Matej Igličar: Pravni ukrepi za zmanjšanje količine zavržene hrane v Evropski uniji

O PUBLIKACIJI in AVTORJU

ŠTEVILKA in LETO IZDAJE

Kazalo 25 / 2023

AVTOR

Matej Igličar, študent prvostopenjskega univerzitetnega študijskega programa Pravo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani

Datum

26.09.2023

Rubrika

Članki

Vir

Zbornik Pravni letopis

Pravna podlaga

Povezave

Podsistem TAX

Podsistem FIN

Podsistem LEX

Povzetek

Zavržena hrana je pomemben dejavnik trajnostnega razvoja z občutnimi socialnimi, ekonomskimi in ekološkimi posledicami. V Evropski uniji se je leta 2020 zavrglo približno 127 kilogramov hrane na prebivalca, pri čemer je bilo 55 % hrane zavržene v gospodinjstvih. Ker organi in institucije Evropske unije že več kot desetletje opozarjajo na pomen zavržene hrane in pozivajo k njenemu zmanjšanju, se je Evropska komisija zavezala do konca leta 2023 predpisati pravno zavezujoče cilje za zmanjšanje količin zavržene hrane. V prispevku so po terminoloških izhodiščih in oceni trenutnih količin zavržene hrane predstavljeni pravni ukrepi na področju estetskih standardov hrane, pakiranja in embalaže, označevanja datuma uporabnosti hrane in njenega darovanja, ki lahko zmanjšajo količino zavržene hrane v okviru obstoječega evropskega pravnega okvira. Evropska unija ima znotraj njega še precej prostora za izboljšanje. Če bo želela doseči ambiciozne cilje na področju zmanjšanja količin zavržene hrane, bo morala poseči tudi po drznejših rešitvah.

BESEDILO

1. Uvod

Zavržena hrana je pereč problem, ki vpliva na različne vidike družbe. Predstavlja pomemben dejavnik trajnostnega razvoja z občutnimi socialnimi, ekonomskimi in ekološkimi posledicami ter ustvarja nepotreben pritisk na omejene naravne vire in okolje. Za hrano, ki je pridelana, nazadnje pa izgubljena ali zavržena, se vsako leto nameni približno četrtina v kmetijstvu porabljene vode,¹ njena pridelava pa letno pomeni približno 8 % svetovnih emisij toplogrednih plinov.² Čeprav pridelamo dovolj hrane, da bi nahranili vse, je na svetu premnogo ljudi lačnih.

Organizacija združenih narodov je leta 2015 sprejela Agendo za trajnostni razvoj do leta 2030.³ V njej je v sklopu 17 ciljev zastavila skupni načrt za mir in blaginjo za ljudi in planet zdaj in v prihodnosti. Z dvanajstim ciljem zasleduje trajnostno proizvodnjo in porabo. Podcilj 12.3 se glasi:

»Do leta 2030 na svetovni ravni prepoloviti količino zavržene hrane na prebivalca v prodaji na drobno in pri potrošnikih ter zmanjšati izgube hrane vzdolž proizvodne in dobavne verige, skupaj z izgubami po spravilu pridelka.«

Pomena zmanjšanja količine zavržene hrane se zaveda tudi Evropska unija (EU). Njeni organi in institucije že vrsto let opozarjajo na problematično količino zavržene hrane in pozivajo k spremembam. V okviru evropskega zelenega dogovora (angl. Europeangreen deal) je Evropska komisija opredelila strategijo »od vil do vilic« (angl. farm to fork strategy ),⁴ v kateri je poudarila, da »proizvodnja hrane še vedno […] porabi čezmerne količine naravnih virov, poleg tega pa se precejšen del hrane zavrže«, in se zavezala, da »bo predlagala ukrepe za pomoč potrošnikom pri izbiri zdrave in trajnostne hrane in zmanjševanju količine živilskih odpadkov«.⁵

Do konca leta 2023 bo Evropska komisija predlagala pravno zavezujoče cilje za zmanjšanje količine zavržene hrane v EU. Cilji bodo del širše reforme, sprejete v okviru Evropskega zelenega dogovora.

Namen prispevka je analizirati in kritično ovrednotiti dosedanja prizadevanja EU za zmanjšanje količine zavržene hrane ter predstaviti predlagane rešitve znotraj obstoječega regulativnega okvira, ki bodo EU služile pri uresničevanju zastavljenih ciljev. Opredelitvi ključnih pojmov sledi pregled trenutnega stanja zavržene hrane na svetu in v Evropi, nato pa pregled predlaganih rešitev oz. ukrepov za zmanjšanje zavržene hrane, ki bo po obsegu omejen na ukrepe onkraj primarne proizvodnje, ki jim je bilo v preučeni literaturi in pri dosedanjih prizadevanjih EU namenjene največ pozornosti.

2. Terminološka izhodišča

V nadaljevanju podajam ključne opredelitve pojmov na področju obravnavane tematike. V literaturi pojmovanja niso povsem enotna, vendar se najpogosteje uporabljajo predvsem definicije Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (Food and Agriculture Organisation, FAO) in definicije, ki jih v svojih aktih določa EU.⁶

Hrana (angl. food) je vsaka snov ali izdelek v predelani, delno predelani ali nepredelani obliki, ki je namenjen za uživanje ali za katerega se smiselno pričakuje, da ga bodo uživali ljudje. K živilom spadajo tudi pijača, žvečilni gumi in vse snovi, vključno z vodo, namenoma vgrajene v živilo med izdelavo, pripravo ali obdelavo živila.⁷

Verigo preskrbe s hrano se z vidika nastajanja zavržene hrane lahko razdeli na štiri dele. Začne se s primarno proizvodnjo, kamor poleg same pridelave spadata še pospravljanje po spravilu pridelka in skladiščenje. Hrana, ki se zavrže v tej fazi, predstavlja izgube hrane (angl. foodloss). Pojem v evropskih pravnih aktih ni definiran. Opredelitev nadomeščajo smernice Eurostata za poročanje podatkov o odpadni hrani in preprečevanju nastajanja odpadne hrane,⁸ ki z izgubo hrane opisujejo izgube hrane v primarni proizvodnji, vključno z izgubami pred spravilom (npr. napadi škodljivcev, bolezni in iz drugih razlogov nepobrani pridelki).⁹

Veriga preskrbe s hrano se nadaljuje s fazo procesiranja, ki vsebuje lupljenje, pranje, rezanje in druge obdelave pridelka. Sledita distribucija in maloprodaja. Hrana, ki se v teh delih verige preskrbe s hrano zavrže, se uvršča med odpadno hrano (angl. foodwaste), kar predstavlja vso hrano, kot je opredeljena v členu 2 Uredbe št. 178/2002, ki je postala odpadek.¹⁰

Veriga preskrbe s hrano se konča s potrošnjo v gospodinjstvih. Neprodane količine hrane oziroma druge presežne količine, kar vključuje končna živila, delno pripravljene proizvode ali živilske sestavine, so opredeljene kot presežna hrana.¹¹

V nadaljevanju bo pojem »zavržena hrana« uporabljen kot splošen pojem, ki zajema izgube hrane in odpadno hrano.

