TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se znesek 4.526,41 EUR v II. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje nadomesti z zneskom 2.872,19 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Drugo tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 100,80 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Skladno s 158. členom ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

Tožnik, ki umakne tožbo, mora nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške, pri čemer razlog, zaradi katerega se je odločil za umik (razen, ko gre za izpolnitev zahtevka), ni pomemben. Tudi ni pravno relevantno, ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen ali ne.

V razmerju med tožnico ter drugo, tretje in četrto toženo stranko je prišlo do zaključka postopka na podlagi delnega umika tožbe, zato pravilo o načelu uspeha glede povrnitve stroškov postopka ni uporabljivo. Irelevantna pa je presoja dolžnosti povrnitve stroškov postopka po načelu uspeha, v kolikor tožnica tožbe ne bi delno umaknila.

Kriterij krivde je korektiv temeljnega pravila o povrnitvi pravdnih stroškov po uspehu. Pojem krivde iz prvega odstavka 156. člena ZPP zajema dejanja, katerih namen je zavlačevanje postopka. Potrebno je upoštevati, da je načelo krivde dopolnilni, ne pa temeljni kriterij za povračilo stroškov. Neutemeljeno upiranje tožbenemu zahtevku tako npr. samo po sebi še ni zakrivljeno ravnanje, zaradi katerega bi morala tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške po krivdnem načelu. Zgolj neurejeno lastniško razmerje med toženci, ki ima za posledico nujno sosporništvo na pasivni strani, samo po sebi tudi po oceni pritožbenega sodišča še ne pomeni zakrivljenega ravnanja, zaradi katerega bi bilo moč govoriti o krivdno povzročenih stroških s strani drugo in tretje tožene stranke.

Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP navesti vrednost spornega predmeta za vsak zahtevek posebej in za vsakega toženca posebej. V primeru, da tožnik v takšni situaciji navede le eno vrednost spornega predmeta, gre za tako imenovano nediferencirano vrednost spornega predmeta. Obveznost diferenciranosti vrednosti spornega predmeta je bila na tožničini strani.