TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Uvodno

V eni od prejšnjih izdaj TFL Glasnika sem pojasnil očitno spremembo sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v povezavi s krediti v švicarskih frankih, do mene pa so prišli predvsem pozitivni odzivi, z vprašanjem, čigavi interesi so s tem obratom najbolje zadovoljeni. Zmagovalcev imamo, kot sem tudi že zapisal,[1] kar nekaj, a o tem v drugem delu prispevka. Najprej bi rad opozoril na to, kaj lahko povzroči neskladje sodne prakse EU in našega prava – mi pač nimamo instituta, po katerem ima lahko nekdo 30 let kredit brez nadomestila …

2. (Ne)skladna (ne)skladnost s slovenskim pravom

Ena od sodb Sodišča EU, ki je za naše pravo zelo »težavna«, je sodba v zadevi C-520/21 Arkadiusz Szcześniak proti Bank M. SA. z dne 15. junija 2023.[2] Najprej je treba poudariti, da ta sodba nima in ne more imeti neposrednega učinka. Mi smo jo dolžni uporabljati zgolj posredno, v skladu s skladno razlago. Ta skladna razlaga pa ima svoje meje: če nacionalno pravo omogoča razlago v skladu z direktivo, je to povsem v redu. Če pa je nacionalno pravo drugačno – in slovensko pravo nima uporabnih določb, ki bi omogočale razlago, po kateri eni stranki ni treba vrniti koristi od uporabe –, potem skladne razlage ni. Ključno vprašanje je zato, ali je sodba C-520/21 v slovenskem pravnem okolju contra legem.[3] Slovensko pravo strankam nalaga, da morata tudi ob prenehanju pogodbe zaradi ničnosti ena drugi povrniti koristi, ki sta jih prejeli na podlagi pogodbe. Pri kreditni pogodbi to seveda ne pomeni zgolj glavnice, temveč tudi nadomestilo za korist od rabe kapitala, to so obresti, tj. gre za odplačno prepustitev uporabe kapitala, kar je bistvo (kavza) kreditne pogodbe.[4] Če štejemo, da skladna razlaga ni možna, to zakonodajalca ne odvezuje, da sprejme zakon in v celoti uresniči zahteve direktive, seveda pa le z učinkom za naprej.[5]

Sodišče EU gre v zadevi C-520/21 preko cilja. Cilj pravil potrošniškega prava naj bi bil, da se vzpostavi za potrošnika položaj, kot da ne bi bilo nepoštenega pogoja.[6] To pomeni na primer pri kreditu v tuji valuti, da se izvzame tuja valuta in bi se pogodba presojala tako, kot da bi bila pogodba brez valutne klavzule. V C-520/21 pa je šlo sodišče dlje in potrošniku omogočilo, da pride v položaj, kakršnega ne bi nikoli imel, tudi če nepoštenega pogoja ne bi bilo. Dejansko mu omogoča brezplačen kredit, ki ga potrošnik nikoli ne bi mogel dobiti. Namen potrošnika pa je od začetka bil pridobiti kredit za nakup nepremičnine. Slednjo je potrošnik dobil. Zdaj pa naj bi dobil nazaj še obresti za posojen znesek, ki mu je pridobiti nepremičnino omogočil. Sam v našem pravu ne vidim pravne podlage, da bi potrošnik to korist kar obdržal. Instituta prisilnega darila žal nisem zasledil.

