovanje, oziroma glede na njihove vrojene lastnosti in predpisati ukrepe za varno ravnanje s posameznimi skupinami kemičnih snovi ter s tem za zagotoviti varno in zdravo delo. Smernice vsebujejo splošna navodila za varno in zdravo delo z nevarnimi kemičnimi snovmi in posebna (specifična) navodila za varno delo s posameznimi skupinami kemičnih snovi. Poleg tega je treba nenehno spremljati najnovejša znanstvena odkritja in uvajati izboljšave ter nove tehnologije za zagotavljanje varnega in zdravega dela in ustrezno prilagajati in spreminjati tudi varnostne ukrepe. Pred začetkom uporabe kakršnekoli kemične snovi je poleg upoštevanja navodil v smernicah delodajalec še vedno dolžan natančno proučiti varnostne liste za vsako kemično snov, ki jo nameravamo uporabiti in o tem seznaniti delavce.

Mnogo kemičnih snovi, katerim so delavci izpostavljeni pri opravljanju njihovega vsakodnevnega dela, lahko pri nepravilni uporabi in pri neupoštevanju vseh varnostnih ukrepov povzroči negativne učinke na zdravje. Kakšni so negativni učinki kemičnih snovi na zdravje je odvisno od količine kemičnih snovi, kako pogosto in na kakšen način je posameznik izpostavljen določeni kemični snovi.

Še posebno visokemu tveganju zaradi izpostavljenosti kemičnim snovem pri delu so po podatkih European Agency for Health and Safety izpostavljeni delavci v naslednjih dejavnostih: proizvodnja kemikalij, kemičnih izdelkov in umetnih vlaken, proizvodnja koksa, naftnih derivatov in jedrskega goriva, proizvodnja izdelkov iz gume in plastičnih mas in v kmetijstvu. V teh dejavnostih je ponavadi največ poškodb pri delu, ki jih povzročajo kemične snovi.

Te praktične smernice so napisane preprosto, strokovni izrazi so uporabljeni le toliko, kolikor je bilo to neizbežno. Namenjene so delavcem in delodajalcem (predvsem delodajalcem malih podjetij in samozaposlenim osebam). Osnova za te smernice je pravilnik o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti kemičnim snovem pri delu (Uradni list RS, št. 100/01). Smernice so zasnovane tako, da so v prvem delu splošni ukrepi za varno ravnanje s kemičnimi snovmi, v drugem delu pa konkretni varnostni ukrepi za zagotavljanje varnega in zdravega dela s posameznimi skupinami kemičnih snovi. Uporaba praktičnih smernic ne izključuje obvezne uporabe ostalih predpisov s področja zagotavljanja varnega in zdravega dela. Praktične smernice se bodo v skladu s spoznanji stroke stalno dopolnjevale.

Za varno delo s kemičnimi snovmi moramo imeti na voljo dovolj podatkov o njih, njihovih nevarnostih in načinih varne uporabe. Te praktične smernice skušajo pomagati, da izberete najvarnejši način dela s kemičnimi snovmi, kar vam bo zagotovilo, da boste lahko kljub uporabi nevarnih kemičnih snovi ostali zdravi.

2. KAJ SO NEVARNE KEMIČNE SNOVI?

Obstaja več definicij in načinov delitve kemičnih snovi. V predpisih s področja prostega pretoka blaga se uporablja izraz kemikalije, ki se nadalje delijo na snovi in pripravke. V skladu s tem predpisom se za nevarne snovi in pripravke štejejo tiste snovi in pripravki, ki imajo najmanj eno od nevarnih lastnosti. Na področju varnega in zdravega dela pa se uporablja izraz kemične snovi. Pravilnik o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti kemičnim snovem pri delu (Uradni list RS, št. 100/01) uvaja distinkcijo med kemičnimi in nevarnimi kemičnimi snovmi ter definira oba pojma, kot sledi:

"Kemične snovi" so kemični elementi ali njihove spojine v naravnem stanju ali pridobljene, uporabljene ali sproščene, vključno sproščene kot odpadek, pri katerikoli dejavnosti pri delu, ne glede na to ali so proizvedene namerno ali nenamerno in ne glede na to ali so dane na trg ali ne.

"Nevarne kemične snovi" so

kemične snovi, ki ustrezajo kriterijem za razvrščanje kot nevarne snovi, skladno z veljavnimi predpisi(*2), razen tistih snovi, ki ustrezajo samo kriterijem za razvrščanje kot nevarne za okolje;

kemične snovi, ki ustrezajo kriterijem za razvrščanje kot nevarni pripravek, skladno z veljavnimi predpisi(*2), razen tistih pripravkov, ki ustrezajo samo kriterijem za razvrščanje kot nevarni za okolje;

kemične snovi, ki lahko, čeprav ne ustrezajo kriterijem za razvrščanje kot nevarne v skladu s prejšnjima alineama, zaradi svojih fizikalno-kemijskih, kemijskih ali toksikoloških lastnosti in načina, kako so uporabljene ali na kakšen način so prisotne na delovnem mestu, predstavljajo tveganje za varnost in zdravje delavcev;

kemične snovi za katere je določena mejna vrednost za poklicno izpostavljenost (navedena so v prilogi I pravilnika o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti kemičnim snovem pri delu (Uradni list RS, št. 100/01)).

