TFL Vsebine / TFLGlasnik

Po zadnjem stališču Fursa se trgovanje s kriptovalutami v svojem imenu in za svoj račun šteje za delo na črno.

Že kar nekaj let so precej vroča tema kriptovalute in trgovanje z njimi. Ko njihova vrednost pade, čutimo zatišje, ko naraste, pa kar nekaj vznemirjenja. Na temo obdavčitve trgovanja s kriptovalutami je Furs izdal že kar nekaj pojasnil, v katerih je pojasnil obdavčitev z vidika dohodnine, davka od dohodkov pravnih oseb, davka na dodano vrednost in davka na finančne storitve. Z vsakim novim pojasnilom je bilo prejšnje pojasnilo dopolnjeno oziroma nadgrajeno predvsem z vidika obdavčitve z dohodnino in opredelitve, kdaj gre pri trgovanju s kriptovalutami za opravljanje dejavnosti in kdaj ne.

Trgovanje s kriptovalutami kot opravljanje dejavnosti – da ali ne?

Med kršitelji oziroma osebami, ki opravljajo delo na črno, davčni organ odkriva tudi tiste, ki trgujejo s kriptovalutami v svojem imenu in za svoj račun, oziroma jih obravnava kot kršitelje ter jim z odločbo prepove opravljanje dela na črno. Za delo na črno se namreč šteje, če posameznik opravlja dejavnost ali delo in ni vpisan v za to predpisan register ali nima priglašenega dela.¹

Prvo vprašanje oziroma dilema, ki se mi pri tem zastavlja, je, ali oseba, ki trguje zgolj in izključno v svojem imenu in za svoj račun, torej zase, ne za druge, res opravlja dejavnost in bi zato morala priglasiti svojo dejavnost. Kot naslednje oziroma drugo vprašanje pa izpostavljam dilemo, kdaj nastopi oziroma naj bi nastopil trenutek, ko tako trgovanje preide v dejavnost.

Odgovore na zapisani vprašanji je sicer podal Furs v dopolnjenem pojasnilu junija 2018 oziroma podrobnejšem opisu o davčni obravnavi poslovanja z virtualnimi valutami po ZDoh-2, ZDDPO-2, ZDDV-1 in ZDFS,² v katerem pri obdavčitvi z vidika ZDoh-2 ločuje dve situaciji, in sicer ali dohodek iz naslova trgovanja z virtualnimi valutami dosega fizična oseba ali fizična oseba v okviru dejavnosti.

Poglejmo najprej določbe ZDoh-2. Iz določbe 1. točke 32. člena ZDoh-2³ izhaja, da dobiček, ki ga ustvari fizična oseba pri trgovanju z virtualnimi valutami, ni obdavčen. S področja premičnin je obdavčen le kapitalski dobiček, ki ga doseže fizična oseba s prodajo vrednostnih papirjev in deležev v gospodarskih družbah, zadrugah in drugih oblikah organiziranja ter s prodajo investicijskih kuponov.⁴ Dobiček, ki ga dosegajo fizične osebe, ki trgujejo z izvedenimi finančnimi instrumenti, je prav tako obdavčen, in sicer v skladu z ZDDOIFI.⁵

Obdavčitev dobička, doseženega pri trgovanju z virtualnimi valutami, zakonsko ni urejena. Edino »gradivo«, ki ureja to področje, je prej omenjen Fursov podrobnejši opis o davčni obravnavi poslovanja z virtualnimi valutami. Glede na kar precejšnjo razširjenost, predvsem pa na vrednost investiranih zneskov bi bilo za pričakovati, da država zakonsko uredi tovrstno obdavčitev. Prilika za to se je ponudila letos, ko je bil 21. junija na spletnih straneh ministrstva za finance objavljen predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini (ZDoh-2V),⁶ a država te priložnosti ni izkoristila.

Zakonsko urejeno je torej trgovanje z vrednostnimi papirji in deleži v družbah ter z izvedenimi finančnimi instrumenti. Ne glede na število transakcij, ki jih opravijo fizične osebe pri trgovanju z delnicami, deleži, investicijskimi kuponi in izvedenimi finančnimi instrumenti, zakon ne predvideva, da gre za opravljanje dejavnosti. Zato se upravičeno zastavlja vprašanje, zakaj tudi v primeru trgovanja z virtualnimi valutami zakon ne predvideva enake obdavčitve in zakaj naj bi v tem primeru šlo za drugačno situacijo.