Dejstvo je sicer, da so bili kreditojemalci zelo različni, po izobrazbenem, premoženjskem in še kakem statusu. Še vedno pa se ne morem znebiti občutka, da bi pa lahko sodišča vsem tem vsaj zagotavljala enako obravnavo. In zdi se mi prav, da bi res preučila vsak primer posebej, če in koliko banke niso pojasnile in/ali kreditojemalci niso razumeli valutnega tveganja. Tudi sam bi si želel in bi si zaslužil imeti »brezobrestno posojilo« kot kateri od teh gospodov, ki so (bodo) deset let po odplačilu kredita dobili »bonus« iz naslova odplačanega kredita. Tak brezobrestni kredit brez kakršnihkoli stroškov ni mogoče dobiti na trgu, nihče drug ga nima. Kakšna je podlaga za to diskriminacijo nas, ki smo jemali kredite v evrih? Še več: ti kreditojemalci v švicarskih frankih, če bo šlo tako naprej, ne bodo odplačali niti glavnice kredita. Vzemimo primer omenjenega profesorja, ki je bil med drugim tudi član nadzornega sveta ene od bank in član revizijske komisije nadzornega sveta druge banke – kredit je znašal 200.000 švicarskih frankov, takrat približno 120.000 evrov. Vrniti je moral zaradi spremembe tečaja in dogovorjenih obresti skupaj 174.000 evrov, približno 54.000 evrov več od izposojene glavnice torej. To mu je na podlagi sodbe banka morala vrniti, tj. 54.000 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Pa je res mogoče verjeti, da ni poznal sprejetih tveganj? Kot se sprašujejo tudi mnogi, bi tožbo v primeru kreditov v švicarskih frankih dobil tudi predsednik uprave banke ali celo prodajalec konkretnega produkta?[7]

3. V našem pravu mora biti tudi v prenehanju pogodbe uravnoteženost

Hkrati očitno tudi ni nobenega zastaranja za zahtevke in lahko kreditojemalci tožijo tudi potem, ko priče banke umrejo, se odselijo, upokojijo, banka je morala kreditno dokumentacijo izbrisati (navsezadnje ne pozabimo na Splošno uredbo o varstvu podatkov) in nima nobene možnosti več, da bi se branila. Stroške teh zahtevkov pa bomo plačali vsi, tudi – kot kaže – diskriminirani kreditojemalci v evrih. Razumel bi še, da bi morala banka vrniti tisti del »preplačila« glavnice, ki odpade na spremembe v valutnih razmerjih. Vendar da dobi kredit dejansko brez obresti, leta 2008 si je izposodil 120.000 evrov, leta 2025 v saldu vrnil 120.000 evrov, vmes sicer financiral del tistih 54.000 evrov preplačila, ki pa bi jih dobil nazaj z zamudnimi obrestmi (ki so veliko višje kot obresti, ki so bile dogovorjene v pogodbi), vendar ne pozabimo dvoje: vrednost kupljene nepremičnine je medtem tudi bistveno zrasla, predvsem pa vsi mi drugi moramo plačati obresti na vzete kredite (saj gre vendarle za nadomestilo za uporabo tujega denarja, nič ni zastonj).[8] Podobna vprašanja se pojavljajo tudi v drugih državah članicah. Tako Grundmann in Badenhoop pojasnjujeta, da so cilji pravil povrnitve škode v pravu EU pravičnost in izpolnjevanje upravičenih pričakovanj ter odpravljanje tržne nepopolnosti, ne pa kaznovanje ali prerazporeditev v korist potrošnikov oziroma posojilojemalcev (»ki so običajno zaradi znatnega povečanja vrednosti zemljišča s transakcijo ustvarili precejšen dobiček«).[9] Avtorja nadalje – po mojem mnenju upravičeno – trdita, da potrošnik, ki v trenutku sklenitve pogodbe naj ne bi bil ustrezno obveščen, zdaj ima naknadno možnost in izbiro, tj. med tistimi ponudbami, ki bi jih lahko našli na posojilnem trgu v trenutku sklenitve pogodbe – ne manj, ne več.[10] Kot skleneta, evropsko potrošniško pravo ni namenjeno vzpostavljanju prednosti potrošnikov ali kaznovanju njihovih poslovnih partnerjev, temveč doseči pošteno in uravnoteženo pogodbeno razmerje z (vnovično) vzpostavitvijo informacijske enakosti in s krepitvijo avtonomije strank na strani potrošnika.

Zdi se, kot da želi Sodišče EU v zadevi C-520/21 dati potrošniku brezplačen kredit od začetka do konca, nasprotna stran pa mora potrošniku povrniti korist od vseh zneskov, ki jih je od potrošnika prejela (z zakonskimi zamudnimi obrestmi). Naše pogodbeno pravo temelji na neki uravnoteženosti, tudi v položaju prenehanja pogodbe. Še toliko bolj je zato treba natančno preučiti, če sploh in koliko je mogoča z našim pravnim redom skladna razlaga sodbe v zadevi C-520/21.

