TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, upniku pa mora v roku 8 dni povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v znesku 366,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

V ugovoru po roku dolžnik ni navajal dejstev, ki bi nastopila šele po izdaji sklepa o izvršbi, temveč je uveljavljal, da je terjatev prenehala že pred izdajo sklepa o izvršbi. S takimi navedbami je dolžnik negiral obstoj obveznosti, ki je bila s sklepom o izvršbi že pravnomočno ugotovljena po temelju in višini in dolžniku naložena v plačilo, tako negiranje pa v okviru ugovora po izteku roka ni dopustno, saj slednji dopušča uveljavljanje samo pravih opozicijskih ugovornih razlogov, to je ugovornih razlogov, ki dolžnikovo obveznost „le“ ukinjajo.

Obnovitvenega razloga iz 10. točke 394. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni mogoče upoštevati, če bi stranka ob primerni skrbnosti že v predhodnem postopku lahko uveljavljala oziroma dokazovala dejstva, ki tvorijo dejanski stan obnovitvenega razloga. Predložitev novega dokaza torej sama po sebi ne zadošča za uspeh s predlogom, ampak mora predlagatelj zatrjevati in izkazati tudi to, da ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že prej, to je še v času do pravnomočnega zaključka postopka. Ob tem je ključno, da izkaže, da pri zbiranju procesnega gradiva ni ravnal procesno neskrbno. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da dolžnik tej zahtevi ni zadostil in da ni uspel izkazati, da dejstev in dokazov, ki jih navaja v predlogu za obnovo postopka, brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Novo uveljavljana dejstva in dokazi (tudi če bi jih bilo mogoče upoštevati) niso taki, da bi na njihovi podlagi za dolžnika lahko bila izdana ugodnejša odločba. Odločitev o ugovoru zoper sklep o izvršbi je bila namreč za dolžnika neugodna ne zato, ker še ni razpolagal s sedaj podanimi navedbami in dokazi, temveč zato, ker je zamudil rok za vložitev ugovora. Povedano drugače, tudi če bi dolžnik vsa zatrjevano nova dejstva in dokaze podal že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, odločitev ne bi mogla biti drugačna in bil bil ugovor vseeno zavržen kot prepozen (če pa bi bil pravočasen, bi dolžnik z njim uspel že tudi brez novih dejstev in dokazov, saj je uveljavljal pravno pomembno negativno dejstvo, ki bi zadoščalo za odstop zadeve v pravdo).

Četrti odstavek 122. člena ZFPPIPP jasno določa, da domneva seznanjenosti velja tako za stranke postopka zaradi insolventnosti kot tudi za vse druge osebe, torej tudi za dolžnika. Domneve že zaradi njene narave ni mogoče vezati izključno na insolvenčne postopke, temveč velja tudi v vseh postopkih, v katerih se na kakršenkoli način odloča o dejstvih, seznanjenost s katerimi izhaja iz te domneve.