3. Ocenjevanje in evidentiranje količine zavržene hrane

Gustavsson in drugi so leta 2011 ugotovili, da se približno tretjina užitnih delov hrane, proizvedene za prehrano ljudi, na svetu izgubi ali zavrže, kar je približno 1,3 milijarde ton na leto.¹² Raziskava nadalje kaže, da je izguba hrane na prebivalca v Evropi in Severni Ameriki 280–300 kg/leto oziroma da se letno zavrže od 95 do 115 kg hrane na prebivalca.¹³

Organizacija združenih narodov je ob sprejetju Agende za trajnostni razvoj do leta 2030 leta 2015 navedla, da se na svetu v povprečju zavrže med polovico in tretjino pridelane hrane. Letos je v poročilu o ciljih trajnostnega razvoja 2022¹⁴ ugotovila, da je bilo po ocenah 13,3 % svetovne hrane izgubljene po žetvi in pred prihodom na maloprodajne trge, 17 % celotne hrane, ki je na voljo potrošnikom, pa zavržene v gospodinjstvih, živilskih storitvah in trgovini na drobno, kar pomeni 121 kilogramov na osebo vsako leto.

Prva kvantifikacija zavržene hrane v EU je bila izvedena leta 2010.¹⁵ Sklicujoč se na podatke evropske agencije Eurostat iz leta 2006 je bilo ocenjeno, da je v državah članicah letno nastalo približno 89 milijonov ton živilskih odpadkov ali 179 kg na prebivalca.

Čez dve leti je Evropski parlament v svoji resoluciji Kako preprečevati nastajanje živilskih odpadkov: strategije za učinkovitejšo živilsko verigo v EU¹⁶ dodatno opozoril, da se vsako leto v Evropi vse več zdrave, užitne hrane – po nekaterih ocenah do 50 % – izgubi vzdolž celotne verige preskrbe s hrano.

Raziskava v okviru evropskega projekta FUSIONS¹⁷ (FoodUsefor Social Innovation by Optimising Waste Prevention Strategies), je leta 2016 ciljala na pridobitev ocene zavržene hrane v vseh 28 članicah EU, ki bi sledila novi definiciji zavržene hrane, določene v okviru projekta. Na podlagi podatkov iz leta 2012 je količino zavržene hrane v EU ocenila na 88 milijonov ton,¹⁸ kar pomeni 173 kilogramov odpadne hrane na osebo. Skupne količine hrane, proizvedene v EU, so znašale približno 865 kg na osebo, kar pomeni, da se je skupaj zavrglo skoraj 20 % vse proizvedene hrane.

Rezultate navedenih raziskav gre zaradi različnih metodoloških pristopov in neenotne definicije zavržene hrane jemati z rezervo. Njihova primerjava naj namesto kriteriju merjenja napredka služi ponazoritvi očitne odsotnosti želenega visokoletečega napredka, ki ga predvidevajo razne deklaracije in resolucije.

Velik razlog za odsotnost napredka je bilo pomanjkanje enotne definicije zavržene hrane in metodologije evidentiranja in poročanja količine hrane v času izvedbe navedenih raziskav, s katerima bi postavili jasno izhodišče prizadevanj in kriterij za sledenje napredka v prihodnje.

Bistven korak naprej predstavlja v okviru strategije »od vil do vilic« prenovljena direktiva o odpadkih, ki za države članice uvaja obveznost letnega poročanja o meritvah količin zavržene hrane. Na njeni podlagi je Evropska komisija sprejela še dva akta. Prvi, Delegirani sklep Komisije (EU) 2019/1597,¹⁹ opredeljuje skupno metodologijo in minimalne zahteve glede kakovosti za enotno merjenje količine zavržene hrane v državah članicah. Drugi, Izvedbeni sklep Komisije (EU) 2019/1004,²⁰ določa obliko poročila oziroma poročanja.

Harmonizirana metodologija in splošna obveznost poročanja sta omogočili, da je EU prvič zbrala in objavila podatke o količini zavržene hrane za vse države članice. Leta 2020 je v EU nastalo približno 127 kilogramov odpadne hrane na prebivalca. V primarni proizvodnji je nastalo povprečno 14 kg zavržene hrane (11 %), nadalje se je v fazi procesiranja povprečno zavrglo 23 kg hrane (18 %), v fazi distribucije in maloprodaje pa 21 kg (16 %). Gospodinjstva so proizvedla 55 % odpadne hrane, kar pomeni približno 70 kilogramov na prebivalca.

Navedeni podatki predstavljajo izhodišče prihodnjega delovanja EU na tem področju. Kljub dejstvu, da večina zavržene hrane nastane v gospodinjstvih, se pravni ukrepi osredotočajo na druge člene verige preskrbe s hrano, saj je vedenje potrošnikov doma onkraj tradicionalnega področja pravne regulacije in posledično pravni ukrepi nanj vplivajo le posredno.

4. Pravni ukrepi za zmanjšanje količine zavržene hrane

V nadaljevanju bodo naprej predstavljene rešitve na področju estetskih standardov hrane, ki na količino zavržene hrane vplivajo v fazi med primarno proizvodnjo in procesiranjem, naslavljajo pa predvsem trgovce in posredno potrošnike. Sledili bodo ukrepi glede pakiranja in embalaže ter glede označevanja datumov uporabnosti, ki neposredno vplivajo na fazo maloprodaje in posledično na potrošnjo v gospodinjstvih. Nazadnje bodo predstavljeni ukrepi za spodbujanje darovanja presežne hrane, ki lahko zmanjšajo količino zavržene hrane vzdolž celotne verige preskrbe s hrano.²¹

4.1. Estetski standardi živil

EU za kmetijske proizvode uporablja sistem kakovostnih in estetskih standardov. Gre za konkretne kriterije, ki se nanašajo na obliko, videz, težo in barvo hrane. Spodbujajo lahko visokokakovostno proizvodnjo ter zagotavljajo enoten in potrošniku všečen videz hrane, ki dviguje prodajo. Poleg tega olajšajo logistiko in postopek pakiranja.

Visoki estetski standardi hrane, ki jih predpisuje EU, po drugi strani nujno pomenijo, da del proizvedene hrane, ki je primerna za uporabo, ne doseže izložbe zgolj zato, ker ni primerne oblike ali videza. Čeprav se del iz tega razloga zavržene hrane uporabi v druge namene (procesiranje v druga živila, krma za živali ipd.), standardi spremenijo namen hrane, ki je bila prvotno namenjena za prehrano ljudi. Strogi estetski standardi so največji institucionalni dejavnik, povezan z odpadno hrano iz primarne proizvodnje,²² kjer se zavrže skoraj 20 % sadja in zelenjave.²³ Več kot polovica nepravilno oblikovanega sadja in zelenjave, kar je približno 120.00 ton hrane, iz prehranske verige izgine.²⁴

EU je do leta 2009 urejala specifične standarde za 39 živil. Leta 2009 je bilo število živil s specifičnimi standardi znižano na deset, za preostala živila pa so obveljala splošna pravila,²⁵ ki jih določa Uredba št. 1308/2013.²⁶ Specifične standarde določa del B Priloge I k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) št. 543/2011.²⁷

Morda še večji vzrok odpadne hrane kot predpisani estetski standardi so standardi kakovosti, ki jih določijo trgovci.²⁸ Sprememba števila specifičnih standardov iz leta 2012 na količino zavržene hrane ni bistveno vplivala, saj so visoke standarde ohranili trgovci, ki hrano kupujejo od kmetov.²⁹ Očitno je torej, da morajo biti poleg standardov, ki jih predpisuje EU, tarča ukrepov tudi standardi, ki so uveljavljeni avtonomno.

