TFL Vsebine / TFLGlasnik

V sodbi v zadevi P. in S. proti Poljski je šlo za presojo zatrjevanega kršenja človekovih pravic deklice, ki je bila v času obravnavanih dogodkov stara 14 let (P., prva pritožnica), in njene matere (S., druga pritožnica), v zadevi s sledečimi bistvenimi okoliščinami.²

[…]

5. Pritožnici sta bili rojeni leta 1993 oziroma 1974 in živita v Lublinu.
6. Dne 9. aprila 2008 se je prva pritožnica s prijateljico napotila v javni zdravstveni zavod v Lublinu. Dejala je, da jo je 8. aprila 2008 posilil fant njenih let. Zdravstveno osebje ji je odvrnilo, da je ne morejo niti pregledati niti zagotoviti zdravniške pomoči, ker je mladoletna in je potrebno soglasje njenega zakonitega skrbnika. Dr. E. D. je primer prijavil policiji in obvestil starše prve pritožnice.
7. Pozneje istega dne sta pritožnici po prijavi storitve kaznivega dejanja posilstva obiskali Javno univerzitetno bolnišnico št. 4 v Lublinu v spremstvu policistke. Druga pritožnica je privolila v pregled hčerke. Prva pritožnica je bila v čustvenem šoku. V bolnišnici so ji ponudili psihološko pomoč. Modrice na njenem telesu nekaj dni po domnevnem dogodku, med 9. in 14. aprilom 2008, je potrdil družinski zdravnik.
8. Posledica posilstva je bila nosečnost. Pritožnici sta se skupaj odločili, da bi bil splav najboljša možnost, glede na to, da je bila prva pritožnica zelo mlada mladoletnica, da je bila nosečnost posledica prisilnega spolnega odnosa in da se je želela izobraževati.
9. Dne 19. maja 2008 je prvo pritožnico zaslišala policija. Med zaslišanjem sta bila navzoča njena mati in zagovornik domnevnega storilca. Prva pritožnica je izjavila, da jo je storilec s silo zadrževal in premagoval njeno upiranje.
10. Okrožni državni tožilec je 20. maja 2008, sklicujoč se na točko 5(a) oddelka 4(a) Zakona o načrtovanju družine (zaščita človeškega ploda in pogoji, ki dovoljujejo prekinitev nosečnosti) izdal potrdilo, da je nosečnost prve pritožnice posledica nezakonitega spolnega odnosa z mladoletnikom, mlajšim od 15 let.

A. Poskusi splava v lublinskih bolnišnicah

11. Druga pritožnica je odšla v bolnišnico Ministrstva za notranje zadeve in upravo v Lublinu po napotnico za splav. Tam so ji svetovali, naj se obrne na dr. O., regionalnega svetovalca za ginekologijo in porodništvo. Tudi drugi zdravniki, na katere se je druga pritožnica obrnila zasebno, so menili, da je potrebna napotnica regionalnega svetovalca.
12. Druga pritožnica je potem šla v drugo javno bolnišnico v Lublinu (Bolnišnica Jan Boży) in navezala stik s tamkajšnjim glavnim zdravnikom, dr. W. S., ki je predlagal, da se pritožnici srečata s katoliškim duhovnikom. Druga pritožnica je to zavrnila.
13. Druga pritožnica se je nato obrnila na dr. O. Ta ji je dejal, da ni dolžan izdati napotnice, in ji svetoval, naj »svojo hčerko poroči«. Zapustila je njegovo pisarno, vendar se je kmalu zatem vrnila, ker se je bala, da brez njegove napotnice ne bo mogoče narediti splava. Rekel ji je, naj se oglasi v Bolnišnico Jan Boży.
14. Dne 26. maja 2008 sta se pritožnici oglasili v tej bolnišnici. Sprejel ju je vršilec dolžnosti glavnega zdravnika. Jasno sta povedali, da nosečnost nameravata prekiniti. Rečeno jima je bilo, da bosta morali počakati, da se predstojnica ginekološkega oddelka dr. W. S. vrne z dopusta. Prav tako jima je bilo rečeno, da bi bilo najbolje, da bi prvo pritožnico hospitalizirali zaradi preiskav krvi in urina ter ultrazvočnega pregleda. Istega dne je bila prva pritožnica sprejeta v to bolnišnico.
15. Dne 30. maja 2008 se je dr. W. S. vrnila z dopusta in pritožnicama povedala, da potrebuje čas za odločitev. Prosila ju je, naj se vrneta 2. junija. Nato je drugo pritožnico ločeno poklicala v svojo pisarno in jo prosila, naj podpiše naslednjo izjavo: »Strinjam se s postopkom splava in razumem, da bi ta postopek lahko povzročil smrt moje hčerke.« Istega dne je bila prva pritožnica za konec tedna odpuščena iz bolnišnice.
16. Zjutraj 2. junija 2008 se je prva pritožnica vrnila v bolnišnico sama, ker je njena mati delala.
17. Pritožnici sta navedli, da je dr. W. S. prvo pritožnico odpeljala na pogovor s katoliškim duhovnikom K. P. Prve pritožnice niso vprašali, katere vere je in ali želi videti duhovnika. Med pogovorom se je izkazalo, da je bil duhovnik že obveščen o nosečnosti in okoliščinah v zvezi z njo.
18. Vlada se ni strinjala z zgornjo navedbo pritožnic. Navedli so, da je dekle duhovnika želelo videti.
19. Med pogovorom je duhovnik prvo pritožnico poskušal prepričati, da donosi. Prva pritožnica mu je dejala, da se sama ne more odločiti in da se pri tem zanaša na svoje starše. Duhovnik jo je prosil, naj mu da številko svojega mobilnega telefona, kar je tudi storila. Dobila je izjavo, ki jo je pripravila dr. W. S., da želi nadaljevati nosečnost, in jo podpisala. Pritožnici sta trdili, da jo je podpisala, ker do zdravnice in duhovnika ni hotela biti nevljudna.
20. Ko je pozneje prišla druga pritožnica, je duhovnik govoril z njo. Povedala mu je, da se je družina odločila za prekinitev nosečnosti. Dr. W. S. je drugi pritožnici očitala, da je slaba mati. Predložila ji je dokument, ki ga je podpisala prva pritožnica, in ji povedala, da se je prva pritožnica odločila za nadaljevanje nosečnosti. Med zdravnico in drugo pritožnico je prišlo do prepira. Prva pritožnica, ki je bila navzoča v sobi, je začela jokati. Zdravnica je dejala, da bo posvojila tako prvo pritožnico kot tudi njenega otroka.
21. Nato je dr. W. S. pritožnicama povedala, da ne bo izvedla splava, da je v času komunizma, ko je bil splav prosto dostopen, nihče ni prisilil v izvajanje splava in da noben zdravnik ne bi dal dovoljenja za splav. Po trditvah pritožnic je tudi namigovala, da nobeden od drugih zdravnikov v bolnišnici ne bo izvedel splava.
22. Pritožnici sta zapustili bolnišnico. Druga pritožnica se je obrnila na Zvezo za ženske in načrtovanje družine (Federacja na rzecz Kobiet i Planowania Rodziny) v Varšavi po pomoč, saj se je bala, da v Lublinu nihče ne bo hotel izvesti splava.
23. Bolnišnica Jan Boży je na nedoločen datum izdala sporočilo za javnost, da v primeru pritožnic ne bo izvedla splava. Novinarje, ki so se obrnili na bolnišnico, so obvestili o okoliščinah primera.
24. Primer je postal nacionalna novica. Različni lokalni in državni časopisi so objavili več člankov. Bil je tudi predmet različnih objav in razprav na internetu.

