TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Določbi 4. člena in drugega odstavka 43. člena Zakona o nacionalni stanovanjski varčevalni shemi (Uradni list RS, št. 86/2000) se razveljavita. Določbe 3., 21. in 22. člena Zakona o nacionalni stanovanjski shemi niso v neskladju z Ustavo in niso v neskladju z Evropskim sporazumom o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske Unije, na drugi strani (Uradni list RS, št. 44/97, MP, št. 13/97). Razveljavitev iz 1. točke izreka začne učinkovati en mesec po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Ustavno sodišče je kot protiustavne razveljavilo določbe 4. člena in drugega odstavka 43. člena Zakona o nacionalni stanovanjski varčevalni shemi. Z navedenimi določbami je Državni zbor posegel v pristojnost banke, da samostojno sprejema ukrepe vodenja denarne politike in v ustavno določen položaj centralne banke, v njeno ustavno določeno samostojnost (prvi odstavek 152. člena Ustave). Banka Slovenije je opredeljena kot centralna banka v prvem odstavku 152. člena Ustave. Vsebina nalog, ki jih Zakon o Banki Slovenije daje Banki Slovenije, predstavlja naloge, ki jih teorija šteje za naloge centralnih bank. Ker Ustava ne določa podrobneje pojma "centralna banka" in niti ne določa izrecno nalog centralne banke, ima zakonodajalec pri določanju pooblastil centralne banke široko polje proste presoje. Vendar mora pri tem upoštevati, da teorija in primerjalna pravna praksa določata minimalni obseg funkcij, ki jih mora imeti centralna banka. Tak minimalen obseg funkcij predstavlja ustavni pojem "centralne banke". Vprašanje kršitve prvega odstavka 152. člena Ustave v povezavi z drugim odstavkom 3. člena Ustave bi se torej postavilo, če bi zakonodajalec pri določanju funkcij nacionalne centralne banke ne določil vsaj minimalen obseg funkcij, ki banko karakterizirajo kot centralno banko. Zakon, ki bi ne določil Banki Slovenije vsaj minimalnega obsega nujnih funkcij, bi bil protiustaven. Samo dejstvo, da je centralna banka ustavna kategorija, ne preprečuje zakonodajalcu, da določa naloge centralni banki, bodisi v enem ali v več zakonih. ZNSVS ni protiustaven samo zaradi tega, ker naj bi določal naloge centralne banke, oziroma ker naj bi zoževal njene pristojnosti za vodenje denarne politike. Če torej izpodbijane določbe ZNSVS sicer pomenijo spreminjanje pooblastil Banke Slovenije, vendar ne v tolikšni meri, da bi bile prizadete njene temeljne funkcije, niso protiustavne. Zakonodajalec lahko poseže v pravni položaj Banke Slovenije tako, da poseže v njene naloge in pooblastila in/ali tako, da poseže v njeno samostojnost pri izvajanju nalog in pooblastil. Vsak poseg zakonodajalca v njeno samostojnost pri opravljanju njenih nalog in funkcij pa je protiustaven (v nasprotju s prvim odstavkom 152. člena v povezavi z drugim odstavkom 3. člena Ustave). Iz ustavne določbe izhaja, da je Banka Slovenije kot centralna banka pri svojem delovanju samostojna. ZNSVS s svojimi določbami ne posega v naloge in pristojnosti Banke Slovenije kot centralne banke in kot jih opredeljuje ZBS. Vse naloge in pristojnosti kot izhajajo iz ZBS in drugih zakonov Banka Slovenije izvaja še naprej. To velja tudi za določanje obvezne rezerve bank in hranilnic. ZNSVS v izpodbijanem 4. členu ne posega v 25. in 31. člen ZBS tako, da bi spremenil ali dopolnil njuno vsebino, kar zadeva pristojnost Banke Slovenije, da v okviru funkcije uravnavanja količine denarja v obtoku določa obvezno rezervo bank in hranilnic. ZNSVS je v 4. členu posegel v Sklep Banke Slovenije o obvezni rezervi bank in hranilnic in določil, da se za varčevanja (vloge) po ZNSVS ne obračunava obvezna rezerva. S tem je Državni zbor posegel v pravico banke, da samostojno sprejema ukrepe vodenja denarne politike in v ustavno določen položaj centralne banke, v njeno ustavno določeno samostojnost (prvi odstavek 152. člena Ustave).