Trgovci visoke standarde postavljajo predvsem iz dveh razlogov. Poleg že omenjenega olajšanja logistike in procesiranja je najpomembnejši razlog njihovo prepričanje, da potrošniki hrane, s katero je na pogled nekaj narobe, preprosto ne bodo kupili.

Nekatere raziskave kažejo nasprotno in ugotavljajo, da lahko prodajalci z znižanjem standardov pomembno prispevajo k zmanjšanju količine odpadne hrane brez škodovanja svojim poslovnim interesom. Loebnitz in drugi so ugotovili, da neobičajne oblike živil vplivajo na nakupne namere potrošnikov, vendar le, če živilo zelo odstopa od norme – pri zmerno nenormalni hrani ni razlik v nakupnih namerah.³⁰ Zavedanje o problematiki zavržene hrane in ekološka samopodoba prav tako spodbujata nakupne namere, tako da udeleženci z visoko stopnjo teh lastnosti izražajo bistveno višje nakupne namere za neobičajno oblikovano hrano. Tako bi lahko večja ozaveščenost o problematiki zavržene hrane spodbudila več potrošnikov k nakupu neobičajno oblikovanega sadja in zelenjave.

Raziskava v nadaljevanju poudarja, da lahko k majhnemu nakupu neobičajno oblikovanih izdelkov prispeva tudi njihova siceršnja odsotnost z izložbenih polic. Poudarja, da literatura o postopnem seznanjanju z novo hrano kaže, da se nove hrane počasi navadimo. Prodajalci bi lahko torej potrošnikom postopoma dali na voljo neobičajne oblike sadja in zelenjave, ki bi se jih ti postopoma navadili, s čimer bi odpravili potrebo po strogih estetskih standardih in zmanjšali količino zavržene hrane.

Druga raziskava,³¹ ki se je posvetila vprašanju zvišanja sprejemanja nepopolne hrane med potrošniki, kot ključne predloge prodajalcem predlaga ponujanje hrane po znižani ceni,³² zagotavljanje promocijskih sporočil, ki potrošnike spodbudijo h nakupu nepopolne hrane s sloganom, ki spomni na odgovornost posameznika pri znižanju zavržene hrane, ali s sloganom, ki spodbudi razmišljanje, da je nepravilno oblikovana hrana enake kvalitete kot pravilno oblikovana. Oba ukrepa sta v raziskavi potrošnike spodbudila k večjemu nakupu nepopolne hrane.

Poslovni modeli prodajalcev imajo ogromen vpliv na količino zavržene hrane. Velik faktor, ki pripomore k njihovemu oblikovanju, so navade potrošnikov. Učinkovita rešitev mora nasloviti oba relevantna deležnika.

Potrebna je nadaljnja sprostitev standardov, zlasti v zvezi z razlago pojma »kakovost«. Poudarek je predvsem na vizualni kakovosti, ko ta ne vpliva na notranjo kakovost izdelka. Segmentacija različnih vrst kakovosti lahko pripomore k zmanjšanju izgub hrane, pri čemer je treba povečati ozaveščenost potrošnikov o tej temi.³³ Standarde, ki niso povezani z varnostjo hrane oz. nanjo ne morajo vplivati, je treba ukiniti.³⁴

Potrošnike je treba izobraževati o pomenu zavračanja nepopolne hrane za količino zavržene hrane. Ustrezna izobrazba in povečanje zavedanja bo povečala pripravljenost za nakupovanje nepopolne hrane, kar bo potrdilo rezultate raziskav in pomembno vplivalo na standarde, ki jih postavljajo prodajalci.

Svojo vlogo pri tem ima seveda tudi EU. S primernimi regulativnimi ukrepi lahko doseže, da se nižanje standardov še nekoliko pospeši. Če bi EU prepovedala ali omejila uveljavljanje previsokih standardov, bi se potrošniki prej srečali z nepopolno hrano in se je navadili, kar bi prodajalce lahko prepričalo, da se odločijo še za dodatno nižanje standardov.

EU lahko tudi spodbuja kratke dobavne verige in oblikovanje lokalnih trgov (tržnice ipd.), na katerih pridelovalci svoje pridelke prodajajo neposredno potrošnikom. S tem se izognejo podrejanju estetskim standardom, ki jih uvedejo trgovci.³⁵

4.2. Pakiranje in embalaža

Embalaža so vsi proizvodi iz kakršnih koli materialov, ki se uporabljajo za shranjevanje in zaščito blaga, ravnanje z njim, njegovo dostavo in predstavitev, od surovin do obdelanega blaga, ki ga proizvajalec preda uporabniku ali potrošniku, vključno z nevračljivimi predmeti, ki se uporabljajo za enak namen.³⁶ Ima ključno vlogo pri zaščiti svežih pridelkov in predelane hrane med prevozom, skladiščenjem, na prodajnem mestu in pred zaužitjem.

Njena optimizacija in povečanje učinkovitosti pakiranja lahko pomembno prispevata k zmanjšanju količine zavržene hrane.³⁷ Z embalažo je lahko povezanih od 20 do 25 odstotkov zavržene hrane,³⁸ kar nastane na primer zaradi poškodb hrane pri distribuciji, ki jih povzroči neprimerna embalaža, zaradi nemožnosti odpiranja in zapiranja po odprtju ter zaradi potrošniškim potrebam neprilagojenih velikosti pakiranja. Kljub temu je bilo potencialnemu prispevku embalaže pri doseganju ciljev zmanjšanja količine zavržene hrane namenjene premalo pozornosti.³⁹

Za zmanjšanje količine zavržene hrane s prilagajanjem embalaže se priporoča iskanje inovativnih rešitev, ki dlje časa ohranjajo kakovost in higieno živil ali podaljšujejo rok uporabnosti.⁴⁰ Predlagano je predvsem spodbujanje novih materialov in tehnik pakiranja, ki v embalaži zagotavljajo atmosfero, ki podaljšuje uporabnost živila in ki omogočajo njeno naknadno prilagajanje.⁴¹

Velikost pakiranja je pomemben vzrok za odpadno hrano v gospodinjstvih.⁴² Ponuditi je treba manjša pakiranja, ki so prilagojena potrebam različnih potrošnikov,⁴³ in hkrati spodbujati in povečati uživanje nepakiranih proizvodov.⁴⁴ Potrošnik lažje načrtuje porabo živil in ustvari prehranske navade, ki minimizirajo količino neporabljene hrane.⁴⁵

Predlagano je spodbujanje premika od pakirane hrane v njeno ponujanje v samopostrežnih sekcijah trgovin.⁴⁶ Sprememba bi hkrati zmanjšala količino odpadkov, ki nastanejo zaradi odpadne embalaže, k zmanjšanju količine odpadne hrane pa prispevala s tem, da potrošnikom ponudi možnost nakupa količine hrane, ki povsem ustreza njihovim željam ali potrebam.