Iz gornje definicije izhaja, da je pojem "nevarna kemična snov" zelo obsežen pojem, saj ne zajema le "nevarnih kemikalij" v skladu z zakonom o kemikalijah, pač pa tudi določene materiale, kot so npr. moka, les ipd., ki so lahko delavcem nevarni in za katere so določene mejne vrednosti za poklicno izpostavljenost.

2.1. Razvrščanje po fizikalno-kemijskih lastnostih

Nevarne lastnosti kemični snovi, ki predstavljajo nevarnost za požar in eksplozijo so označene kot:

eksplozivno (oznaka E): to lastnost imajo trdne, tekoče, pastozne ali želatinozne kemične snovi, ki lahko eksotermno (sprošča se toplota) reagirajo tudi brez zračnega kisika, pri čemer se zelo hitro sproščajo plini, ki pod določenimi pogoji detonirajo, se hitro vžgejo ali zaradi segrevanja in povečanja tlaka eksplodirajo, če so prostorsko omejeni;

oksidativno (oznaka O): to lastnost imajo kemične snovi, ki povzročijo močno eksotermno reakcijo, kadar so v stiku z drugimi snovmi (predvsem z vnetljivimi);

zelo lahko vnetljivo (oznaka F+): to lastnost imajo kemične snovi, ki imajo izredno nizko plamenišče in nizko vrelišče, ter plinaste kemične snovi, ki so vnetljive v stiku z zrakom pri navadni temperaturi in tlaku;

lahko vnetljivo (oznaka F): to lastnost imajo

kemične snovi, ki se v stiku z zrakom lahko segrejejo in same po sebi vnamejo že pri navadni temperaturi in tlaku brez dovajanja zunanje energije;

trdne kemične snovi, ki se lahko hitro vnamejo že po kratkotrajnem stiku z virom vžiga in odtlej dalje gorijo ter se porabljajo tudi po odstranitvi tega vira;

tekoče kemične snovi, ki imajo zelo nizko plamenišče;

kemične snovi, ki v stiku z vodo ali njeno paro v nevarnih količinah sproščajo lahko vnetljive pline;

vnetljivo (R10): to lastnost imajo kemične snovi, ki imajo nizko plamenišče.

2.2. Razvrščanje na podlagi zdravju nevarnih lastnosti

Nevarne snovi se razvrščajo po zdravju nevarnih lastnostih glede na takojšnje (akutne) in dolgoročne (kronične) učinke pri enkratni, ponavljajoči se ali pri dolgotrajnejši izpostavljenosti. Snovi glede na njihove škodljive učinke na zdravje razvrščamo na podlagi rezultatov preizkusov in naslednjih meril, ki upoštevajo obsežnost toksičnih (strupenih) učinkov: akutno strupenost ali kronično strupenost, jedkost ali dražilnost, preobčutljivost in posebne učinke na zdravje (rakotvornost, mutagenost, strupenost za razmnoževanje).

Nevarne lastnosti kemičnih snovi, ki predstavljajo tveganje za zdravje so označene kot:

zelo strupeno (oznaka T+): to lastnost imajo kemične snovi, ki pri zaužitju, vdihavanju ali pri prehajanju skozi kožo že v zelo majhnih količinah povzročajo smrt ali akutne oziroma kronične okvare zdravja;

strupeno (oznaka T): to lastnost imajo kemične snovi, ki pri zaužitju, vdihavanju ali pri prehajanju skozi kožo že v majhnih količinah povzročajo smrt ali akutne oziroma kronične okvare zdravja;

zdravju škodljivo (oznaka Xn): to lastnost imajo kemične snovi, ki pri zaužitju, vdihavanju ali pri prehajanju skozi kožo lahko povzročijo smrt ali akutne oziroma kronične okvare zdravja;

jedko (oznaka C): to lastnost imajo kemične snovi, ki lahko poškodujejo ali uničijo živo tkivo, če pridejo z njim v stik;

dražilno (oznaka Xi): to lastnost imajo kemične snovi, ki niso jedke, vendar lahko že pri kratkotrajnem, dolgotrajnejšem ali ponavljajočem stiku s kožo ali sluznico povzročijo njeno vnetje;

povzroča preobčutljivost (R42 ali R43): to lastnost imajo kemične snovi, ki lahko pri vdihavanju ali prehajanju skozi kožo povzročijo preobčutljivost, tako da ob nadaljnji izpostavljenosti tej kemični snovi pride do nastanka značilnih negativnih učinkov;

rakotvorno (R45, R49): to lastnost imajo kemične snovi, ki lahko pri zaužitju, vdihavanju ali prehajanju skozi kožo povzročijo raka oziroma povečajo verjetnost njegovega nastanka;

mutageno (R46): to lastnost imajo kemične snovi, ki lahko pri zaužitju, vdihavanju ali prehajanju skozi kožo povzročijo dedne genetske okvare ali povečajo verjetnost njihovega nastanka;

strupeno za razmnoževanje (R60, R61): to lastnost imajo kemične snovi, ki lahko pri zaužitju, vdihavanju ali prehajanju skozi kožo povzročijo ali povečajo verjetnost nastajanja nedednih škodljivih učinkov na potomstvo in/ali škodljivih učinkov na moške ali ženske razmnoževalne funkcije ali sposobnosti.

Poleg naštetih skupin nevarnih kemičnih snovi poznamo še skupino snovi, ki so nevarne za okolje (N in/ali R50, R51, R52, R53, R54, R55, R56, R57, R58, R59), ki pa jih predpisi s področja varnosti in zdravja pri delu neposredno ne zajemajo, pač pa jih pokrivajo predpisi s področja varovanja okolja.