Furs je v svojem pojasnilu zapisal, da fizična oseba ni zavezana za plačilo dohodnine od dobička, ki ga doseže s prodajo virtualnih valut, če ta dohodek dosega zunaj okvira opravljanja dejavnosti, če ga pa dosega v okviru dejavnosti, se ta dohodek obravnava kot tak. Pri tem je podana definicija dejavnosti, za katero je značilno, da se opravlja trajno (izključeni so primeri, ko gre za posamičen oziroma priložnostni posel), da se opravlja na trgu oziroma za trg ter da posameznik deluje kot podjetnik, torej tako, da sam organizira dejavnost, ki jo samostojno opravlja ter pri tem uporabi enake metode, sredstva in postopke, kot bi jih uporabil podjetnik.⁷ Pomemben je torej način, na katerega se dejavnost opravlja. Pri trgovanju z virtualnimi valutami naj bi šlo za dohodek iz dejavnosti takrat, ko je ta dosežen s trajnim, neodvisnim in samostojnim opravljanjem dejavnosti. Neodvisnost in samostojnost se po stališču davčnega organa kažeta v opravljanju dejavnosti na svoj račun, v svojo korist, na svojo odgovornost ter ob lastnem riziku. Za trajnost pa je bistveno, da ne gre za enkraten posel oziroma za občasne, nepovezane posle, temveč za kontinuirano dejavnost.

Davčni organ pri ugotavljanju, ali gre v konkretnem primeru za opravljanje dejavnosti trgovanja z virtualnimi valutami, upošteva relevantne objektivne okoliščine in dejstva posameznega primera ter pri tem izhaja iz naslednjih splošnih kriterijev:

1. večje število realiziranih naročil v obdobju enega leta,
2. trgovanje z namenom doseganja dobička na podlagi izkoriščanja kratkoročnih nihanj cen virtualnih valut na trgu (ne z namenom dolgoročne naložbe), kar se kaže v znatnem številu trgovalnih dni (dnevi, ko so izvedena naročila) v obdobju enega leta,
3. večja vrednost realiziranih naročil v obdobju enega leta,
4. večja povprečna vrednost portfelja virtualnih valut v letu,
5. vlaganja ali uporaba namenske opreme in drugih sredstev za opravljanje dejavnosti, informacij, znanj ter tehnologij,
6. obstoj organizacijske strukture in delitve dela med več oseb, z namenom doseganja skupnega cilja.

Ti kriteriji bodo davčnemu organu služili kot nekakšno vodilo oziroma smernice pri presoji, ali gre pri poslovanju z virtualnimi valutami za opravljanje dejavnosti v skladu z ZDoh-2. Prav tako naj bi tudi fizične osebe same na podlagi teh kriterijev presodile, ali gre v njihovem primeru za opravljanje dejavnosti. Ker vsak posameznik presoja zadeve in s tem tudi te kriterije na svoj način, lahko rečemo, da le-ti niso dovolj konkretni v smislu, da bi posameznik lahko z gotovostjo presodil glede (ne)opravljanja dejavnosti. Tako na primer ni jasno, kaj pomeni večje število realiziranih naročil, a je to tisoč in več naročil ali tudi manj, kaj pomeni večja vrednost realiziranih naročil, večja povprečna vrednost portfelja ipd. Davčni organ sicer pojasnjuje, da izpolnjevanje enega ali več kriterijev še ne pomeni nujno, da gre v posameznem primeru za opravljanje dejavnosti in da bo kriterije treba obravnavati v medsebojni povezavi, torej kot celoto in navaja primer, da ni nujno, da bo šlo za opravljanje dejavnosti kljub uporabi namenske opreme, če je vrednost realiziranih naročil majhna in ne gre za redno trgovanje. Prav tako ni nujno, da se bo trgovanje posameznika obravnavalo za opravljanje dejavnosti le na podlagi večjega števila realiziranih naročil ali le na podlagi večjega števila trgovalnih dni, če ne bodo hkrati podane še druge relevantne okoliščine, ki bi kazale na opravljanje dejavnosti. Če posameznik doseže določen obseg in način poslovanja ter izpolnjuje prej navedene kriterije, mora registrirati ustrezno dejavnost. Pri tem davčni organ pripominja, da se izpolnjenost obstoječih pogojev presoja po vsebini in v vsakem posameznem primeru posebej.

Celoten članek je dostopen za naročnike!