Poleg prilagojene velikosti pakiranja na zmanjšanje količine odpadne hrane vpliva tudi možnost odpiranja in zapiranja embalaže brez vpliva na kvaliteto živila.⁴⁷

Količino odpadne hrane je na področju embalaže mogoče zmanjšati tudi z ekološkim pakiranjem, ki na potrošniške odločitve vpliva s svojo velikostjo, materialom in videzom.⁴⁸ To med drugimi zajema ekološke in s trajnostjo povezane informacije na embalaži, podatke o vplivu na zdravje in druge vizualne ali pisne oblike, ki potrošnika spodbudijo k sprejemanju odločitev, ki zmanjšujejo količino odpadne hrame.

Spremembe na tem področju morajo biti prilagojene posameznim živilom.⁴⁹ Njihovo implementacijo mora spremljati izobraževanje vseh relevantnih deležnikov, ki so vključeni v verigo preskrbe s hrano. Dodano je priporočeno povezovanje proizvajalcev in prodajalcev, ki bo spodbudilo enotno implementacijo sprememb na vseh ravneh s sočasnim širjenjem znanja.

Zgolj spodbujanje in izobraževanje ne bosta dovolj. Velika ovira za spremembe je odsotnost ekonomske spodbude.⁵⁰ Manjše pakiranje, uvajanje novih tehnologij in tehnik pakiranja seveda poviša ceno embalaže. EU mora zato zagotoviti, da bodo ukrepi upoštevali tudi poslovne interese relevantnih deležnikov verige preskrbe s hrano.

4.3. Označevanje datuma uporabnosti

Označbi datuma uporabe in datuma minimalne trajnosti sta oznaki datuma, ki potrošnikom živil sporočata v kakšnem obdobju je hrano treba nujno uporabiti oziroma v kakšnem obdobju hrana ohranja svojo kvaliteto, če je primerno shranjena. Njun namen je potrošnikom pomagati, da živila uporabljajo varno in optimalno.⁵¹

Datum minimalne trajnosti živila (»uporabno najmanj do«) pomeni datum, do katerega živilo ohrani svoje značilnosti, kadar je pravilno hranjeno.⁵² Oznaka se nanaša na kvaliteto živila in sporoča obdobje, v katerem jo živilo ohranja. Uporablja se za živila, ki po poteku tega datuma ne predstavljajo nevarnosti za zdravje ljudi.

Pri živilih, ki so z mikrobiološkega vidika hitro pokvarljiva in zato lahko po kratkem obdobju predstavljajo takojšno nevarnost za zdravje ljudi, se namesto datuma minimalne trajnosti uporabi datum uporabe (»porabiti do«).⁵³ Ta se uporablja za živila, ki po preteku navedenega datuma niso več varna za uporabo, kot to določa člen 14 Uredbe št. 178/2002.⁵⁴ Drugače od datuma minimalne trajnosti se torej ta nanaša na varnost živila, ne pa na njegovo kvaliteto.

Člen 9(1)(f ) Uredbe št. 1169/2011 določa, da je datum minimalne trajnosti ali datum uporabe podatek, ki spada med obvezne informacije o živilu, ki morajo biti obvezno navedene na živilu in na dobro vidnem mestu – neposredno na embalaži ali nanjo pritrjeni označbi – tako da so zlahka vidne, jasno čitljive, in kadar je primerno, neizbrisne. Primerno obliko za navedbo datumov ureja Priloga X k Uredbi št. 1169/2011.

Problematiko označevanja datumov so institucije Evropske unije zaznale in vsaj na nivoju proklamacije obravnavale že na začetku aktivnega prizadevanja za zmanjšanje količine zavržene hrane.

Evropski parlament je v resoluciji št. 2011/2175(INI) z dne 19. januarja 2012 z naslovom O preprečevanju zavržene hrane: strategije za učinkovitejšo prehransko verigo v EU zapisal, da »poziva Komisijo, naj oceni in spodbudi ukrepe za zmanjšanje količine zavržene hrane na začetku proizvodne verige, kot je označevanje z dvema datumoma (‚prodaj do‘ in ‚uporabi do‘)«.

Evropska komisija je v svojem sporočilu iz decembra 2015 z naslovom Zapiranje zanke – akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo med ukrepe na področju odpadne hrane umestila pregled možnosti za učinkovitejšo uporabo in razumevanje označevanja datuma na živilih.

Evropska komisija se je v odgovoru na oceno na podlagi ocene napredka, doseženega pri izvajanju sklepov Sveta EU z dne 28. junija 2016, zavezala, da bo v okviru strategije »od vil do vilic« do konca leta 2022 pregledala relevantno pravno ureditev. Komisija trenutno izvaja oceno učinka ter raziskavo med potrošniki, da bi opredelila nove načine označevanja datuma, ki ustrezajo potrebam potrošnikov po informacijah in hkrati zmanjšujejo količino zavržene hrane.

Datuma uporabe in minimalne trajnosti veljata za glavna dejavnika zavržene hrane v maloprodaji in gospodinjstvih, saj povzročata zmedo med potrošniki.⁵⁵ Do 10 % od 88 milijonov ton zavržene hrane, ki letno nastane v EU, je povezanih z označevanjem datumov.⁵⁶

Med največjimi težavami s temi datumi je njihovo (ne)razumevanje s strani potrošnikov. Raziskave kažejo, da le 47 % Evropejcev razume pomen oznake »porabiti do« in da jih le 40 % razume pomen oznake »uporabno najmanj do«.⁵⁷ EU mora v prvi vrsti obravnavati to, saj nerazumevanje bistveno niža učinkovitost drugih ukrepov, ki urejajo uporabo in določanje označevanja datumov. Povečati se mora splošno zavedanje o pomenu označevanja datumov uporabnosti izdelkov, da jim bo večji del potrošnikov namenjal več pozornosti na bolj informiran način.⁵⁸ EU bi morala razmisliti o tem, kako povezati cilje in sporočila kampanj in drugih posegov med sektorji (npr. trajnostna prehrana in zdravje, preprečevanje nastajanja živilskih odpadkov, podnebni ukrepi).⁵⁹

Priporočeno je oblikovanje jasnih smernic, ki relevantnim deležnikom dajejo primerno podlago za odločitev glede uporabe oznak in sočasno spodbujajo manjšanje količine zavržene hrane s premeščanjem določenih živil iz skupine, za katero se uporablja datum uporabe, v skupino, za katero se uporablja datum minimalne trajnosti, ne da bi hkrati ogrožali zdravje potrošnikov.⁶⁰Spodbujati se morajo doslednejša uporaba označevanja datuma v celotni verigi preskrbe s hrano⁶¹ in skupni dogovori relevantnih deležnikov proizvodne verige o uporabi datumov.⁶² Poudarjeno je tudi izobraževanje proizvajalcev o mikrobiološki ekologiji živil in drugih dejavnikih, ki določajo rok trajanja hitro pokvarljivih živil.⁶³

K nerazumevanju oznak datumov na strani potrošnikov prispevata neenotna uporaba in neenotno razumevanje med proizvajalci, predelovalci in trgovci.⁶⁴ Prakse označevanja datuma se med vrstami izdelkov in državami članicami razlikujejo. Iste vrste produktov se v državah članicah v določenih primerih pojavijo z oznako »porabiti do«, drugič z oznako »uporabno najmanj do«. Nekonsistentnost pri uporabi oznak se pojavlja celo pri proizvodih istega ponudnika.⁶⁵

Problematika označevanja datumov ni omejena samo na njihovo razumevanje. Napredek je potreben tudi pri jasnosti in berljivosti navedb informacij na produktih.⁶⁶ Posebno poročilo Evropskega računskega sodišča⁶⁷ je ugotovilo težave pri branju oznak datuma pri 11 % izdelkov, pri čemer so bile glavne težave premajhno besedilo, neuporabna postavitev in slaba kakovost tiska. EU lahko to spremeni z natančnejšo ureditvijo podajanja informacij in učinkovitejšim nadzorom nad spoštovanjem določb, ki to urejajo. Ne nazadnje je mogoče na embalažo dodati tudi izrecno informacijo, da se živilo lahko porabi tudi po datumu uporabnosti (pod pogojem, da je bilo pravilno shranjeno).