4. Sliši se predvsem triumf …

Za konec se vrnimo na vprašanje z začetka, tj. kdo ima korist od opisanih nenavadnosti.

V prvi vrsti so to odvetniki, ki so dobili donosen posel. V osnovi, izrecno poudarjam, s tem ni nič narobe, nasprotno, toda nekaj pozornosti, da ne rečem nadzora, bi si zaslužilo tudi to področje. Eden od kreditojemalcev je na spletnem forumu dejal, da neki izpostavljen odvetnik, ki se glasno zavzema za »malega človeka«, od slednjega za vsako tožbo »vzame« 4.000 evrov, nato še dodatno za vsako procesno dejanje; postopek do Vrhovnega sodišča naj bi kreditojemalca stal več kot 20.000 evrov.[11] Seveda so vse vloge pripravljene po istem vzorcu (po sistemu kopiraj in prilepi). Nekateri drugi se s strankami dogovorijo za plačilo po uspehu, ki je seveda višje od pavšala, vendar nosi neko tveganje tudi za izvajalca pravne pomoči. Obstajajo tudi taki odvetniki in drugi pravniki, ki »oglašujejo« svoj pogled in seveda razpoložljivost za »pomoč« prek promocijskih besedil,[12] kar – sploh če niso registrirani kot odvetniki – pravno naj ne bi bilo sporno, razen če se za takim oglasom skriva odvetnik, ki posredno oglašuje svoje storitve.[13] Eden od kreditojemalcev je na enem od forumov sicer napisal, da če bi vedel, da mu začasna odredba ne bo odobrena, kot mu je obljubil odvetnik, bi raje plačal obroke, kot pa da je izgubil 700 evrov za vložitev zahteve za začasno odredbo, 300 evrov za sodno takso in 1.400 evrov za pritožbo, ko je bila začasna odredba razveljavljena, pa mora banki za nazaj plačati obroke z zamudnimi obrestmi. Bistveno več pa je zapisov, v katerih kreditojemalci in predvsem zainteresirani pravniki navajajo, kako zelo brez tveganja in zagotovljen je uspeh na sodišču.[14]

Najbolj v zadnjem času izpostavljen in očiten (finančni) zmagovalec je že omenjeni profesor.[15] Tudi njegovo ime ni bistveno, bistven je položaj. Vendar nikakor ni osamljen. Slišal sem namreč za primere, seveda jih ne morem potrditi, pravnikov v bankah, profesorjev, odvetnikov, sodnih izvedencev za ekonomijo, bančnih nadzornikov itd., ki so zatrjevali nepoznavanje valutnih tveganj.[16] Res je sicer, da je merilo za intenzivnost pojasnilne dolžnosti povprečni potrošnik in ne konkretna oseba, ki sklepa pogodbo, in katere status potrošnika ni odvisen od njenega znanja in sposobnosti. Čeprav lahko torej tudi profesor bančništva trdi, da ni razumel pomena valutnega tveganja, pa ta primer pokaže, da radikalno nižanje standarda sposobnosti povprečnega potrošnika, na katerem temelji nova sodna praksa, prinaša nenavadne in s siceršnjimi standardi skrbnosti, ki veljajo za fizične osebe, nezdružljive rezultate.[17]

5. … imamo pa več poražencev (in še več jih bomo imeli)

Menim, da razvoj sodne prakse oziroma take odločitve sodišča ne vlivajo veliko zaupanja v predvidljivost poslovnega okolja. Ne znam si predstavljati, kako se bodo na to v prihodnje odzvale banke in njihovi regulatorji. V takem okolju bo ponudba bančnih produktov najverjetneje veliko nižja in veliko manj ljudi bo »primernih« za kredit. In morda bomo oziroma bodo prisiljeni kredite poiskati med ponudniki posojil, ki niso banke in hranilnice, so pa precej manj regulirani in nadzorovani, ali pa bodo kredit morali poiskati v sosednjih državah, na primer Avstriji, kjer bodo ob takih sodnih odločitvah slovenskih sodišč pač dostopnejši ali vsaj cenejši. Poslabšanje predvidljivosti poslovnega okolja ima lahko zelo negativne posledice za vse, tudi za potrošnike.