B. Poskusi splava v Varšavi

25. Dne 3. junija 2008 sta pritožnici odšli v Varšavo in se obrnili na zdravnika, ki ga je priporočila Zveza za ženske in načrtovanje družine. Obveščeni sta bili o postopku in možnostih, ki so na voljo. Popoldne je bila prva pritožnica sprejeta v bolnišnico v Varšavi. V bolnišnici je predložila potrdilo tožilca (glej točko 10 zgoraj) in zdravniško spričevalo, ki ga je izdal nacionalni svetovalec za ginekologijo, da ima pravico do zakonitega splava. Podpisala je obrazec za soglasje za splav, pisno soglasje pa so dali tudi njeni starši. Kmalu zatem je namestnik predstojnika ginekološkega oddelka pritožnici obvestil, da je iz lublinske bolnišnice prejel informacije, da prva pritožnica ne želi splaviti.
26. Dne 4. junija 2008 je bilo pritožnicama povedano, da je prva pritožnica po zakonu dolžna počakati še tri dni, preden bi prekinila nosečnost. Istega dne je prva pritožnica prejela SMS od katoliškega duhovnika K. P., da obravnava njen primer in da ljudje iz vse države molijo zanjo. V istem smislu je prejela tudi številna besedilna sporočila od številnih neznanih tretjih oseb. Duhovnik je popoldne prišel v bolnišnico v Varšavi skupaj z gospo H. W., aktivistko proti splavu. Dovoljeno jima je bilo videti prvo pritožnico. Z njo sta se pogovorila v odsotnosti njene matere in si jo prizadevala prepričati, naj si premisli. Zvečer je v njeno sobo prišla neznana ženska in jo poskušala prepričati, naj nadaljuje nosečnost. Prva pritožnica je bila razburjena zaradi tega in zaradi dejstva, da bolnišnica očitno ni imela nadzora nad tem, kdo jo lahko obišče.
27. Istega dne je v bolnišnico prišel oče prve pritožnice, verjetno zato, ker je bil obveščen, da je za splav potrebno tudi njegovo soglasje. S staršema prve pritožnice in nato še z njo se je pogovorila psihologinja. Menda je pripravila mnenje o zadevi. Starša prve pritožnice do njega nista imela dostopa. Zdravnik, ki je prvo pritožnico sprejel v bolnišnico, ji je povedal, da so na bolnišnico izvajali velik pritisk, da bi jo odvrnili od splava, in da bolnišnica prejema številna e-poštna sporočila oseb, ki pritožnici kritizirajo, ker sta se odločili za splav.
28. Dne 5. junija 2008 sta se pritožnici zaradi občutka zmanipuliranosti in nemoči odločili zapustiti bolnišnico. Ko sta odhajali, sta ju nadlegovala gospa H. W. in gospod M. N. - K., aktivista proti splavu, ki sta čakala pred vhodom v bolnišnico. Mati je ustavila taksi, vendar sta aktivista vozniku dejala, da ji je bila odvzeta starševska skrb in da poskuša ugrabiti prvo pritožnico. Voznik ju ni hotel peljati. Gospa H. W. je poklicala policijo. Policija je takoj prispela in obe pritožnici odpeljala na policijsko postajo.

C. Namestitev prve pritožnice v zavetišče za mladoletnike

29. Na policijski postaji sta bili pritožnici zaslišani isti dan, zasliševanje je potekalo od približno 16. ure do 22. ure. Hrane jima niso ponudili. Policisti so pritožnicama pokazali odločitev družinskega sodišča, ki jo je policija prejela po faksu okoli 19. ure iz bolnišnice v Varšavi. Ta odločba, ki jo je izdalo družinsko sodišče v Lublinu, je drugi pritožnici omejila starševsko skrb in prvi pritožnici odredila takojšnjo namestitev v zavetišče za mladoletnike (glej točko 34 spodaj).
30. Nato je policija prvo pritožnico odpeljala v avto. Vozili so jo po Varšavi in iskali zavetišče za mladoletnike, ki bi jo sprejelo. Drugi pritožnici ni bilo dovoljeno spremljati svoje hčerke. Ker v Varšavi niso našli takega kraja, je policija dekle odpeljala v Lublin, kjer je bilo 6. junija 2008 okoli 4. ure zjutraj nameščeno v zavetišču. Zaklenili so jo v sobo in ji odvzeli mobilni telefon. Dne 6. junija 2008 jo je tam obiskal duhovnik K. P. in ji povedal, da bo na sodišče vložil zahtevo, da se jo premesti v dom mater samohranilk, ki ga vodi Katoliška cerkev.
31. Z njo sta se pogovarjala psiholog in pedagog. Pogovor je povzela takole: »Želeli so izvedeti celotno zgodbo, navzoča je bila tudi pomočnica ravnatelja. Ponovila sem jim celotno zgodbo z bolnišnicami in splavu. Dejali so mi, da bi bilo bolje, če bi rodila. Za moje mnenje me niso vprašali. Ves dan sem ostala zaklenjena v sobi. Počutila sem se, kot da sem v popravnem domu, na oknu sem imela rešetke in vrata so bila zaklenjena, ni bilo prijetno.«
32. Pozneje zjutraj tega dne je prva pritožnica začutila bolečino in začela krvaveti. Pozno popoldne so jo odpeljali v Bolnišnico Jan Boży v Lublinu. Sprejeta je bila v porodnišnico. Obiskali so jo številni novinarji in se poskušali pogovarjati z njo.