Namen razvrščanja kemičnih snovi ni le razvrstitev, ampak nazorna označitev kemične snovi in s tem posredno opozoriti uporabnika na nevarnost. Nevarna lastnost kemične snovi mora biti označena s predpisanim grafičnim znakom (piktogramom), ustreznim črkovnim znakom in ustreznim napisom. Dodani so lahko tudi stavki R – standardna opozorila (glej prilogo I). Nevarnosti kemičnih snovi, ki se jih ne da označiti z grafičnimi znaki, je treba označiti samo s pripadajočimi stavki R – standardnimi opozorili.

Samo stavki R se npr. uporabljajo pri snoveh, ki so vnetljive, ali pri nekaterih okolju nevarnih snoveh, ali pri nekaterih snoveh, ki povzročajo preobčutljivost. Razvrstitev kemičnih snovi ni le podlaga za označevanje, temveč tudi podlaga za izvajanje drugih predpisov in ukrepov v zvezi z nevarnimi snovmi!

3. NEVARNOST IN TVEGANJE, KI GA PREDSTAVLJAJO KEMIČNE SNOVI

Nevarnost kemične snovi izvira iz njene naravne lastnosti in reaktivnih lastnosti. Prepoznavanje nevarnosti in ocena se vedno začne pri poznavanju nevarnih lastnosti kemične snovi. Pri izpostavljenosti visokim koncentracijam krajše obdobje se ponavadi pojavijo akutni učinki. Posledice izpostavljenosti določeni kemični snovi pri razmeroma nizki koncentraciji daljše obdobje pa so lahko kronični učinki. Nekatere kemične snovi povzročajo lokalne poškodbe na mestu stika ali na mestu vstopa v telo, druge učinkujejo sistemsko (prenašajo se po telesu do različnih organov), šele potem se pojavi negativni učinek na zdravje. Poti vnosa so lahko različne.

Tveganje, ki ga predstavlja izpostavljenost določeni kemični snovi je odvisno od nevarnosti, ki jo predstavlja določena kemična snov in od izpostavljenosti. Nevarnost, ki jo predstavlja določena kemična snov je pogojena z lastnostmi kemične snovi, na katere ne moremo vplivati. Izpostavljenost pa je odvisna od načina stika oziroma vnosa, koncentracije nevarne kemične snovi (kakšni količini kemične snovi je delavec izpostavljen - odmerek), časa delovanja kemične snovi (koliko časa je trajal stik delavca s kemično snovjo), pogostnosti stika s kemično snovjo (enkratna ali večkratna izpostavljenost kemični snovi) in teže dela (množina vnosa kemične snovi v telo). Šele s pomočjo vseh teh podatkov lahko ocenimo resnično tveganje zaradi izpostavljenosti kemičnim snovem za vsakega delavca.

&fbco;binary entityId="a96ac4f92-cee4-4c45-8e8a-628cc87b7f16" type="jpg"&fbcc;

4. KAKO KEMIČNE SNOVI VSTOPAJO V NAŠE TELO?

Kemične snovi lahko pridejo v stik s človeškim telesom na več načinov. Imenujemo jih tudi poti izpostavljenosti. Ti načini so:

vdihavanje,

resorpcija (prehajanje preko kože ali sluznice),

zaužitje,

prenos preko posteljice pri nosečnicah.

Vdihavanje: Pri vdihavanju v telo delavca vstopajo kemične snovi v obliki plinov, par, aerosolov, dima, megle, smoga ali prahu. Z dihanjem te snovi vstopajo po zgornjih dihalnih poteh v pljuča. Nevarne kemične snovi se nato prenašajo v pljučih v krvni obtok, od koder se potem s krvjo prenašajo do človeških organov, pri čemer lahko poškodujejo funkcijo posameznih organov. Nekatere kemične snovi pa lahko v pljučih tudi ostanejo (npr. fibrogeni prah).

Resorpcija: Nekatere kemične snovi lahko prehajajo v človeško telo tudi skozi kožo ali sluznico ter tako vstopijo v krvni obtok. Nato se s pomočjo krvi prenašajo po telesu. Nekatere kemične snovi, z lastnostjo lahkega prehajajo skozi kožo, lahko povzročijo tudi vnetje na koži (dermatitis).

Zaužitje: Zaužitje kemične snovi je malo verjetno, je pa seveda možno in je ponavadi posledica nesrečnega naključja (pomen originalne embalaže!). Da se izognemo zaužitju je treba spoštovati higienske ukrepe, kot so: prepoved uživanja hrane in pijače na delovnem mestu, prepoved kajenja na delovnem mestu, prepoved ličenja ipd.

Prehod preko posteljice pri nosečnicah: Pri nosečih delavkah obstaja dodatna nevarnost za vstop nevarne kemične snovi v človeško telo, saj lahko nevarne kemične snovi prehajajo tudi preko posteljice v kri še nerojenega otroka, ki je zaradi razvoja še bolj občutljiv na kemične snovi kot odrasli.