Ko tole spremljam od zunaj, z že odplačanim kreditom v evrih, se sprašujem, kdo dejansko vodi zgodbo o kreditih v švicarskih frankih, ali gre sploh še za pravo, ali pa gre za podpiranje nekaterih interesov določenih ljudi.[18] Kdo in zakaj so ti ljudje oziroma interesi, si ne drznem špekulirati.[19]

Opombe:

[1] Prispevek je pripravljen na podlagi dela članka Boštjan Koritnik: Žrtve in zmagovalci sage o kreditih v švicarskih frankih, v: Pravnik, št. 3-4/2025, str. 231–244. Glej tudi Boštjan Koritnik: Bedak Boštjan, ki sem vzel kredit v evrih, v: TFL Glasnik, št. 18/2025, 27. maj 2025.

[2] Na primer na (22. 4. 2025).

[3] Glej sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 904/2024, po katerem pravo EU preprosto »izbriše« nacionalno pravo, ki z njim ni v skladu.

[4] Glej prvi odstavek 87. in peti odstavek 111. člena OZ.

[5] Povzeto z razprave na okrogli mizi na Dnevih civilnega in gospodarskega prava v Portorožu, dne 17. aprila 2025.

[6] Glej na primer C-26/13 z dne 13. aprila 2014, tč. 82.

[7] Matija Stepišnik: Švicarski franki nevednega bančnega strokovnjaka Bratine: Sodišča sodijo na podlagi konkretnih okoliščin ali po fikciji, v: Večer, 1. marec 2025, <https://vecer.com/v-soboto/svicarski-franki-nevednega-bancnega-strokovnjaka-bratine-sodisca-sodijo-na-podlagi-konkretnih-okoliscin-ali-po-fikciji-10377409> (22. 4. 2025).

[8] Pa da ne bo pomote, takoj podpišem državno posojilno shemo z brezobrestnimi posojili za moje nepremičninske projekte, kaj brezobrestno, tudi odstotek ali dva fiksno bi takoj podpisal. Vendar naj velja to za vse, ne zgolj za nekatere, ki so tvegali, sam pa sem sprejel varnost (in ne obremenjevanje proračuna) pred nižjo ceno. Bi lahko zlobni jeziki torej rekli, da je bil torej namen sodne prakse, ki jo je Vrhovno sodišče RS vzpostavilo za nazaj, dodatno nagraditi oziroma obogatiti oportuniste, ki imajo denar za tveganja? In zakaj ne nagradijo za odgovorno vedenje tistih potrošnikov, ki niso želeli oziroma mogli tvegati, ki so se odgovorno odločili za kredit v evrih, ker so vedeli, da ne morejo prevzeti tveganja, da se menjalni tečaj spremeni. Zakaj njihova oziroma naša odgovorna odločitev ni nagrajena? Nekoliko publicističen zapis, namenoma v sprotni opombi, ni ključen za to izvajanje, vsekakor pa da misliti.

[9] Stefan Grundmann in Nikolai Badenhoop: Foreign Currency Loans and the Foundations of European Contract Law – A Case for Financial and Contractual Crisis?, v: European Review of Contract Law 2023 19 (2023) 1, str. 1–36, <https://www.degruyterbrill.com/document/doi/10.1515/ercl-2023-2002/pdf?licenseType=open-access> https://doi.org/10.1515/ercl-2023-2002 (22. 4. 2025). Pojavljajo se tudi izračuni za nemški (nepremičninski) trg, po katerih bi – če bi uporabili to strogo sodno prakso, ko ni za posojilodajalca ob ničnosti kreditne pogodbe niti nadomestila za uporabo kapitala niti valorizacije – pri povprečnem nepremičninskem kreditu posojilojemalec realno dobil nepremičnino za 25 odstotkov njene vrednosti.

[10] Primeroma navajata Poljsko, kjer je ta izbira običajno med ponudbo, dano v švicarskih frankih za glavnico posojila, vezano na LIBOR, ali ponudbo v zlotih za glavnico, vezano na WIBOR. Prav tam.

