TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagateljica in nasprotni udeleženec nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

DZ je uvedel možnost, da sodišče otroka zaupa v skupno varstvo in vzgojo obema staršema tudi, če starša o tem nista soglasna. V skladu s 135. členom DZ imajo starši glavno in enako odgovornost za varstvo in vzgojo otroka ter njegov razvoj tudi po razpadu zakonske zveze. Koristi otroka so njihova poglavitna skrb, država pa jim nudi pomoč pri izvajanju njihove odgovornosti. Navedeno načelo prvenstva in enake odgovornosti staršev glede skupnih otrok je izraz splošne medsebojne dolžnosti staršev, ne glede na to, ali sta v zakonski zvezi ali ne.

Sodišče pri odločanju o zaupanju v vzgojo in varstvo (tretji odstavek 138. člena DZ), kot v vseh postopkih v zvezi z otrokom (četrti odstavek 7. člena DZ), prvenstveno skrbi za korist otrok. Otrok je zaradi svoje šibkosti v skladu z načelom pravičnosti posebej varovan član družbe. Ne gre za tekmovanje med starši, temveč sodišče pretehta vse okoliščine in sprejme odločitev, ki je otroku v korist. Institut zaupanja v skupno varstvo in vzgojo je, poleg zasledovanja cilja enake porazdelitve starševske odgovornosti med oba od staršev, zlasti pomemben tudi s stališča pravice otroka do kvalitativno enakega razmerja z obema od staršev tudi po razpadu skupne življenjske skupnosti. Z drugimi besedami, otrokova korist je najbolje varovana takrat, ko sta starša v odnosu do njega v enakem pravnem položaju, ob pogoju, da sta oba primerna za zaupanje v varstvo in vzgojo.

Pravilno je ugotovljeno, da so podani pogoji za skupno starševstvo. Le takrat, ko med starši obstaja zelo visoka stopnja konflikta in ta ogroža otroka, lahko sodišče zavrne možnost, da bi varstvo in vzgojo izvajala starša skupno.

Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da sta deklici od razpada življenjske skupnosti udeležencev postopka bivali pri vsakem od njiju po teden dni in da sta za deklici skrbela v enakovrednem razmerju, je sodišče prve stopnje pravilno določilo preživnino le za čas od izdaje sklepa naprej (196. člen DZ), ko je režim preživljanja časa z deklic z enim in drugim od staršev spremenjen.