Ne glede na način vstopa v človeško telo lahko nevarne kemične snovi, še posebej, če niso pravilno uporabljene, posredno ali neposredno škodujejo zdravju delavcev. Danes so raziskani vplivi na človeško telo le približno 4000 kemičnih snovi. Raziskave so težavne, saj velikokrat prihaja do časovnega zamika med prvo izpostavljenostjo nevarni kemični snovi in opaženimi učinki. Nekatere kemične snovi negativno učinkujejo na določene organe ali organske sisteme, druge se v telesu akumulirajo. Negativni učinki na zdravje delavcev se kažejo kot prehodne ali trajne okvare zdravja, poklicne bolezni, invalidnost ali celo smrt.

5. KAKŠNIM KONCENTRACIJAM NEVARNIH KEMIČNIH SNOVI JE DELAVEC LAHKO IZPOSTAVLJEN?

Tveganje za poškodbo ali bolezen je odvisno od trajanja izpostavljenosti določeni kemični snovi, pogostnosti te izpostavljenosti, koncentracije nevarne kemične snovi, ki ji je delavec izpostavljen in teže dela.

Vpliv določene kemične snovi na človeški organizem je odvisen tudi od dovzetnosti posameznega človeka za določeno kemično snov. Vsi možni negativni vplivi določene kemične snovi na človeško telo, se nikoli ne bodo pojavili pri vseh izpostavljenih delavcih enako. Ne glede na to velja, da daljša izpostavljenost (leta) in večji odmerek pomenita večje tveganje za zdravje.

Koncentracije snovi v zraku na delovnem mestu, pri katerih pri izpostavljenih delavcih običajno ne pričakujemo negativnih učinkov na zdravje so podane s tako imenovanimi mejnimi vrednostmi za poklicno izpostavljenost.

Mejna vrednost (MV) za poklicno izpostavljenost pomeni povprečno koncentracijo nevarne kemične snovi v zraku na delovnem mestu, znotraj območja vdihavanja, ki načelno ne škoduje zdravju delavca, če zdrav delavec dela pri koncentraciji nevarnih kemičnih snovi v zraku na delovnem mestu, ki je manjša ali enaka mejni vrednosti nevarne kemične snovi, 8 ur na dan / 40 ur na teden polno delovno dobo, pri udobnih mikroklimatskih razmerah in pri fizično lahkem delu. Mejna vrednost velja za 8 urno izpostavljenost (28800s) in je podana pri temperaturi 20(C in tlaku 1,013(10(na 5) Pa. Izraža se v mg/m3 ali v ml/m3 (ppm).

Mejne vrednosti so določene na osnovi trenutnih znanstvenih spoznanj medicinskih, toksikoloških in epidemioloških raziskav o kratkoročnih in dolgoročnih vplivih nevarnih kemičnih snovi na človeško telo. Koncentracijo nevarnih kemičnih snovi na delovnem mestu, ki je nižja od mejne vrednosti, še ne pomeni popolne varnosti za delavca. Zmotno je misliti, da so mejne vrednosti ostra meja med varnostjo in nevarnostjo. Ljudje smo različni in nekateri ljudje se lahko počutijo neugodno in imajo lahko tudi zdravstvene težave že pri koncentracijah pod mejnimi vrednostmi. Zato je treba koncentracije nevarnih kemičnih snovi v zraku na delovnem mestu znižati do najnižje možne stopnje pod mejno vrednostjo.

Nekatere snovi, kot npr. dražilne kemične snovi lahko negativno učinkujejo na zdravje, tudi če mejna vrednost ni presežena. Poleg mejnih vrednosti veljajo za takšne snovi še posebne omejitve kratkotrajnih koncentracij v zraku na delovnem mestu.

Kratkotrajna vrednost (KTV) pomeni dovoljeno odstopanje od mejne vrednosti nevarne snovi navzgor za krajša obdobja oziroma faktor, s katerim množimo mejno vrednost, da dobimo koncentracijo snovi, ki ji je delavec lahko izpostavljen krajši čas. Izpostavljenost kratkotrajni vrednosti snovi lahko traja največ 15 min in se ne sme ponoviti več kot štirikrat v delovni izmeni, med dvema izpostavljenostima tej koncentraciji pa mora preteči najmanj 60 minut.

Gre torej za dve vrsti omejitev: koncentracije in časa. Poznamo tri tipe kratkotrajnih mejnih vrednosti v odvisnosti od vrste snovi:

1.

skupina: V to skupino spadajo dražilne snovi in snovi z močnim vonjem, ki lahko povzročajo "skupne" učinke. Zanje velja, da v nobenem časovnem intervalu ne smejo prekoračiti mejne vrednosti. (KTV = 1);

2.

skupina: V to skupino spadajo snovi, ki prehajajo v človeško telo skozi kožo in rakotvorne snovi (snovi s TDK vrednostmi (*3)). Te snovi ne smejo preseči 4-kratne mejne vrednosti;

3.

skupina: V tej skupini so snovi, ki nimajo oznake za kratkotrajno vrednost. Te smejo mejno vrednost prekoračiti 8-krat, prekoračitev pa sme trajati največ 1 uro v delovni izmeni.

Mejne vrednosti veljajo vedno le za čisto kemično snov. Na delovnem mestu pa so delavci nemalokrat izpostavljeni ne le eni kemični snovi ampak pripravkom ali mešanicam kemičnih snovi (npr. barve, laki, lepila, topila ipd.). Nekatere kemične snovi imajo podobne učinke na človeški organizem, druge spet ne. Če je v zraku hkrati več kemičnih snovi, ki podobno učinkujejo na organizem, je treba oceniti obremenitev delavca v skladu z najboljšo prakso. Pri izpostavljenosti več kemičnim snovem z različnimi učinki na organizem je ponavadi zelo težko ali pa celo nemogoče oceniti skupno obremenitev na delavca, ponavadi pa takšna izpostavljenost pomeni večje tveganje za zdravje delavcev. V takšnem primeru je smotrno pridobiti nasvet pooblaščenega zdravnika.