D. Postopki pred družinskim in skrbniškim sodiščem

33. Dne 3. junija 2008 je na podlagi dopisa policijske postaje Lublin III in dveh pisem ravnatelja šole, ki jo je obiskovala prva pritožnica, z dne 26. in 27. maja, ter zapiska, ki ga je sestavil organ, ki ni bil identificiran, verjetno pa sodni nadzornik (kurator), družinsko in skrbniško sodišče v Lublinu sprožilo postopek, da se drugi pritožnici odvzame starševske pravice.
Ravnatelj se je v teh pismih skliceval na SMS, poslan prijateljici prve pritožnice, v katerem je prva pritožnica izrazila resno stisko in dejala, da ne more računati na pomoč svoje matere, saj je ta splav videla kot edino rešitev, ter na pogovor med prvo pritožnico in enim od njenih učiteljev, v katerem je dejala, da želi donositi. Skrbele so jo tudi morebitne posledice splava, vključno s psihološkimi. Ravnatelj je glede na pogovor, ki ga je imel z razrednikom in šolsko socialno pedagoginjo, menil, da bi lahko bila prva pritožnica pod pritiskom svoje družine. Skrbelo ga je, da druga pritožnica za svojo hčerko ni poiskala psihološke pomoči, saj bi, kot je menila šola, morda lahko imela samomorilska nagnjenja. Drugo pritožnico so pozvali v šolo; pokazali so ji SMS in ji naročili, naj se nemudoma dogovori za sestanek s psihologom, ter ji dali vse potrebne informacije za stik s terapevtom.
Pismu ravnatelja je bil priložen izpis klepeta med prvo pritožnico in njeno prijateljico z dne 7. maja 2008. Iz njega je izhajalo, da je oče prve pritožnice v odzivu na novico o mladoletničini nosečnosti postal nasilen in ji povedal, da če hoče svojega otroka obdržati, se bo morala izseliti iz hiše; prva pritožnica je tudi povedala, da ne ve, kaj naj naredi, in da želi, da bi ji pomagala prijateljica ter da bi posredovala šola.
34. Isti dan je sodišče na zaprtem naroku odredilo namestitev prve pritožnice v zavetišče za mladoletnike kot začasni ukrep. Sodišče je v odločbi navedlo, da zgoraj navedeni dokumenti dokazujejo, da starša prve pritožnice za svojo hčer nista ustrezno skrbela. Bila je noseča; sprejeta je bila v Bolnišnico Jan Boży v Lublinu, ki je zavrnila izvedbo splava, glede na izjavo prve pritožnice, da ga ne želi. Sodišče je upoštevalo besedilna sporočila, ki jih je poslala prijateljici. Zdravnica W. S. jo je obvestila o posledicah splava. Poročali so, da je prva pritožnica z materjo odpotovala v Varšavo, da bi tam opravila splav. Prva pritožnica je bila pod pritiskom svoje matere in se ni mogla samostojno odločiti. Njeno bivanje v bolnišnici in vzdušje v družini sta ji škodila. Zaradi njenega interesa so jo morali ločiti od družine. Sodišče se je sklicevalo na 5. točko prvega odstavka 109. člena Družinskega zakonika.
35. Dne 6. junija 2008 se je druga pritožnica zoper to odločbo pritožila. Dne 9. junija 2008 je na sodišče vložila pisno soglasje za hčerin splav, ki ga je predložila tudi lublinski bolnišnici. Dne 10. junija 2008 je predložila izjavo prve pritožnice, v kateri je ta navedla, da želi opraviti splav in da je ne silijo vanj.
36. Dne 13. junija 2008 je prvo pritožnico v bolnišnici v navzočnosti tožilca in psihologa zaslišal kazenski sodnik, v okviru postopka glede obtožb o prisili z namenom prekinitve nosečnosti. Prva pritožnica je pričala, da je bila prisiljena v spolno dejanje, ki je povzročilo nosečnost, in da je mati ni prisilila v odločitev o prekinitvi nosečnosti. Zaslišanje se je začelo ob 19.30 in je trajalo tri ure. Staršem prve pritožnice navzočnost ni bila dovoljena. Prva pritožnica ni imela pravne pomoči ali druge odrasle osebe, ki bi jo zastopala kot mladoletno. Pozneje istega dne je sodišče drugi pritožnici dovolilo, da jo odpelje domov. Dne 14. junija 2008 je bila odpuščena iz bolnišnice.
37. Družinsko sodišče v Lublinu je 18. junija 2008 razveljavilo svojo odločitev glede namestitve prve pritožnice v zavetišče.
38. Dne 18. februarja 2009 je družinsko in skrbniško sodišče v Lublinu, ki se je opiralo predvsem na strokovno mnenje Družinskega centra za diagnostiko in posvetovanje, razsodilo, da ni razlogov, na podlagi katerih bi staršem prve pritožnice odvzeli starševsko skrb. S tem je ustavilo postopek.

E. Stik pritožnic z Ministrstvom za zdravje

39. Druga pritožnica je med 9. in 13. junijem 2008 vložila pritožbo pri Uradu za pacientove pravice na Ministrstvu za zdravje, v kateri je prosila, naj njeni hčerki pomaga pri zakonitem splavu, in predložila ustrezne dokumente, zlasti potrdilo tožilca. Uradna oseba ministrstva K. U. je drugo pritožnico obvestila, da bodo za izjave njene hčerke, da je privolila v splav, morale pričati tri osebe. Ko jo je druga pritožnica obvestila, da je bila izjava dejansko podpisana v navzočnosti treh prič, ji je odvrnila, da so potrebne identifikacijske številke prič in da je treba kopijo overiti pri notarju.
40. Uradna oseba ministrstva je 16. junija 2008 drugo pritožnico po telefonu obvestila, da je zadeva rešena in da njena hči lahko splavi. Obvestili so jo, da bo morala v Gdansk na severu Poljske, približno 500 kilometrov od njenega doma v Lublinu.
41. Ministrstvo za zdravje je 17. junija 2008 poslalo avtomobil za prosilki, ki ju je odpeljal v Gdansk. Prva pritožnica je v tamkajšnji javni bolnišnici splavila. Pritožnici sta trdili, da sta bila pot v Gdansk in splav izvedena na skrivaj, čeprav je bil splav zakonit. Ko sta se pritožnici vrnili domov, sta ugotovili, da je Katoliška informacijska agencija tistega dne ob 9. uri na internetu objavila informacijo o njuni poti v Gdansk.

