TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1855/2015-13 z dne 8. 11. 2016 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Odbitek vstopnega DDV, katerega je davčni zavezanec ob dobavi upravičeno odbil v celoti, se ne more nanašati na transakcije, ki so oproščene plačila DDV, med drugim (kot v obravnavani zadevi) za transakcijo najema nepremičnine (2. točka prvega odstavka 44. člena ZDDV-1). Vendar je ZDDV-1 za ta primer dopustil izjemo ter s tem izkoristil možnost, ki jo daje Direktiva o DDV v točki d) prvega odstavka 137. člena, da lahko države članice dovolijo davčnim zavezancem pravico do izbire za obdavčitev dajanja nepremičnine v najem.

Če želi davčni zavezanec doseči obdavčitev transakcije, ki je po zakonu oproščena DDV, mora svojo namero sporočiti davčnemu organu, kar stori z izjavo iz 45. člena ZDDV-1.

Ker revident in njegov najemnik omenjene izjave nista predložila in niti iz ostalih dejanskih okoliščin zadeve ne izhaja, da sta izbrala obdavčitev svoje transakcije, je revident ob predpostavki, da je pravica do odbitka nastala, upravičen do odbitka vstopnega DDV le v obsegu, ki ga je mogoče pripisati transakcijam, pri katerih se DDV lahko odbije v skladu s 63. členom ZDDV-1 (65. člen tega zakona).

Uporaba določb 63. in 65. člena na ZDDV-1 v izpodbijani sodbi pomeni, da nastanek pravice do odbitka niti ni sporen, sporen je le njen obseg – v konkretnem primeru zaradi revidentove uporabe nepremičnine po njeni pridobitvi tako za oproščen najem kot za obdavčene transakcije. S tem pa je neločljivo povezan sistem popravkov prvotno odbitega DDV. Tako mora davčni zavezanec prvotni odbitek popraviti, če je odbitek višji ali nižji od odbitka, do katerega je bil davčni zavezanec upravičen (prvi odstavek 68. člena ZDDV-1). Takšno je tudi stališče SEU, ki poudarja, da je uporaba mehanizma popravkov odvisna od tega, ali je nastala pravica do odbitka. Ta pa nastane takrat, ko nastane obveznost za obračun odbitnega davka. Posledično lahko samo položaj, v katerem posameznik takrat deluje, določi obstoj pravice do odbitka. Poleg tega uporaba investicijskega blaga – tako dejanska kot nameravana – določa samo obseg prvotnega odbitka, do katerega je davčni zavezanec upravičen v skladu s členom 17 Šeste direktive, in obseg morebitnih popravkov med naslednjimi obdobji, ne vpliva pa na nastanek pravice do odbitka. Neposredna uporaba blaga za obdavčene transakcije tako ni sama po sebi pogoj uporabe sistema popravkov odbitkov.

Po navedenem razprava o obsegu odbitnega DDV, do katerega je davčni zavezanec upravičen, in morebitna ugotovitev, da je po obdobju odbitka prišlo do sprememb, izključuje zanikanje nastanka pravice do odbitka. To je razvidno tudi iz že navedenega stališča SEU glede razlage člena 168 Direktive o DDV, ki ločuje pogoj za nastanek pravice do odbitka DDV (da je davčni zavezanec ob pridobitvi blaga deloval kot tak) in upravičeni obseg odbitka (v delu, v katerem davčni zavezanec pridobljeno blago blago uporabi za svoje obdavčene transakcije). Pri tem je SEU glede obdavčitve lizinga in dajanja v najem navedlo, da je pravica do odbitka, ki pripada tej obdavčitvi, odvisna ne le od tega, ali je država članica uporabila možnost, določeno v členu 137(1)(d) Direktive o DDV, ampak tudi od tega, da davčni zavezanci izvajajo pravico do izbire, ki jim jo je država članica dala. In še: uveljavljanje te izbire nima nobenega učinka na nastanek pravice do odbitka.