Mejne vrednosti nevarnih kemičnih snovi, kratkotrajne vrednosti in morebitne dodatne nevarnosti nevarnih kemičnih snovi so podane v prilogi I pravilnika o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti kemičnim snovem pri delu (Uradni list RS, št. 100/01).

6. KAJ NAS OPOZARJA NA NEVARNOSTI KEMIČNIH SNOVI

Nevarne lastnosti določene kemične snovi, se da razbrati iz:

oznak na embalaži - znak za nevarnost, standardna opozorila "R" - Stavki "R" in standardna obvestila - Stavki "S". Odsotnost podatkov na embalaži ne pomeni vedno, da kemična snov ni nevarna;

varnostnih listov - delodajalec jih ima pravico zahtevati od dobavitelja, obveznost proizvajalca ali dobavitelja pa je, da posreduje varnostni list v jeziku kupca;

oznak na cevovodih - vrsta kemične snovi in smer toka;

pravilnika o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti kemičnim snovem pri delu, ki vključuje mejne vrednosti nevarnih kemičnih snovi;

navodil za delo;

dodatne literature - dodatne podatke je možno najti v katalogu prodajalca. Ti podatki so ponavadi nepopolni, dobavitelj je dolžan posredovati vse manjkajoče podatke ipd.

Prvi pogoj za zagotavljanje varnega in zdravega dela s kemičnimi snovmi je, da delavci in delodajalci znajo brati in uporabljati oznake, ki opozarjajo na nevarnost določene kemične snovi. Najprej pri uporabi kemične snovi pogledamo njeno oznako na embalaži, iz katere so že razvidne osnovne nevarnosti in potrebni ukrepi za varno delo z določeno kemično snovjo. Podrobnejše podatke o določeni kemični snovi je možno pridobiti iz varnostnih listov, ki morajo biti obvezno priloženi vsaki kemični snovi. Še več podatkov o določeni nevarni kemični snovi je možno pridobiti iz dodatne literature, navodil za delo in pravilnikov.

6.1. Oznake na embalaži

Namen označevanja na embalaži je opozoriti, kakšna snov je določen proizvod. Na etiketah na embalaži so tudi drugi pomembni podatki o sestavi proizvoda in o zahtevah za zagotavljanje varnega načina ravnanja, transporta in uporabe. Oznake na embalaži so zato prva informacija, ki jo delavec pred uporabo kemične snovi vidi in ki ga opozarja na nevarnosti določene kemične snovi. (glej prilogo II)

Vse kemične snovi, čiste snovi in pripravki, morajo biti jasno označene. Embalaža za nevarno snov ali pripravek mora biti opremljena z etiketo, ki je na embalažo natisnjena ali dodana v obliki etikete in ki vsebuje vse predpisane informacije. Iz oznake na embalaži se da razbrati:

ime, polni naslov in telefon pravne ali fizične osebe, ki daje nevarno snov v promet v RS;

ime kemične snovi oziroma trgovsko ime pripravka, pripadajoče EC število in napis "Označeno po EC", če je snov vpisana v prilogo I pravilnika o razvrščanju, pakiranju in označevanju nevarnih snovi;

grafični znak (simboli za nevarnost) s pripadajočim črkovnim znakom in napisi za opozarjanje na glavne nevarnosti pri uporabi ali ravnanju s kemično snovjo;

standardna opozorila "R" (stavki R);

standardna obvestila "S" (stavki S);

količino snovi v pakiranju.

&fbco;binary entityId="a02af54f9-d594-445d-8b6c-c0b752893a87" type="jpg"&fbcc;

Opozorila o nevarnosti na etiketi imajo namen pritegniti pozornost ljudi, ki ravnajo s kemičnimi snovmi ali jih uporabljajo, in jih opozoriti na nevarnosti, ki jih imajo nekatere od teh snovi že po svoji naravi. Predpisana etiketa zajema vse glavne nevarnosti, ki se utegnejo pojaviti pri normalnem ravnanju ali uporabi nevarnih kemičnih snovi, ko so v originalni obliki dane v promet in druge zahtevane podatke.

Znak za opozarjanje na nevarnost je sestavljen iz grafičnega znaka, pripadajočega črkovnega znaka in napisa za opozarjanje na nevarnost. Grafični znaki – piktogrami so predpisani za vse kategorije nevarnih lastnosti in dajejo uporabniku kemične snovi prvo vizualno informacijo o nevarnosti kemične snovi. Grafični znaki za opozarjanje na nevarnost so črni na oranžno rumenem ozadju. Črkovni znak je v sredini tik nad grafičnim znakom. Pod grafičnim znakom je napis za opozarjanje na nevarnost. Črkovni znak ni obvezen, zato ga na posameznih etiketah ni, je pa priporočljiv, medtem ko je napis pod grafičnim znakom obvezen.