Sicer naj bodo ukrepi osredotočeni na tiste vrste živil, za katere je verjetno, da bo potrošnik odločitev o zavrženju sprejel na podlagi prebrane oznake na embalaži, in ki v občutni meri prispevajo h količini odpadne hrane.⁶⁸

4.4. Darovanje hrane

Darovanje oziroma prerazdeljevanje hrane je takoj za prevencijo druga najbolj zaželena možnost za zmanjšanje zavržene hrane, preden se ta potrati.⁶⁹ Gre za učinkovit vzvod za zmanjšanje količine presežne hrane⁷⁰ in obliko podpore najbolj prikrajšanim v družbi.⁷¹ Darovanje hrane vzdolž celotne prehranske verige prispeva k znatnemu zmanjšanju količine živilskih odpadkov, hkrati pa pomaga ljudem v stiski, ki si ne morejo privoščiti nekaterih živil ali zadostnih količin hrane enake kakovosti.⁷² Kljub temu za zdaj količina darovane hrane predstavlja majhen del celotne presežne hrane v EU.⁷³

Pri zmanjšanju količine zavržene hrane z darovanjem je mogoče obravnavati več obstoječih ovir, kot so stopnja odgovornosti, ki jo nosijo akterji na področju prerazdeljevanja hrane, ureditev davka na dodano vrednost in pomanjkanje pogojev za razvoj inovativnih rešitev na področju prerazdeljevanja hrane.

Primarna odgovornost nosilcev živilske dejavnosti, da zagotavljajo skladnost z živilsko zakonodajo, ki jo ureja člen 17 Uredbe št. 178/2002, se uporablja v celotni verigi preskrbe s hrano. V primeru kršitev živilske zakonodaje torej darovalcem grozijo enake sankcije kot vsem drugim relevantnim deležnikom.

Organizacije za prerazdeljevanje hrane in dobrodelne organizacije morajo ravnati v skladu s splošno živilsko zakonodajo in pravili EU o higieni živil.⁷⁴ Poleg tega so prerazdeljevalci odgovorni za zagotavljanje informacij o živilih potrošnikom, kot to določa Uredba št. 1169/2011. Pri doniranju živil, označenih z datumom »porabiti do«, morajo donatorji živil poskrbeti, da je ob dostavi takih proizvodov bankam hrane in drugim dobrodelnim organizacijam rok uporabnosti še dovolj dolg, da se omogoči njihova varna razdelitev in uporaba s strani končnega potrošnika pred navedenim datumom uporabe.⁷⁵

Ureditev odgovornosti, ki organizacije za prerazdeljevanje hrane in dobrodelne organizacije obravnava enako kot druge nosilce živilskih dejavnosti, je splošno dojeta kot ovira za darovanje hrane⁷⁶ in posledično za zmanjšanje količine zavržene hrane. Z odgovornostjo povezani pomisleki od vključevanja v dejavnost prerazdeljevanja hrane odvračajo proizvajalce in trgovce na drobno,⁷⁷ kar glede na odsotnost pridobitne motivacije, ki spodbuja njihovo siceršnjo dejavnost, ni presenetljivo. Prodajalcu je zaradi obetanega zaslužka razumno prevzeti odgovornost spoštovanja zgoraj omenjene živilske zakonodaje. Drugače od njega darovalcu darovanje vsaj z ekonomskega vidika predstavlja zgolj prevzemanje tveganja brez jasne koristi.

Ovira za darovanje hrane je tudi ureditev davka na dodano vednost (DDV). Sistem EU za DDV je urejen v Direktivi 2006/112.⁷⁸ O darovanju blaga govori člen 16 direktive. Evropski odbor za DDV je navedel, da je treba za podarjeno hrano plačati DDV, vendar države članice vrednost, na podlagi katere se izračuna DDV, lahko štejejo za nizko ali blizu nič, če se darovanje izvede blizu datuma minimalne trajnosti ali če blago ni primerno za prodajo. Dodatno soglaša, da se darovanje živil revnim, ki ga davčni zavezanec opravi brezplačno, obravnava kot dobava blaga, opravljena za plačilo, razen v primeru izjeme. Komisija je po drugi strani izrazila stališče, da davčne ovire ne bi smele preprečevati prerazdeljevanja hrane dobrodelnim organizacijam.⁷⁹

Podobno, kot to velja za odgovornost, so tudi na področju obdavčitve organizacije za prerazdeljevanje hrane in dobrodelne organizacije obravnavane enako kot drugi akterji v verigi preskrbe s hrano. Pri trenutni ureditvi se deležnikom pogosteje bolj splača hrano zavreči kot podariti. Če želi EU spodbuditi zmanjšanje zavržene hrane na tem področju, si bo morala tako ali drugače na ravni Unije prizadevati za ugodnejšo ureditev.

Za zmanjšanje količine odpadne hrane z njenim prerazdeljevanjem oziroma darovanjem je v literaturi mogoče najti različne rešitve. Na področju odškodninske in prekrškovne odgovornosti, ki jo nosi organizacija za prerazdeljevanje hrane, so spremembe nujne. Potencialnim akterjev, ki se želijo vključiti v dejavnost prerazdeljevanja hrane, je treba vključitev olajšati s spremembo oziroma znižanjem odgovornosti, ki jo s tem prevzemajo.

V okviru obstoječe ureditve je mogoče v prerazdeljevanje vključene akterje razbremeniti z izboljšanjem sistema ugotavljanja izpolnitve obveznosti glede varnosti hrane s strani posameznega deležnika v verigi oskrbe s hrano.⁸⁰ Tako bi donatorjem hrane olajšali dokazovanje, da ne nosijo odgovornosti za morebitno škodo, ki jo povzroči darovana hrana.⁸¹

Mogoča je omejitev odgovornosti organizacij, ki prerazdeljujejo hrano, za pravilne informacije in pakiranje podarjenih živil.⁸² Pri izpolnjevanju določb Uredbe št. 1169/2011 se lahko za darovalce določijo nižji standardi, kar bi olajšalo darovanje živil, ki imajo zgolj poškodovano embalažo ali pri katerih informacije na embalaži vsebujejo napake.