[11] Kdo bi lahko očital, da gre za babje čenče, »rekla – kazala«, a pogostost in raznolikost v osnovi v bistvenem podobnih informacij ne daje veliko upanja, da ni nič na tem … Za namen opozoriti na potrebo vsaj v presoji vsega dogajanja upoštevati tudi te interese, sem zgolj nekaj od slišanih informacij tudi zapisa.

[12] Glej denimo <https://www.visokaodskodninaplaninsec.si/aktualno/krediti-v-svicarskih-frankih> (23. 3. 2025) ali <https://www.poravnava.si/svicarski-franki/?utm_feeditemid=&utm_device=c&utm_term=&utm_source=google&utm_medium=ppc&utm_campaign=(GDN)+Brand&hsa_cam=21741078208&hsa_grp=&hsa_mt=&hsa_src=x&hsa_ad=&hsa_acc=9282816669&hsa_net=adwords&hsa_kw=&hsa_tgt=&hsa_ver=3&gad_source=1> (23. 3. 2025), konkretno za odvetnike pa denimo objavljena besedila Krediti v švicarskih frankih so postali nični – naša odvetniška pisarna vlaga uspešne tožbe (na voljo na <https://www.odvetnicasibila.si/krediti-v-svicarskih-frankih-in-odvetnik/> (20. 4. 2025), Ničnost kreditne pogodbe v švicarskih frankih (na voljo na <https://www.merhar-op.si/nicnost-kreditne-pogodbe-v-svicarskih-frankih/> (20. 4. 2025)) ali Nina Terglav: Švicarski franki in kreditne pogodbe: ali sodišča ščitijo kreditojemalce pred valutnim tveganjem (na voljo na <https://fegus.si/studije-in-razmisljanja/svicarski-franki-in-kreditne-pogodbe-ali-sodisca-scitijo-kreditojemalce-pred-valutnim-tveganjem> (20. 4. 2025).

[13] Poudarjam, da pri nas, kjer je odnos Odvetniške zbornice Slovenije do oglaševanja odvetniških storitev zelo strog, tj. nenaklonjen.

[14] Glej denimo forume časopisa Finance ( (21. 4. 2025)), Starševski čvek (<https://forum.over.net/forum/tema/svicarski-frank-2-24965650/> (21. 4. 2025)), Med.over.net (<https://med.over.net/forum/tema/stanovanjski-kredit-v-svicarskih-frankih-2875538/> (21. 4. 2025)), itd., forum s to tematiko pa ima tudi ena od odvetniških pisarn.

[15] Glej denimo Primož Cirman in Tomaž Modic: Sodišče: profesor bančništva ni vedel, v kaj se spušča pri najemu kredita v švicarjih, v: Necenzurirano, 13. februar 2025, <https://necenzurirano.si/clanek/novice/borut-bratina-nkbm-svicarski-franki-kredit-sodisce-1794964> (22. 4. 2025).

[16] Tako tudi predsednica Združenja bank Slovenije Stanislava Zadravec Caprirolo v Matija Stepišnik: Švicarski franki nevednega bančnega strokovnjaka Bratine: Sodišča sodijo na podlagi konkretnih okoliščin ali po fikciji, v: Večer, 1. marec 2025, <https://vecer.com/v-soboto/svicarski-franki-nevednega-bancnega-strokovnjaka-bratine-sodisca-sodijo-na-podlagi-konkretnih-okoliscin-ali-po-fikciji-10377409> (22. 4. 2025). Avtor omeni med drugim tudi ekonomista Jožeta P. Damijana.

[17] Glej na primer Damjan Možina: Nov pristop Vrhovnega sodišča RS k nepoštenosti splošnih pogojev poslovanja v potrošniških kreditnih pogodbah: korak v pravo smer?, v: Podjetje in delo, št. 2/2024, str. 273.

[18] Sploh glede na različne odločitve sodišč, kot je poudarila že višja sodnica dr. Vesna Rakočevič Bergant na Dnevih civilnega in gospodarskega prava aprila 2024 v Portorožu.

[19] Spet podobno Luigi Varanelli: Ko sodnik sodi z mislijo nase …, v: Pravna praksa, št. 9/2025, str. 3: »Takšne baročne razlage ne sodijo v civilno pravo. Takšne razlage lahko podpirajo le tisti, ki imajo osebni interes v zadevi!«