Poleg grafičnega znaka, črkovne oznake in izraza pod grafičnim znakom so sestavni del oznake na embalaži tudi standardna opozorila "R" - stavki R, ki opozarjajo na posebne nevarnosti pri uporabi in ravnanju in izhajajo iz ugotovljenih nevarnih lastnosti snovi, in standardna obvestila – stavki S, ki priporočajo varnostne ukrepe. Stavki "R" opozarjajo na nevarnosti, stavki "S" pa podajajo varnostna navodila. Seznam standardnih opozoril in obvestil je v podan v prilogi I.

Tabela 1: Kaj nam povedo grafični znaki? &fbco;binary entityId="ab9fea1cb-2777-44b8-89a0-bf291d69925d" type="pdf"&fbcc;

Kemične snovi je treba hraniti v originalni embalaži. Pri premeščanju kemične snovi iz originalne embalaže v drugo embalažo ali steklenico je treba novo embalažo ali steklenico ustrezno označiti, v vsakem primeru pa enako, kot je označena originalna embalaža.

Varno je treba ravnati tudi z že izpraznjeno embalažo, saj lahko tudi ta predstavlja nevarnost za delavce (npr. vnetljivo, eksplozivno). S prazno embalažo in odpadki kemičnih snovi se ravna v skladu z veljavnimi predpisi.

6.2. Varnostni list

Varnostni list je zbir podatkov, ki služi varovanju zdravja človeka in okolja ter zagotavljanju varnosti in zdravja delavcev na delovnem mestu. Za verodostojnost podatkov in za izdelavo varnostnega lista odgovarja pravna ali fizična oseba, ki proizvaja ali daje določeno kemično snov v promet. Iz varnostnega lista se da razbrati: identifikacijo snovi, podatke o nevarnih sestavinah, ugotovitve o nevarnih lastnosti, ukrepe za prvo pomoč itd. Proizvajalec, uvoznik ali dobavitelji kemične snovi je uporabniku dolžan zagotoviti varnostne liste za nevarne kemične snovi oziroma podrobne podatke o kemični snovi za vsak proizvod in vsako snov, ki jo daje v promet. Varnostni list mora biti napisan v slovenskem jeziku. Primer varnostnega lista je prikazan v prilogi III.

Pravica delodajalca je, da lahko od proizvajalca, uvoznika ali dobavitelja zahteva vse podatke o kemični snovi oziroma varnosti list za vsako kupljeno kemično snov ali proizvod. Obveznost delodajalca je, da mora imeti varnostne liste za vsako kemično snov, ki se jo na delovnih mestih uporablja in zagotoviti dostop do varnostnih listov vsem, ki z določeno kemično snovjo ravnajo.

Še pred uporabo nevarne kemične snovi mora delodajalec zagotoviti pogoje za varno in zdravo delo. Varnostni list mu je pri tem lahko v pomoč, tako da delodajalec:

preveri, ali je vsaki nabavljeni kemični snovi dodan varnostni list;

seznani vse delavce, ki ravnajo z določeno kemično snovjo, z mestom hranjenja varnostnih listov;

prouči vse sestavine (komponente) določenega proizvoda;

preveri vse nevarne lastnosti določene kemične snovi ali proizvoda;

sledi navedenim varnostnim ukrepom;

o vseh podatkih iz varnostnega lista seznani delavce, ki z njimi delajo.

6.3. Označevanje cevovodov

Za zagotovitev varnega dela je zelo pomembna tudi ustrezna označitev cevovodov. V skladu z veljavno zakonodajo morajo biti (cevovodi za gasilne medije so izključeni!):

cevovodi premera do 50 mm pobarvani po celi dolžini,

cevovodi večjega premera pa označeni na prirobnicah in puščicah, ki kažejo smer pretakanja kemične snovi, in to na določenih razdaljah v odvisnosti od dolžine cevovoda, položaja in glede na vidljivost.

Cevovod, v katerem se kemična snov pretaka, mora biti označen z imenom snovi, formulo, razpoznavnim številom in ustrezno barvo.

Oznake, ki so v zeleni, modri, vijolični, rjavi in črni barvi morajo biti popisane z belo barvo. Oznake, ki so v beli, rumeni, oranžni in sivi barvi pa morajo biti popisane s črno barvo.

Barvne oznake cevovodov, s pripadajočimi barvnimi vzorci po RAL 840 HR in primeri so podani v tabeli 2.

&fbco;binary entityId="a919326b1-a935-462f-a8e3-b65bb0e9db76" type="jpg"&fbcc;

&fbco;binary entityId="a95546102-c37b-4209-9dbc-c800e4a90f64" type="jpg"&fbcc;

7. TEMELJNE OBVEZNOSTI DELODAJALCEV IN DELAVCEV

Največjo nevarnosti na delovnih mestih, kjer se ravna z nevarnimi kemičnimi snovmi predstavlja sproščanje nevarnih kemičnih snovi in tudi vmesnih produktov, ki nastajajo pri posameznih delovnih in proizvodnih postopkih v delovno okolje. Na delovnih mestih so nevarne snovi lahko prisotne v obliki plinov, tekočin in trdnih snovi. Posebej nevarne so tiste kemične snovi, ki se pojavljajo le kot onesnaženje v zraku.

Temeljne obveznosti delavcev in delodajalcev za zagotavljanje varnega in zdravega dela s kemičnimi snovmi določa že zakon o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 56/99). Zakon delodajalca zavezuje, da je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. Delodajalci morajo zagotoviti in vzdrževati varno in zdravo delovno okolje ter zagotoviti, da delavci pri opravljanju svojega dela ne bodo izpostavljeni nevarnostim na delovnem mestu.