Evropsko komisijo je Evropski parlament že pozval, naj razišče možnosti za uvedbo zakonodaje »usmiljenega samarijana«.⁸³ Gre za ureditev, ki varuje tiste, ki v dobri veri pomagajo drugemu v stiski, v tem primeru dobrodelne organizacije, ki želijo z darovanjem hrane pomagati tistim, ki si je ne morejo privoščiti. Pravna ureditev, ki kot končnega uporabnika podarjene hrane določa banke hrane, preprečuje, da bi posamezniki, ki prejemajo hrano, v primeru škode lahko odgovornost uveljavljali proti darovalcu hrane.⁸⁴

Na področju obdavčitve se enotno poudarja, da mora EU podarjeno hrano na ravni Unije določiti za izjemo pri določanju DDV.⁸⁵ Od trenutnega priporočila, ki omogoča opredelitev dodane vrednosti kot »dokaj nizke ali ničelne« in ki mu sicer sledi večina držav članic, je primernejši predvsem z vidika obravnave donatorjev hrane v državah članicah, ki zagotavljajo odbitek davka na dohodek pravnih oseb na podlagi vrednosti podarjene hrane, saj oprostitev davka na dodano vrednost ne izničuje odbitka davka.⁸⁶ Prav tako je izjema v večji meri združljiva z drugimi oblikami davčnih ugodnosti.

Ovira za povečanje darovanja hrane je tudi nezadostna infrastruktura za transport in hranjenje, ki bi povečanje podpirala.⁸⁷ Darovanje hrane lahko spodbudijo finančne spodbude in investicije v modernizacijo in inovacijo sistema prerazdeljevanja hrane.⁸⁸

Ne nazadnje je učinkovit ukrep za zmanjšanje odpadne hrane tudi uvedba obveznosti doniranja presežkov hrane. Po takem posegu sta med državami članicami posegli Francija in Belgija.⁸⁹

5. Sklep

Evropska unija ima na področju prizadevanja za zmanjšanje količine zavržene hrane še precej prostora za napredek. Sprejetje Delegiranega sklepa 2019/1597 in Izvedbenega sklepa 2019/1004, ki določata skupno metodologijo in minimalne zahteve glede kakovosti za enotno merjenje količine zavržene hrane v državah članicah in obliko poročila oziroma poročanja, je dober začetek, ki daje EU temelje za nadaljnje korake naprej. V prvi vrsti EU čaka uresničitev že zastavljenih ciljev v zvezi z zmanjšanjem količine zavržene hrane, ki so med drugimi opisani v prispevku, na čelu z določitvijo pravno zavezujočih ciljev za zmanjšanje količine zavržene hrane v okviru strategije »od vil do vilic«.

Spremembe na področju estetskih standardov hrane, odgovornosti organizacij za prerazdeljevanje hrane, datumov uporabnosti itd. so mogoče s prilagoditvijo obstoječe ureditve. Glede na dosedanji napredek je mogoče sklepati, da za dosego zastavljenih trajnostnih ciljev zgolj to (najverjetneje) ne bo zadoščalo. Če želi EU izpolniti visokoleteče cilje, kot so prepolovitev količine zavržene hrane do leta 2030, bo morala rešitve iskati tudi zunaj obstoječih okvirov.

Za zdaj je le malo govora o drznejših ukrepih, kot so reorganizacija trgovinskih izložb, prilagajanje cen hrane, ki je blizu roka uporabnosti, obvezno evidentiranje in poročanje o količini zavržene hrane za vse člene prehranske verige, zagotavljanje teh informacij potrošnikom ipd. Ne nazadnje je vredno vsaj premisliti celo o odškodninski odgovornosti za zavrženo hrano ali splošni prepovedi zavrženja hrane. Izvedljivost tovrstnih ukrepov je odvisna predvsem od volje EU in držav članic. Njihova naloga je, da trajnostne interese soočijo z interesi politične, ekonomske, gospodarske in socialne narave ter na podlagi presoje pogumno sprejmejo ukrepe, ki bodo učinkovito uresničevali zastavljene cilje.

Onkraj tega se zdi na mestu še presoja, ali je pravna regulacija sploh primeren način obravnavanja količin zavržene hrane. Ker problem zavržene hrane pogosto izvira iz vrednostnega kompasa družbe, ki dobiček in prihranke umešča nad njeno znižanje, se pogosto zdi, da so posamezne rešitve v obliki pravne regulacije zgolj malenkostni in partikularni popravki, ki se problema nikoli ne bodo lotili v njegovem jedru. Zadnje postane zlasti pomembno ob dejstvu, da večina zavržene hrane v EU nastane v gospodinjstvih. Zagotovo mora pravu ob bran sto- piti tudi razvoj družbenega zavedanja o pomenu količine zavržene hrane, kar lahko dosežeta predvsem izobrazba in ozaveščanje. Kljub temu vloge prava ne gre povsem zanemariti. Kot sredstvo zakoličenja družbenega napredka lahko naredi prve majhne korake, ki bodo družbo vodili do daljnosežnih sprememb.

Literatura

BALESTRINI, Chris, BAUM, Mitzi, in dr. Applications and Perceptions of Date Labeling of Food. ComprehensiveReviews Food Science and Food Safety, 2014, letn. 13, št. 4, str. 745–769.
BRAEUTIGAM, Klaus-Rainer, JÖRISSEN, Juliane, PRIEFER, Carmen. The extent of food waste generation across EU-27: Different calculation methods and the reliability of their results. Wastemanagement& research: the journal of the International Solid Wastes and Public Cleansing Association, ISWA, 2014, št. 32. str. 683–694, (10. 11. 2022).
CANALI, Massimo, AMANI, Pegah, ARAMYAN, Lusine, in dr. Food waste drivers in Europe, from identification to possible interventions. Sust ainability, 2016, letn. 9, št. 1.
CANALI, Massimo, ÖSTERGREN, Karin, AMANI, Pegah, in dr. Reporton food waste drivers for reducing food waste and barriers and opportunities, 2013, (11. 11. 2022).
ELSEN, Millie, GIESEN, Roxanne. Milan BExpo: A behavioural study on food choices and eating habits , 2015, (12. 11. 2022).
European Commission, Directorate-General for Health and Food Safety, Marketstudy on date marking and other information provided on food labels and food waste prevention: final report, Publications Office, 2018, (12. 11. 2022).
European Commission, Eurostat, Guidance on reporting of data on food waste and food waste pre- vention according to Commission Implementing Decision (EU) , 2022, (12. 11. 2022).
GUSTAVSSON, Jenny, CEDERBERG, Christel, in dr. Globalfoodlosses and food waste: ex- tent, causes and prevention. FAO, 2011, (26. 11. 2022).
KOUTSOUMANIS, Konstantinos. EFSA. Panel on Biological Hazards. Guidance on date marking and related food information: part 1 (date marking). EFSAJournal, 2020, letn. 18, št. 12, (12. 11. 2022).
LOEBNITZ, Natascha, SCHUITEMA, Geertje, GRUNERT, Klaus. Who Buys Oddly Shaped Food and Why? Impacts of Food Shape Abnormality and Organic Labeling on Pur- chase Intentions. Psychology & Marketing , 2015, letn. 32, št. 4, str. 408–421.
O’CONNOR, Clementine, GHEOLDUS, Manuela, JAN, Oliver. European Economic and So- cial Committee & BIO by Deloitte. Comparativestudy on EU member states legislations and practices on food donations: final report. European Economic and Social Commit- tee, 2014, (27. 11. 2022).
Organizacija združenih narodov. Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 , 2015, (3. 12. 2022).
OSOJNIK ČRNIVEC, Gasan Ilja, KOROŠEC, Mojca, in dr. Analiza stanja in vzrokov nastajanja odpadne hrane v Sloveniji z vlogami ključnih akterjev v Sloveniji v shemi poročanja distri- bucije presežkov hrane , Project Hrana ni odpadek (ARRS CRP V4/2011), 2021.
ROELS, Kris. The impact of cosmetic quality standards on food losses in the Flemish fruit and vegetable sector , 2017, (25. 11. 2022).
Sustainabledevelopmentreport2022, (10. 11. 2022).
STENMARCK, Åsa, JENSEN, Carl, in dr. Estimatesof European food waste levels. IVL Swedish Environmental Research Institute, 2016, (10. 11. 2022).
VERGHESE, Karli, LEWIS, Helen, LOCKREY, Simon, WILLIAMS, Helen. FINAL RE-
PORT:The role of packaging in minimising food waste in the supply chain of the future, 2013, (13. 11. 2022).
VITTUARI, Matteo, AZZURO, Paolo, in dr. Recommendations and guidelines for a common Eu- ropean food waste policy frameworks . FUSIONS, 2016. (14. 11. 2022).
VITTUARI, Matteo, POLITANO, Alessandro, in dr. Review of EU legislation and policies with implications for food waste . Università di Bologna, Dipartimento di Scienze e Tecnologie Agroalimentari, 2015.
WIKSTRÖM, Fredrik, WILLIAMS, Helen, in dr. The importance of packaging functions for food waste of different products in households. Sustainability, 2019, letn. 11, št. 9, str. 2641–2657.
WILLIAMS, Helen, WIKSTRÖM, Fredrik, in dr. Reasons for household food waste with special attention to packaging. Journal of Cleaner Production , 2012, št. 24, str. 141–148.
WUNDER, Stephanie. PolicyBrief: Reducing consumer food waste, EU Horizon 2020 REFRESH,< https://eu-refresh.org/sites/default/files/REFRESH_policy-brief_consumer%20 food%20waste%20190311.pdf> (14. 11. 2022).
ZENG, Tian, DURIF, Fabien, ROBINOT, Elizabeth. Can eco-design packaging reduce con- sumer food waste? An experimental study. TechnologicalForecasting& Social Change, 2021, št. 162, 120342–120353.