F. Različni sklopi kazenskih postopkov

1. Proti prvi pritožnici

42. Okrožno sodišče v Lublinu je 1. julija 2008 proti prvi pritožnici sprožilo postopek zaradi suma, da je storila kaznivo dejanje, ki se kaznuje po prvem odstavku 200. člena Kazenskega zakonika (spolni odnos z mladoletnikom, mlajšim od 15 let). Prva pritožnica je bila 25. septembra 2008 povabljena na zaslišanje na sodišče.
43. Dne 20. novembra 2008 je bil postopek ustavljen. Sodišče je odločilo, da se lahko prva pritožnica šteje samo za žrtev kaznivega dejanja, ne pa za storilko.

2. Proti storilcu domnevnega posilstva

44. Druga pritožnica je 28. avgusta 2008 tožilca obvestila, da je bila njena hči posiljena. Po lastnih navedbah ni vedela, da prijava posilstva organom pregona v maju 2008 ni bila dovolj za začetek preiskave. Preiskava zoper storilca domnevnega posilstva je bila 10. junija 2011 dokončno ustavljena.

3. Zoper drugo pritožnico, očeta prve pritožnice in dve drugi osebi

45. Dne 14. julija 2008 je okrožni državni tožilec okrožja Varšava-Śródmieście ustavil postopek proti drugi pritožnici, očetu prve pritožnice, gospema W. N. in K. K., ki sta delali pri Zvezi za ženske in načrtovanje družine, sprožen zaradi suma, da je bila prva pritožnica prisiljena v splav proti njeni volji. Tožilec je ugotovil, da ni šlo za utemeljeno zadevo in da glede na dokumente, ki sta jih pritožnici predložili varšavski bolnišnici, ni dvoma, da je imela prva pritožnica pravico do zakonitega splava.

4. Proti drugim osebam

46. Drugi sklop postopkov, ki je bil ustavljen istega dne, se je nanašal na sum, da so neznane osebe, vključno z zdravniki iz Lublina in Varšave, katoliškimi duhovniki in člani organizacij proti splavu, pritisnile na prvo pritožnico, da bi jo odvrnile od splava. Tožilec je ugotovil, da ni šlo za utemeljeno zadevo, ker kazenski zakon ni inkriminiral poskusov, da bi nosečnico prepričali v donošenje, dokler za to ni bila uporabljena sila.
47. Druga pritožnica se je zoper to odločitev pritožila.

5. Proti gospe H. W. in gospodu M. N. - K.

48. Dne 21. novembra 2008 je okrožno državno tožilstvo okrožja Varšava-Śródmieście ustavilo postopek, ki je bil uveden zoper gospo H. W. in gospoda M. N. - K., pri čemer je ugotovilo, da sta pritožnici ogovorila, ko sta zapuščali bolnišnico v Varšavi, vendar ni šlo za utemeljeno zadevo, ker ni bilo uporabljeno fizično nasilje. Dne 19. septembra 2009 je okrožno sodišče v Varšavi-Śródmieście zavrnilo pritožbo pritožnic.

6. Proti policistom

49. Okrožno sodišče v Varšavi-Śródmieście je 17. septembra 2009 zavrglo pritožbo prve pritožnice zoper odločbo okrožnega tožilca okrožja Varšava‑ -Śródmieście, s katero je 26. maja 2009 ustavil kazenski postopek zoper policiste, ki so jo pridržali na policijski postaji na podlagi naloga za namestitev v zavetišče. Tožilec in sodišče sta ugotovila, da policisti nimajo za kaj odgovarjati.

7. Proti različnim osebam zaradi obtožbe razkritja zaupnih podatkov

50. Okrožni državni tožilec v okrožju Lublin-Północ je 31. oktobra 2008 potrdil odločitev policije, sprejeto na nespecificiran datum, o prekinitvi preiskave obtožb o nezakonitem razkritju osebnih podatkov pritožnic in ugotovil, da ni bilo kaznivega dejanja zoper varstvo osebnih podatkov. (…) Okrajno sodišče v Lublinu je 31. marca 2009 pritožbo pritožnic zavrnilo in ugotovilo, da je odločitev tožilca zakonita in pravilna.

[…]

Talibani že v mestu (Poljska)

Pri zadevi, v kateri se pri posilstvu 14-letne deklice, ki ga je storil enako star fant, zaradi spolnega odnosa z mlajšo mladoletno osebo kazensko preganja mladoletno žensko, ki ji je v postopku tudi prisilno odvzeta prostost, moški (posiljevalec) pa kazensko ni procesiran in še manj obsojen, v kateri država materi posiljene deklice zaradi prizadevanja za (legalno) prekinitev hčerkine nosečnosti odvzame roditeljsko pravico, v kateri izjavo, da ne želi splava, od te 14-letne deklice brez navzočnosti staršev ali odvetnika izsili kar od zdravstvenih oblasti pooblaščen oziroma poslan duhovnik v tistem okolju prevladujoče religije ter v kateri v končni fazi od vseh vpletenih nihče ni kazensko odgovarjal, se zdi nemogoče, da je šlo za zadevo iz (domnevno) civilizirane Evrope. Okoliščine bi bolj kazale nekam daleč na vzhod ali jugovzhod ter visoko v odročna gorovja; morda nekam, kjer glede pravic žensk vlada mentaliteta in »pravo« talibanskih oblasti.³ Zadeva se tudi ne nanaša na »pravo« iz časa pred 100 ali 80 leti, ki je pri nas spodbudilo pozneje zlorabljeno socialno in politično revolucijo (revolucijo mladih ljudi, tudi mladih žensk, potencialnih žrtev takšnega ali tovrstnega takratnega »prava« in mentalitete). Gre namreč za zelo aktualno zgodbo sedanjega časa, o kateri je ESČP razsodilo leta 2012, odvijala pa se je leta 2008, tako rekoč v srcu Evrope, v Republiki Poljski, članici Evropske unije.

Sodba v zadevi P. in S. proti Poljski ne zadeva nekega osamljenega ali ekstremnega primera »talibanskega prava« v Poljski. Odločanje, pri katerem želi država (in religija) oblastno upravljati s telesi žensk, je na Poljskem namreč tako pogosto in običajno, da je v celoti in dokončno izničilo prav vse predpostavke za prekinitev nezaželene nosečnosti – tudi tiste, ki jih skrajno restriktivna poljska zakonodaja vendarle vsebuje. Ta sicer ne predvideva nikakršnih socialnih razlogov za dopustitev prekinitve nosečnosti⁴ in v tem pogledu predstavlja pravzaprav edino tako zelo restriktivno zakonodajo v Evropski uniji.⁵

Na podlagi 4.(a) člena poljskega Zakona o načrtovanju družine iz leta 1993 je namreč abortus dopuščen le v primerih, ko:

1. nosečnost ogroža življenje ali zdravje matere;
2. prenatalni testi ali druge medicinske ugotovitve kažejo na veliko tveganje, da bo plod hudo in nepovratno poškodovan ali bo trpel zaradi neozdravljive smrtno nevarne bolezni;
3. obstajajo trdni razlogi za prepričanje, da je nosečnost posledica kaznivega dejanja.⁶

Celo takšni skrajno restriktivni uzakonjeni pogoji za prekinitev nosečnosti pa so, kot rečeno, v dejanski praksi izničeni. Na izničenje pogoja iz 3. točke glede nosečnosti kot posledice kaznivega dejanja kaže že sodba ESČP v tukaj predstavljeni zadevi P. in S. proti Poljski. V njej je šlo za povsem jasen primer izpolnjenega pogoja o nosečnosti kot posledici kaznivega dejanja, torej za evidentno pravico do legalnega abortusa tudi po poljskem pravu. Ta pravica pa je bila 14-letni pritožnici P. vseeno grobo kršena in je bila realizirana na skrivaj ter v 500 km oddaljenem kraju, šele po mnogokratnem kršenju njenih pravic iz Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).