Pri izvajanju ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu s kemičnimi snovmi je treba spoštovati določeno prioriteto. Najprej je treba poskušati nevarnost odstraniti. Če to ni možno, je treba nevarnost izolirati. Če tudi to ni možno, je treba nevarnost zmanjšati na najnižjo možno stopnjo.

Ukrepe za varovanje delavcev pred nevarnimi kemičnimi snovmi, ki jih mora upoštevati in izvesti delodajalec, lahko delimo v tri skupine. V prvo skupino spadajo tehnični ukrepi, v drugo organizacijski ukrepi, v tretjo pa individualni varnostni ukrepi, ki zajemajo tudi osebno varovalno opremo. Tehnični, organizacijski in individualni varnostni ukrepi varujejo delavca pred nevarnimi kemičnimi snovmi.

Prav tako pa ima vsak delavec, ki ravna z nevarnimi kemičnimi snovmi svoje obveznosti in pravice. Pravice delavcev izhajajo iz dolžnosti delodajalcev, ker so vse dolžnosti delodajalca v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu hkrati pravice delavca. Med delavčeve obveznosti pa prištevamo:

spoštovanje in izvajanje ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu;

upoštevanje navodil za delo, ki jih izdela delodajalec;

pazljivo opravljanje svojega dela in s tem varovanje svojega življenja in zdravja ter zdravja drugih oseb;

uporabljanje varnostnih naprav ter sredstev in osebne varovalne opreme, pazljivo ravnanje z njimi in skrb, da so v brezhibnem stanju.

8. ORGANIZACIJSKI VARNOSTNI UKREPI

Med organizacijske ukrepe prištevamo:

Zmanjševanje števila delavcev: Delo mora biti organizirano tako, da je število delavcev, ki so izpostavljeni ali so lahko izpostavljeni nevarnim kemičnim snovem, čim manjše. Izogniti se je potrebno nepotrebnemu izpostavljanju delavcev, kar je možno npr. tako, da se nevarni delovni postopki izvajajo, ko je na delu najmanj delavcev in da določeno nevarno delo opravlja najmanjše možno število delavcev, ki so potrebni za nemoten potek dela.

Zmanjšanje količin in zalog kemičnih snovi: Količina nevarnih kemičnih snovi na delovnem mestu mora biti čim manjša, torej le tolikšna, kot je potrebna za nemoteno opravljanje dela. Zaloge kemičnih snovi morajo biti shranjene v ustreznih skladiščih in ne nakopičene na delovnih mestih.

Zmanjševanje trajanja in intenzitete izpostavljenosti: Delavci naj bodo nevarnim kemičnim snovem izpostavljeni čim krajši čas, intenziteta izpostavljenosti pa mora biti čim manjša.

Higienski ukrepi: Za vsako delovno mesto se naj uvedejo in izvajajo primerni higienski ukrepi, kot so npr. čiščenje nastalega prahu, odstranjevanje odpadkov, čiščenje delovnih površin, čiščenje sten ipd.

Delovna oprema: Pri načrtovanju investicij in posodabljanju delovne opreme mora biti glavno vodilo večja varnost delavcev. Za vsako delovno mesto mora biti zagotovljena primerna delovna oprema, ki omogoča varno delo, in postopki vzdrževanja, ki zagotavljajo varnost in zdravje delavcev pri delu.

Vzdrževanje delovne opreme: Zagotovljeno mora biti redno vzdrževanje delovne opreme in nadzorovanje pravilnega delovanja vseh delov opreme.

Varni delovni postopki: Delovni postopki in procesi naj bodo že načrtovani tako, da bo tveganje za delavce čim manjše. Uporabljati je treba čim bolj varne delovne postopke. Delavci morajo biti za varno delo tudi ustrezno usposobljeni.

Usposabljanje delavcev, ki ravnajo z nevarnimi kemičnimi snovmi ureja pravilnik o usposabljanju in preverjanju znanja delavcev, ki ravnajo z nevarnimi kemikalijami (Uradni list RS, št. 22/01). Ta pravilnik ureja teoretično in praktično usposabljanje.

Varno skladiščenje in odstranjevanje odpadkov: V podjetju mora biti organiziran sistem varnega skladiščenja nevarnih kemičnih snovi, sistem varnega ravnanja z odpadki in zagotovljeni ukrepi za varen prevoz nevarnih kemičnih snovi znotraj podjetja. Pri uporabi kemičnih snovi je treba zagotoviti varno ravnanje z njimi v vseh fazah od prihoda kemične snovi v podjetje, do skladiščenja, transporta, uporabe in odlaganja ter uničevanja odpadkov. Pravilno načrtovanje in vzdrževanje skladiščnih prostorov za kemične snovi je za uporabnika kemičnih snovi zelo pomembno, ker se s tem izogne izgubam skladiščnega materiala in tudi nezgodam pri delu. Poskrbljeno mora biti tudi za zbiranje, označevanje in odstranjevanje nevarnih odpadkov v skladu z veljavnimi predpisi.

Reden nadzor: Zelo pomembno je tudi redno nadziranje in preverjanje izvajanja prej naštetih organizacijskih ukrepov in dejavnosti, ki so usmerjene v zmanjševanje tveganja za delavce. Prav tako je treba preverjati usposobljenost delavcev in upoštevanje pravil navodil.