Opombe:

¹ Obvestilo Komisije – Smernice EU o doniranju hrane, UL C 361, 25. 10. 2017, str. 1. Dostopno na: (13. 11. 2022).
² Prav tam.
³ Agenda Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030, 2015, str. 8. Dostopno na: (3. 12. 2022).
⁴ European Commision. Farm to Fork strategy, 2020, str. 4. Dostopno na: (15. 11. 2022).
⁵ Evropski zeleni dogovor. Dostopno na: (25. 11. 2022).
⁶ Osojnik Črnivec in dr., str. 12–13. Dostopno na: (12. 12. 2022).
⁷ Člen 2 Uredbe (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo var- nost hrane, UL L 31, 1. 2. 2002, str. 1.K živilom ne spadajo krma, žive živali, razen živali za proizvodnjo hrane, rastline pred žetvijo, zdravila v smislu direktiv Sveta 65/65/EGS in 92/73/EGS, kozmetika v smislu Direktive Sveta 76/768/EGS, tobak in tobačni izdelki v smislu Direktive Sveta 89/622/EGS, narkotične in psihotropne snovi v smislu Enotne konvencije.
⁸ Eurostat Guidance on reporting of data on food waste prevention according to Commission Implementing Decision (EU) 2019/2000, 2020. Dostopno na: (12. 11. 2022).
⁹ Definicija FAO: Izguba hrane je vsako zmanjšanje količine ali kakovosti hrane zaradi odločitev dobaviteljev hrane v verigi (pred prodajo, gostinskimi obrati in drugimi vrstami strežbe ter gospodinjstvi). Od evropske definicije se razlikuje predvsem po vključitvi v proizvodni verigi zavržene hrane.
¹⁰ Člen 1(3)(c) Direktive (EU) 2018/851 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive 2008/98/ES o odpadkih, UL L 150, 14. 6. 2018, str. 109. Definicija FAO: Odpadna hrana je vsako zmanjšanje količine ali kakovosti hrane, ki je posledica odločitev in ukrepov v maloprodaji, gostinstvu in strežbi ter gospodinjstvih.
¹¹ Obvestilo Komisije – Smernice EU o doniranju hrane.
¹² Gustavsson in dr., str. 4.
¹³ Metodološko je raziskava slonela na statističnih ugotovitvah Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO). Na mestih, kjer so bile te nepopolne, so se raziskovalci oprli na lastne ocene in domneve. Kljub temu raziskavo povzema večina nadaljnjih raziskav, ki si prizadevajo za natančno in ekstenzivno kvantifikacijo količine zavržene hrane.
¹⁴ Sustainable Development Goals Report 2022, str. 50.
¹⁵ Braeutigam, Jörissen in Priefer, str. 1.
¹⁶ Resolucija Evropskega parlamenta z dne 19. januarja 2012 – Kako preprečevati nastajanje živilskih odpadkov: strategije za učinkovitejšo živilsko verigo v EU (2011/2175(INI)), UL C 227E, 6. 8. 2013, str. 25.
¹⁷ Stenmarck in dr.
¹⁸ Na mestu je opozorilo, da pri tej oceni obstaja zmerno velika negotovost; približno 95-odstotni interval zaupanja določa razpon rezultatov od 74 milijonov ton do 101 milijona ton.
¹⁹ Delegirani sklep Komisije (EU) 2019/1597 z dne 3. maja 2019 o dopolnitvi Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s skupno metodologijo in minimalnimi zahtevami glede kakovosti, da se zagotovi enotno merjenje stopenj odpadne hrane, UL L 248, 27. 9. 2019, str. 77.
²⁰ Izvedbeni sklep Komisije (EU) 2019/1004 z dne 7. junija 2019 o določitvi pravil za izračun, preverjanje in sporočanje podatkov o odpadkih v skladu z Direktivo 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Izvedbenega sklepa Komisije C(2012) 2384 (notificirano pod dokumentarno številko C(2019) 4114), UL L 163, 20. 6. 2019, str. 66.
²¹ Celosten pregled mogočih ukrepov presega domet prispevka. Posveča se zgolj tistim rešitvam, ki jim je bilo pri dosedanjih prizadevanjih EU namenjene največ pozornosti in ki jih hkrati za najprimernejše opredeljuje strokovna literatura. Dodano izrecno izključuje rešitve, ki so vezane na primarno proizvodnjo.
²² Massimo in dr., str. 72.
²³ Gustavsson in dr., str. 26.
²⁴ Roels in Van Gijseghem, str. 11.
²⁵ Splošna pravila so vezana na veljavne standarde, ki jih je sprejela Ekonomska komisija Združenih narodov za Evropo (UNECE). Če so skladni s slednjimi, se šteje, da so skladni tudi s splošnimi pravili EU.
²⁶ Uredba (EU) št. 1308/2013.
²⁷ Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 543/2011 z dne 7. junija 2011 o določitvi podrobnih pravil za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007 za sektorja sadja in zelenjave ter predelanega sadja in zelenjave, UL L 157, 15. 6. 2011, str. 1. Specifične standarde določa za jabolka, agrume, kivije, solato, kodrolistno endivijo in endivijo eskariol, breskve in nektarine, hruške, jagode, papriko, namizno grozdje in paradižnik. Med njimi najdemo primere, kot sta najnižja sprejemljiva teža grozdja (75 gramov) in zahteva, da mora biti kivi dovolj čvrst, ne mehak, ne ovenel, ne prepojen z vodo in pravilno oblikovan.
²⁸ Massimo in dr., str. 74.
²⁹ Canali in dr., str. 12.
³⁰ Loebnitz in dr., str. 10.
³¹ Elsen in Giese, str. 15.
³² Znižanje cene ne sme biti preveliko, saj prenizko ceno potrošniki povezujejo s slabšo kvaliteto.
³³ Roels in Van Gijseghem, str. 12.
³⁴ Canali in dr., str. 14.
³⁵ Prav tam, str. 8.
³⁶ Člen 3(1) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 94/62/ES z dne 20. decembra 1994 o embalaži in odpadni embalaži, UL L 365, 31. 12. 1994, str. 10.