Primer izničenja 1. točke pa predstavlja situacija iz sodbe ESČP Tysiac proti Poljski (pritožba št. 5410/03). Sodba, ki je bila izdana 20. marca 2007, ugotavlja kršenje človekovih pravic pritožnice Alicje Tysiac. Ko je bila Alicja Tysiac tretjič noseča, je uveljavljala pravico do splava iz 1. točke 4.(a) člena ZND, ker je bila pri njej podana huda oblika kratkovidnosti z indikacijo poslabšanja za primer nosečnosti in poroda. Poljske oblasti so – očitno utemeljeno – zahtevo zavrnile, pritožnica pa je kljub obupnim poskusom doseči svojo pravico rodila. Po porodu se ji je vid poslabšal do stanja tako rekoč popolne slepote.⁷ Celo v taki situaciji je Poljska imela obraz pritožiti še na Veliki senat ESČP in z izplačilom s strani ESČP priznane odškodnine 25.000 EUR slepi brezposelni materi treh otrok odlašati celi dve leti.⁸

Tudi ko je formalno (še) veljala – dokler je ni lani dokončno umorilo poljsko Ustavno sodišče – je bila v praksi poljskih oblasti bolj ali manj »mrtva« tudi 2. točka 4.(a) člena ZND. To sledi na primer iz sodbe ESČP v zadevi R. R. proti Poljski (pritožba št. 27617/04) z dne 26. maja 2011. V njej je sodišče ugotovilo številne kršitve človekovih pravic ter je prisodilo odškodnino 60.000 EUR pritožnici R. R., ki ji je bila zavrnjena oziroma dokler ni bilo prepozno odlašana pravica do splava v situaciji dokazano hudo malformiranega zarodka. Ta je bil nato rojen kot neozdravljivo bolan otrok z zelo hudim Turnerjevim sindromom. Ob takem (dejanskem) »tretmaju« pravice do abortusa s strani poljskih oblasti je Poljska celo uradno šteta za državo z de facto prepovedano prekinitvijo nosečnosti.⁹ Tako oceno še okrepi in zapečati najnovejša sodba poljskega Ustavnega sodišča opr. št. K1/20 z dne 22. oktobra 2020, ki je za neustavno razglasila 2. točko 4.(a) člena ZND (hudo in nepovratno poškodovan zarodek). Sodba izhaja zgolj iz določbe 38. člena poljske Ustave o zagotovljenem pravnem varstvu življenja in prav šokantno ignorira vrsto drugih ustavnih pravic in vrednot ter zelo enostavno zaključi:
»[…] visoka verjetnost hude in nepopravljive okvare ploda ali neozdravljiva bolezen, ki lahko ogroža njegovo življenje, ni zadosten razlog za omejevanje otrokove pravice do življenja.«¹⁰

Ob takem odločanju poljskega Ustavnega sodišča je verjetno le še vprašanje časa, kdaj bosta pravno izničeni tudi preostali dve predpostavki za prekinitev nosečnosti iz 4.(a) člena ZND. Ob takem stanju tudi že v osnovi ni nikakršnih možnosti za upoštevanje kakršnegakoli »socialnega razloga«. Le-tega je poljsko Ustavno sodišče za neustavnega sicer razglasilo že s sodbo št. K 26/96 z dne 28. maja 1997. Tudi takrat je sodišče že izhajalo iz pravice do življenja, štete kot trajajoče že vse od spočetja dalje;¹¹ čemur je nato lahko sledil dokaj enostaven (ali poenostavljen) zaključek:
»Socialni razlog ni zadostna predpostavka za legalizacijo umetne prekinitve nosečnosti, saj ne izhaja iz potrebe po zaščiti kakšne druge (večje) vrednote, ustavne pravice ali svoboščine, kot je pravica do življenja.«¹²

Ko je poljsko Ustavno sodišče s sodbo opr. št. K1/20 za neustavnega štelo razlog iz 2. točke 4.(a) člena ZND glede nepopravljive okvare zarodka, je s tem preprečilo kar 98 odstotkov pred to sodbo legalno opravljenih abortusov v državi.¹³ Preostala 2 odstotka pa učinkovito prepreči dosledno in učinkovito izvajan t. i. ugovor vesti poljskih zdravstvenih delavcev oziroma vodstev bolnišnic.¹⁴ Celo tisto, kar je bilo pred dobrim desetletjem prvi pritožnici iz zadeve P. in S. vendarle omogočeno vsaj v obliki pred javnostjo skritega abortusa v 500 km oddaljenem (takrat še, pred umorom župana Adamowicza) liberalnem Gdansku, bi bilo danes verjetno nemogoče.

Ponazorjena v obliki paralele z nedavnimi dogodki v Afganistanu je situacija na Poljskem torej v tem, da so talibani, ki želijo oblastno in po njihovi (moški) volji upravljati ženska telesa, tam že v glavnem mestu, in so že zasedli tudi letališče.

Talibani še v predmestju obkoljenega mesta (Madžarska)

V zadevi P. in S. proti Poljski in tudi v preostalih opisanih zadevah ter najbrž v pretežnem delu več kot 1000 istovrstnih zadev proti Poljski, o katerih ESČP še ni razsodilo, je šokantna že zgolj ugotovitev, da je kaj takega v (domnevno) civilizirani Evropi v 21. stoletju sploh lahko mogoče. Za pravnika še bolj »talibanski « pa sta neznosna lahkotnost, s katero so bile pristranske konservativne oblasti pripravljene »povoziti « jasna pravila o legalnem splavu, in prav tako neznosna lahkotnost skrajno poenostavljene argumentacije, s katero se je radikalna pro life stališča odločilo zagovarjati poljsko Ustavno sodišče.¹⁵ Vendar pa se tak pristop v zadnjem času ne dogaja več (le) na Poljskem. Sodba ESČP, ki bi bila podobna zgoraj predstavljenim poljskim primerom, zoper Republiko Madžarsko sicer še ni bila izdana. Vendar pa je odstopanje dejanskega dogajanja od veljavnega prava na Madžarskem tolikšno, da so take sodbe zoper Madžarsko le še vprašanje časa.