9. TEHNIČNI VARNOSTNI UKREPI

Ena izmed obveznosti delodajalca je izvajanje tehničnih varnostnih ukrepov. Prednostni vrstni red teh ukrepov je:

1.

Zamenjava kemične snovi. Varnostni ukrep z najvišjo prednostjo pred vsemi drugimi je nadomestitev nevarne kemične snovi in/ali procesa s kemično snovjo in/ali procesom, ki ni nevaren ali je manj nevaren, če je to tehnično možno. Uporabi nevarne kemične snovi se da izogniti:

z zamenjavo procesa, kjer ni treba uporabljati določene nevarne kemične snovi ali

z zamenjavo nevarne kemične snovi s kemično snovjo, ki ima lastnosti, ki jih potrebujemo, pa je dokazano manj nevarna, kot kemična snov, ki jo uporabljamo.

Pri zamenjavi nevarnejše snovi z manj nevarno ali pri zamenjavi delovnega postopka z manj nevarnim je treba natančno proučiti vse vidike te zamenjave, da zamenjava ne vnese na delovno mesto nove, nepričakovane nevarnosti ali škodljivosti.

Kaj lahko zamenjamo? Zamenjamo lahko npr. kemične snovi v obliki prahu s snovmi v obliki granul ali past; barve, lake, lepila na osnovi organskih topil z barvami, laki in lepili na vodni podlagi; postopek razmaščevanja z organskimi topili s postopkom razmaščevanja z detergenti ipd.

Pri izbiri postopka se vedno odločimo tudi za postopke, ki zagotavljajo nastajanje čim manjše količine prahu, dima ipd., s čimer zmanjšamo tudi onesnaževanje delovnega območja.

Kadar nevarne kemične snovi ali procesa ni mogoče nadomestiti z manj nevarno kemično snovjo ali postopkom, mora delodajalec zagotoviti, da se tveganje zmanjša na najmanjšo možno mero z uporabo drugih ukrepov.

2.

Omejitev nevarnosti. Nevarnost se lahko omeji z uvedbo zaprtega procesa ali ločenjem nevarnega procesa od ostalih procesov. Izpostavljenost delavcev nevarnim kemičnim snovem se lahko prepreči z uvedbo zaprtega sistema tistega dela tehnologije ali delovnega postopka, pri katerem se sproščajo v zrak nevarne kemične snovi, ki jih delavec lahko vdihne. (npr. zaprt sistem pretakanja nevarne snovi, cevovod za transport topil ipd.) S tem ukrepom dosežemo, da so določeni nevarnosti, izpostavljeni le tisti delavci, ki so nujno potrebni za opravljanje določenega dela.

3.

Lokalno prezračevanje. Kadar tehnologije ali delovnih postopkov ni mogoče izvesti oziroma organizirati tako, da ne pride do sproščanja hlapov ali aerosolov nevarnih kemičnih snovi v zrak na delovnem mestu, mora biti na viru sproščanja teh snovi v zrak nameščena učinkovita naprava za lokalno odsesovanje. Z napravo za lokalno odsesovanje je možno znižati koncentracijo določene nevarne kemične snovi v zraku na delovnem mestu. Naprava za lokalno odsesovanje mora kemične snovi zajemati pri viru sproščanja oziroma čim bliže viru in jih odvajati izven delovnega območja. Pri tem je pomemben tudi dotok svežega zraka v prostor, ki nadomesti odvedeni odpadni zrak. Odsesanega zraka, ki vsebuje rakotvorne snovi, ni dovoljeno vračati nazaj v prostor. Lokalne odsesovalne sisteme je treba redno nadzorovati, vzdrževati, čistiti in menjavati filtre ter skrbeti za njihovo brezhibno delovanje. Zahteve za umetno prezračevanje prostorov so v pravilniku o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Uradni list RS, št. 89/99).

4.

Splošno prezračevanje. Če zajem nevarnih kemičnih snovi pri viru sproščanja ni popoln in se plini, pare ali aerosoli sproščajo tudi v prostor, mora imeti delovni prostor dodatni, splošni prezračevalni sistem, ki z odvajanjem onesnaženega zraka in dovodom zadostne količine svežega zraka v prostor redči koncentracijo nevarnih kemičnih snovi v zraku. Načrtovanje tega sistema je odvisno od vrste delovnih postopkov, ki potekajo v prostoru in od drugih posebnih zahtev. Splošno prezračevanje je le redko zadostno, še posebno. Če je delovno mesto v bližini vira onesnaženja. Zelo redko se lahko uporabi za znižanje koncentracije aerosolov, pogosto pa je to uspešen način za redčenje koncentracije plinov in par v delovnem okolju.

Pri prezračevanju je treba paziti, da sta izpust in zajem zraka med seboj dovolj oddaljena oziroma, da je zajem zraka na mestu čim čistejšega zraka. Poleg tega je treba poskrbeti za to, da sta orientacija in razporeditev delovnih mest izvedeni glede na vire onesnaževanja in smer zračnega toka. Zelo učinkovit ukrep je takšna razporeditev delovnih mest v prostoru, da na delovna mesta prihaja svež zrak, onesnažen pa odteka v smeri od delovnih mest.

Dobro načrtovan in izveden sistem prezračevanja zagotavlja, da se nevarni plini, pare ali aerosoli učinkovito odstranjujejo iz zraka na delovnem mestu, rezultat pa je svež in čist zrak v območju vdihavanja delavca.

Praktične smernice za delo z nevarnimi kemičnimi snovmi

Časovnica