³⁷ Resolucija Evropskega parlamenta Kako preprečevati nastajanje živilskih odpadkov: strategije za učinkovitejšo živilsko verigo v EU. Glej tudi Resolucijo Evropskega parlamenta z dne 16. maja 2017 o pobudi za učinkovito rabo virov: zmanjšanje živilskih odpadkov, izboljšanje varnosti hrane (2016/2223(INI)), UL C 227E, 6. 8. 2013, str. 25.
³⁸ Williams, str. 5.
³⁹ Verghese, str. 24.
⁴⁰ Resolucija Evropskega parlamenta o pobudi za učinkovito rabo virov: zmanjšanje živilskih odpadkov, izboljšanje varnosti hrane.
⁴¹Prav tam.
⁴² Zeng, Durif in Robinot, str. 1.
⁴³ Resolucija Evropskega parlamenta o pobudi za učinkovito rabo virov: zmanjšanje živilskih odpadkov, izboljšanje varnosti hrane. Glej tudi: Key recommendations for action of the EU Platform on Food Losses and Food Waste; Zeng, Durif in Robinot ter Verghese in dr.
⁴⁴ Resolucija Evropskega parlamenta o pobudi za učinkovito rabo virov: zmanjšanje živilskih odpadkov, izboljšanje varnosti hrane.
⁴⁵ Zeng, Durif in Robinot, str. 3.
⁴⁶ Wunder, str. 3.
⁴⁷ Zeng, Durif in Robinot, str. 3.
⁴⁸ Prav tam, str. 2.
⁴⁹ Resolucija Evropskega parlamenta o pobudi za učinkovito rabo virov: zmanjšanje živilskih odpadkov, izboljšanje varnosti hrane.
⁵⁰ Wikström in dr., str. 13.
⁵¹ Obvestilo Komisije – Smernice EU o doniranju hrane.
⁵² Člen 2(2)(r) Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 Evropskega parla- menta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Komisije 87/250/EGS, Direktive Sveta 90/496/EGS, Direktive Komisije 1999/10/ES, Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Komisije 2002/67/ES in 2008/5/ES in Uredbe Komisije (ES) št. 608/2004, UL L 304, 22. 11. 2011, str. 18.
⁵³ Koutsoumanis in dr., str. 8.
⁵⁴ Uredba (ES) št. 178/2002.
⁵⁵ Vittuari in dr., str. 55.
⁵⁶ Market study on date marking and other information provided on food labels and food waste prevention: final report. Dostopno na: (11. 11. 2022), str. 23.
⁵⁷ Flash Eurobarometer 425 o navadah potrošnikov pri nakupovanju hrane s poudarkom na uporabiti do in uporabno do etikete. Dostopno na: (16. 11. 2022).
⁵⁸ Prav tam.
⁵⁹ Recommendations for Action in Food Waste Prevention. Dostopno: (12. 11. 2022), str. 18.
⁶⁰ Flash Eurobarometer 425 o navadah potrošnikov pri nakupovanju hrane s poudarkom na uporabiti do in upo- rabno do etikete.
⁶¹ Recommendations for Action in Food Waste Prevention, str. 8.
⁶² Prav tam.
⁶³ Koutsoumani in dr., str. 55.
⁶⁴ Combating Food Waste: an opportunity for the EU to improve the resource-efficiency of the food supply. Do- stopno na: (13. 11. 2022).
⁶⁵ Market study on date marking and other information provided on food labels and food waste prevention: final report, str. 88.
⁶⁶ Recommendations for Action in Food Waste Prevention, str. 13.
⁶⁷ Combating Food Waste: an opportunity for the EU to improve the resource-efficiency of the food supply.
⁶⁸ Market study on date marking and other information provided on food labels and food waste prevention: final report, str. 9.
⁶⁹ Combating Food Waste: an opportunity for the EU to improve the resource-efficiency of the food supply.
⁷⁰ Obvestilo Komisije – Smernice EU o doniranju hrane. Glej tudi O‘Connor, Gheoldus in Jan.
⁷¹ Vittuari in dr., str. 63.
⁷² Resolucija Evropskega parlamenta o pobudi za učinkovito rabo virov: zmanjšanje živilskih odpadkov, izboljšanje varnosti hrane.
⁷³ Leta 2018 je European food banks asociation razdelila 781.000 ton hrane 9,3 milijona ljudem.
⁷⁴ Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 852/2004 z dne 29. aprila 2004 o higieni živil, UL L 139, 30. 4. 2004, str. 1, in Uredba (ES) št. 853/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o posebnih higienskih pravilih za živila živalskega izvora, UL L 139, 30. 4. 2004, str. 55.
⁷⁵ Obvestilo Komisije – Smernice EU o doniranju hrane.
⁷⁶ Canali in dr., str. 14.
⁷⁷ Obvestilo Komisije – Smernice EU o doniranju hrane. Glej tudi Resolucijo Evropskega parlamenta o pobudi za učinkovito rabo virov: zmanjšanje živilskih odpadkov, izboljšanje varnosti hrane.
⁷⁸ Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, UL L 347, 11. 12. 2006, str. 1.
⁷⁹ Odgovor Evropske komisije na poslansko vprašanje št. E-009571/2014(ASW). Dostopno na: (14. 11. 2022).
⁸⁰ O‘Connor, Gheoldus in Jan, str. 9.
⁸¹ Tak ukrep je bil na primer uveden v Franciji in Grčiji.
⁸² O‘Connor, Gheoldus in Jan, str. 33.
⁸³ Resolucija Evropskega parlamenta o pobudi za učinkovito rabo virov: zmanjšanje živilskih odpadkov, izboljšanje varnosti hrane. Takega ukrepa se je za zmanjšanje količine odpadne hrane poslužila Italija. Sprejela je zakonodajo, ki spodbuja darovanje hrane tako, da izključuje odgovornost darovalcev za hrano, ki se podari v dobri veri in za katero je znano, da je v trenutku darovanja primerna za uživanje. Enaka zakonodaja je uveljavljena tudi v Združenih državah Amerike.
⁸⁴ O‘Connor, Gheoldus in Jan, str. 38.
⁸⁵ Vittuari in dr., str. 21.
⁸⁶ Prav tam, str. 47.
⁸⁷ O‘Connor, Gheoldus in Jan, str. 8. Glej tudi Osojnik Črnivec in dr.
⁸⁸ Recommendations for Action in Food Waste Prevention, str. 18.
⁸⁹ O‘Connor, Gheoldus in Jan, str. 28–32.

TFL Vsebine / TFLGlasnik

Pravni ukrepi za zmanjšanje količine zavržene hrane v Evropski uniji