Mavrica dostopnosti prekinitve nosečnosti v EU sicer pokaže 19 držav, v katerih je splav dovoljen na zahtevo nosečnice, 2 državi, v katerih je splav v bistvu prepovedan,¹⁶ ter 7 vmesnih držav, v katerih je splav dovoljen (tudi) iz t. i. socialnih razlogov. V teh 7 državah sta kot pogoj uzakonjena obrazložitev socialnih razlogov za abortus in svetovalni razgovor z državno socialno službo.¹⁷ V primeru Madžarske sta obvezna dva taka svetovalna razgovora, drugi ne prej kot tri dni po prvem.¹⁸ Taka, navidez še sprejemljiva ureditev pa se v zadnjem času drastično spreminja v stanje, v katerem socialne službe na svetovalnih razgovorih moralizirajo o »ubijanju otroka«,¹⁹ nosečnice pošiljajo domov na ponovni premislek in jim celo predvajajo zloglasni film Nemi krik.²⁰ Raziskava o svetovalnih razgovorih na Madžarskem med 100 intervjuvanimi ženskami ne pokaže nobene, ki bi si premislila, pokaže pa, da je vseh 100 (tak) svetovalni razgovor doživelo kot hudo ponižanje.²¹ Poleg tega se na Madžarskem čas med prvim in drugim razgovorom ter čas do odločitve arbitrarno ali z epidemijo covida-19 kot pretvezo podaljšuje, pogosto do preteka dobe, dopustne za izvedbo splava. V posledici vsega tega se stotine in tisoči Madžark odločajo za splav v eni od ginekoloških klinik na Dunaju v sosednji Avstriji.²² Na poti v tujino ali mazaško ilegalno opravljanje splava izrazito kaže tudi statistika, saj se je v zadnjih 15 letih število (legalno) opravljenih splavov na Madžarskem prepolovilo.²³

Navedeno se zdi nujna posledica dogajanja na Madžarskem v zadnjem desetletju, po leta 2011 sprejeti novi Ustavi, ki v preambuli mnogokrat poudari krščanski značaj in korenine države ter – s čimer gre še dlje kot Poljska – v II. členu poglavja o svoboščinah in pravicah izrecno deklarira pravno zaščito življenja človeškega zarodka od trenutka spočetja naprej.²⁴ Skladni s takšno usmeritvijo so tudi že skorajda mistični govori predsednika Orbana z naslednjo vodilno tematiko:
»Srednjeevropske države bi morale stopiti skupaj, da ohranijo svoje krščanske korenine, medtem ko se je zahodna Evropa odrekla k nebu usmerjenim silam in eksperimentira z istospolnimi porokami, nebrzdanim priseljevanjem ter ateizmom.«²⁵

Na bolj konkretni ravni se zadeve nadaljujejo z že desetletje trajajočo politiko čaščenja tradicionalne družine in zakonske zveze,²⁶ v okviru katere vplivna ministrica za družino in podpredsednica vladajoče stranke Fidesz Katalin Novak na primer izjavi, da ni nič narobe z nižjimi plačami žensk v primerjavi z moškimi za enako delo,²⁷ gibanje »za življenje« gladko označi za gibanje »za ubijanje«,²⁸ financiranje javnih bolnišnic se pogojuje z no-abortion zavezo bolnišnic,²⁹ Madžarska pa odstopi od Istanbulske konvencije o zaščiti žensk ter podpiše t. i. anti-abortion Ženevsko deklaracijo nekdanjega predsednika ZDA Trumpa.³⁰

Vsaj izkušenim opazovalcem³¹ je nedvomen naslednji korak tudi pravna prepoved ali vsaj korenita omejitev pravice do prekinitve nosečnosti na Madžarskem, zelo verjetno na način, da si bo politična oblast pilatovsko umila roke in to delikatno odločitev prepustila vse prej kot (zares) neodvisnemu madžarskemu Ustavnemu sodišču.³² Temu izrecna ustavna določba o pravni zaščiti življenja človeškega zarodka od trenutka spočetja naprej na široko odpira pot do take odločitve.³³

S ponovno uporabo paralele z nedavnimi dogodki v Afganistanu gre na Madžarskem za situacijo, v kateri so talibani, ki želijo oblastno in po lastni (moški) volji upravljati ženska telesa, že v predmestju obkoljenega mesta, ki je brez resne obrambe pred dokončnim zavzetjem. Precej podobna se zdi situacija tudi v sosednji Slovaški, ki sodi v isti kulturni krog in je ozemeljska soseda tako Madžarske kot Poljske. Slovaško ureditev abortusa, ki je blizu madžarski, tj. sorazmerno restriktivna,³⁴ so pred letom dni konservativne stranke že poskušale narediti še bolj restriktivno, podobno ureditvi v sosednji Poljski. Poskus je sicer spodletel, a z zelo tesno večino 59 proti 58 glasov.³⁵ Konservativni predlagatelji že napovedujejo, da bodo ta (tak) zakonski predlog po izteku roka šest mesecev ponovno predložili slovaškemu parlamentu.³⁶

Talibani le navidezno še daleč v gorah (Slovenija)

Čeprav so bile odločitve ESČP takrat že intenzivno spremljane, so bile, kot rečeno, sodbe v treh omenjenih zadevah zoper Poljsko v Sloveniji neopažene in/ ali ignorirane. Glede na njihovo šokantnost in množico pravnih vprašanj, ki jih odpirajo, si to lahko razložimo le s percepcijo teh zadev kot nečesa povsem »nezemeljskega«, za Slovenijo in Slovence irelevantnega. V družbi in državi, v kateri pravica do prekinitve nosečnosti na zahtevo nosečnice neprekinjeno in povsem nesporno velja že vse od daljnega leta 1977³⁷ ter se poniževalnih svetovalnih razgovorov iz časa pred letom 1977 spomnijo le še zelo redki (redke), resneje realno omejene pravice do splava iz časov pred drugo svetovno vojno in revolucijo pa sploh nihče, se taka percepcija lahko zdi celo nekako razumljiva. Zadeve bile očitno štete le za obskurno čudaštvo nekega nerazumljivega eksotičnega pravnega sistema, ki Slovenije ne zadeva.

Vendar se zdi, da se stališča o obskurnem in čudaškem pravnem sistemu lahko zelo hitro spreminjajo – tudi v popolno nasprotje nečesa prej povsem nedvomnega. V Sloveniji in pri Slovencih je za obskurno in čudaško še do pred kratkim veljalo na primer »pravo«, ki se na Poljskem³⁸ in zlasti na Madžarskem³⁹ izvaja s prav neverjetnim sadističnim izživljanjem nad migranti, pretepanjem ljudi, odvzemi svobode, trumpovskim zidanjem obrambnih zidov pred migranti, stradanjem ljudi, tudi žensk in otrok, celo z ginekološkimi pregledi žensk v prisotnosti moških stražarjev.⁴⁰ Za obskurno in čudaško je bilo donedavnega šteto tudi »pravo«, ki se denimo v obliki od te nesnage počiščenih con na Poljskem izvaja proti osebam in skupnostim LGBT⁴¹ ali ki ga zoper pravice pripadnikov LGBT ter neko njihovo domnevno »ideologijo« s pred kratkim sprejeto zakonodajo izvaja Republika Madžarska.⁴² Takih primerov je še več, arzenal čudaškega se je v teh dveh državah v zadnjih letih hudo napolnil. Nakar je oblast v Sloveniji – in kmalu nato dobršen del mentalne krajine – zavzela politična opcija s sloganom:
»Za evropsko Slovenijo in za Evropo krščanskih vrednot in korenin.«⁴³

In nenadoma čudaško in obskurno iz Madžarske in Poljske ni bilo več čudaško in obskurno, temveč predmet idolatrije. Še preden se je sploh kje kdo pojavil, je Slovenija že najavila najbolj skrajno restriktivno politiko v zvezi z begunci iz Afganistana, vodilni ljudje novega režima se nenadoma kar strinjajo s predlogom Poljske, naj (tudi) Slovenija odstopi od Istanbulske konvencije o preprečevanju nasilja nad ženskami,⁴⁴ vrstijo se tirade zoper nekaj, kar naj bi bilo »ideologija LGBT«.⁴⁵ Slovenija je nenadoma prva (in edina) pri preprečevanju postopkov evropskih institucij zoper Madžarsko in Poljsko,⁴⁶ aplavdira se vsemu, kar prihaja iz Budimpešte ali Varšave, tudi najbolj eklatantnemu kršenju človekovih pravic ali principov vladavine prava ter tudi idejam in ravnanjem, ki so z Marsa vidna kot z retoriko o krščanskih vrednotah in koreninah (slabo) zakrito izvajanje programa radikalne⁴⁷ konservativne katoliške rekonkviste. Slednja se zelo intenzivno dogaja tudi v Sloveniji, npr. s kolumnami ideologa novega režima, nekoč ministra, z naslovom »Nazadnjaško je OK«,⁴⁸ pa s poskusi ustanavljanja slovenske podružnice skrajno konservativnega pravniškega združenja »Ordo Iuris«, nenazadnje tudi že z dogajanjem na Ustavnem sodišču, kjer se (trenutno še?) manjšina nenavadno pogosto začenja sklicevati na precej »poljsko« stališče:
»Dopustnost omejevanja pravice do življenja je treba razlagati skrajno restriktivno in se bo praviloma dotikalo zgolj primerov, ko je njeno varstvo v konfliktu z varstvom življenja drugega človeka.«⁴⁹

Tudi v slovenskih gorah, figurativnih (afganistanskih, talibanskih) in dejanskih (na primer na Kredarici ali Triglavu), se očitno dogaja in dogovarja marsikaj – tudi takega, na kar bi se veljalo pripraviti, za začetek morda s ponovnim branjem v tem članku objavljene sodbe ESČP v zadevi P. in S. proti Poljski …

¹ Kolikor je danes mogoče presojati za nazaj (vir: Google), je bila v Sloveniji edini odziv na šokantno zadevo 14-letne posiljene poljske deklice le tri leta pozneje napisana diplomska naloga Aljaža Sagadina: Analiza splava v luči primera P in S proti Poljski, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor 2015.

² V nadaljevanju je dobesedno povzet (malenkostno skrajšan) celoten opis dejanskih in pravnih okoliščin v navedeni sodbi ESČP. Za izvrsten prevod iz angleškega v slovenskih jezik je poskrbel Dean Zagorac.

³ Asociacija med obravnavano sodbo ESČP in »Talibani sredi Evrope«, iz katere je izveden tudi naslov članka, je sicer rezultat intuicije prevajalca Deana Zagorca.

⁴ Predpostavko dopustnosti prekinitve nosečnosti zaradi t. i. socialnih razlogov je na Poljskem ukinil Zakon o načrtovanju družine (ZND) iz leta 1993. Pred tem je »zadoščala ustna izjava nosečnice o njenem težkem socialnem položaju« – glej Agnieszka Karpowicz: Pravna ureditev splava na Poljskem v luči zadnje sodbe poljskega Ustavnega sodišča, Pravna praksa, št. 14-15/2021, str. 14–15.

⁵ Poleg Poljske ima tako restriktivno zakonodajo v Evropski uniji le še Malta. Vse preostale članice EU splav dopuščajo bodisi na zahtevo ali na podlagi ohlapnih socialnih kriterijev (broad social grounds) – povzeto po European Abortion Law: A Comparative Overview, Center for Reproductive Rights, 2021.

⁶ Povzeto po 54. točki sodbe ESČP v zadevi P. in S. proti Poljski. Z nedavno sodbo poljskega Ustavnega sodišča št. K1/20 z dne 22. oktobra 2020 je bila predpostavka iz 2. točke 4(a) člena (nepovratno poškodovan zarodek) razglašena za neustavno – več o tem v Karpowicz, A., naved. delo, str. 14 in 15, ter v nadaljevanju tega članka.

⁷ Glej 31. točko sodbe ESČP Tysiac proti Poljski: pritožnici je ostal le vid do razdalje 1,5 metra, zaradi česar je bilo formalno ugotovljeno, da je nesposobna skrbeti za svoje tri otroke, postala je brezposelna in s tremi otroki živi le od minimalnih socialnih pomoči.

⁸ Odklonitev izplačila odškodnine pritožnici Tysiac, prisojene na ESČP, je zahtevala tudi Poljska (katoliška) škofovska konferenca. Kampanja v katoliškem tisku je bila taka, da je dosegla celo Slovenijo; glej na primer zapis o zadevi Tysiac v slovenskem katoliškem časopisu Družina, 25. septembra 2009, z naslovom »Nagrada za željo po splavu ?«

⁹ »De facto ban on abortion« – citirano iz dokumenta Evropske komisije 2021 Rule of Law Report, Country Chapter on the rule of law situation in Poland, str. 27.

¹⁰ Karpowicz, A., naved. delo, str. 15.

¹¹ V Karpowicz, A., naved. delo, str. 15, opomba 7; avtorica navedeno poskuša relativizirati. Vendar niti odločitve iz leta 1997 niti odločitve iz leta 2020 ne bi moglo biti, če poljsko Ustavno sodišče ne bi štelo, da se človeško življenje začne s trenutkom spočetja, čeprav tega sodišče morda ni »izrecno« reklo.

¹² Karpowicz, A., naved. delo, str. 14.

¹³ Glej dokument Evropske komisije 2021 Rule of Law Report, Country Chapter on the rule of law situation in Poland, str. 27, opomba št. 230.

¹⁴ Dokument ESČP Notification on 12 application concerning abortion rights in Poland, ECHR 217(2021) z dne 8. julija 2021. Dokument še navaja, da je zoper Poljsko glede pravice do splava na ESČP vloženih več kot 1000 pritožb.

¹⁵ Poljsko Ustavno sodišče je seveda tudi zelo pristransko; njegov predsednik je eden od ustanoviteljev in nekdanji predsednik skrajno konservativnega pravniškega združenja Ordo Iuris, ki zagovarja tudi stroge zaporne kazni za ženske, ki privolijo v (svoj) abortus. Glej v članku: »Aleksander Stepkowski: New commisioner in the Supreme Court«, https://ruleoflaw.pl/, 15. maj 2020.

¹⁶ Poljska in Malta, glej European Abortion Law, A Comparative Overview, str. 2.

¹⁷ Države s tako pravno ureditvijo v EU so Belgija, Madžarska, Nemčija, Italija, Litva, Nizozemska in Slovaška, glej European Abortion Law: A Comparative Overview, str. 3.

¹⁸ Glej v članku Hungarian women seeking abortion increasingly opt for Vienna, Kafkadesk.org, 24. maj 2021.

¹⁹ Prav tam, str. 2.

²⁰ Prav tam, str. 2.

²¹ Glej članek Activists fear abortion at risk in Hungary from Orban's family-first crusade, Balkaninsight.com, 19. november 2020, str. 3.

²² Članek iz opombe 18, str. 1.

²³ Članek iz opombe 21, str. 4.

²⁴ Glej v Nova madžarska ustava, za nekatere preporod, za druge diskriminacija, MMC RTVSLO, 25. april 2011.

²⁵ Glej članek Orban na praznik svetega Štefana, ki je Madžarsko naredil krščansko, Nova24TV 21. avgust 2020.

²⁶ Neporočen par lahko na primer posvoji otroke le z (osebnim) dovoljenjem – skrajno konservativne, glej v nadaljevanju – ministrice za družino, tako članek iz opombe 21, str. 6.

²⁷ Glej članek Family minister: No need for women to have same salary as men, Euractiv.com, 19. november 2020.

²⁸ Članek iz opombe 21, str. 4.

²⁹ Članek iz opombe 21, str. 2.

³⁰ Glej članek Hungary signs Trump's anti-abortion declaration with Poland and Belarus, Hungarytoday.hu, 26. oktober 2020.

³¹ Na primer avtorju članka iz opombe 21, str. 5.

³² O vprašanju (ne)odvisnosti madžarskih sodišč glej na primer članek Kazai, V., in Kovacs, A.: The Last Days of the Independent Supreme Court of Hungary, Verfassungsblog, 13. oktober 2020.

³³ Članek iz opombe 21, str. 5.

³⁴ Slovaška sodi med 7 držav (od 28) z obveznimi svetovalnimi razgovori in dolžnostjo utemeljevanja socialnih razlogov za abortus. Glej European Abortion Law: A Comparative Overview, str. 4.

³⁵ Glej članek Slovak parliament narowly rejects tightening of abortion rules, Reuters.com, 20. oktober 2020.

³⁶ Prav tam, str. 2.

³⁷ Ta pravica je bila uzakonjena z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/76), ki je veljal od 1. januarja 1977 dalje – vse do leta 2017, ko je enako ureditev uzakonil Družinski zakonik.

³⁸ Glej na primer sodbo ESČP, 8. junij 2021, v zadevi D. A. in drugi proti Poljski (pritožba št. 51246/17).

³⁹ Glej na primer sodbo ESČP, 8. julij 2021, v zadevi Shahzad proti Madžarski (pritožba št. 12625/17), že prej, med celo množico podobnih, na primer sodba z dne 5. julija 2016 v zadevi O. M. proti Madžarski (pritožba št. 9912/15).

⁴⁰ Sodba ESČP z dne 2. marca 2021 v zadevi R. R. in drugi proti Madžarski (pritožba št. 36037/17).

⁴¹ Evropska komisija, 2021, Rule of Law Report, Country Chapter on the rule of law situation in Poland, str. 28. Za bolj konkretne in kdaj tudi krvave konotacije območij brez ideologije LGBT glej članek »Tretjina Poljakov živi na »območjih brez ideologije LGBT«, MMC RTVSLO, 29. januar 2020.

⁴² Glej Polgari, E., Dombos, T.: A New Chapter in the Hungarian Government's Crusade Against LGBTQI People, Verfassungsblog, 18. november 2020.

⁴³ Govor Janeza Janše ob uspehu skupne liste SDS in SLS na volitvah v Evropski parlament, Demokracija, 26. maj 2019.

⁴⁴ Tako podpredsednik slovenskega parlamenta Jože Tanko in tudi poslanec SDS Branko Grims, slednji z navedbo: »Tudi Slovenija bi morala odstopiti od Istanbulske konvencije, ker se je izkazalo, da so jo zlorabili kulturni marksisti LGBT in vanjo podtaknili svojo ideologijo.«

⁴⁵ Glej citat iz opombe 44.

⁴⁶ Glej članek Luksemburški premier: Na strani Orbana le Slovenija in Poljska, Delo, 1. september 2021.

⁴⁷ Tako radikalne, da ksenofobna, antiislamistična madžarska stališča zavrača celo papež Frančišek; glej v članku Papež v Budimpešti precej hladno z Orbanom, Delo, 12. september 2021.

⁴⁸ ŽigaTurk: Nazadnjaško je OK, Siol.net, 29. januar 2021.

⁴⁹ Glej (med precej podobnimi primeri) ločeno mnenje sodnika Klemna Jakliča k sklepu Ustavnega sodišča RS št. U-I-83/21, U-I 84/21, U-I-86/21 z dne 12. aprila 2021, str. 5.