TFL Vsebine / TFLGlasnik

V nedavni sodbi o pristojnosti v zadevi Uporaba Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (Gambija proti Mjanmaru) ^[1] je Meddržavno sodišče potrdilo pravni interes držav, ki niso neposredno prizadete s protipravnim dejanjem, za uveljavljanje odgovornosti za kršitve obveznosti erga omnes partes. Gre za pomembno odločitev, ki pa jo je treba brati v kontekstu predhodnih odločitev tega sodišča, ki so nakazovale postopen premik od bilateralnega razumevanja mednarodnega prava k priznanju splošnega interesa v mednarodnem pravu.

Meddržavno sodišče se je prvič opredelilo do posledic kršenja obveznosti, ki presegajo individualne interese držav v zadevi Jugozahodna Afrika, kjer je v eni izmed najbolj kontroverznih odločitev v zgodovini tega sodišča zavzelo restriktivno držo. Primer se je nanašal na razlago in uporabo mandata nad ozemljem Jugozahodne Afrike (pozneje Namibije), ki je bil s strani Društva narodov po prvi Svetovni vojni dodeljen Južni Afriki. Slednja je na tem ozemlju uvedla diskriminatorno rasno politiko. To je vodilo v začetek dveh postopkov pred Meddržavnim sodiščem, ki sta ga sprožili Etiopija in Liberija, pri čemer sta zatrjevali, da je Južna Afrika z apartheidom kršila pravila Društva narodov o mandatnih ozemljih. ^[2] Leta 1962 je Meddržavno sodišče sicer potrdilo pristojnost v zadevi, ^[3] vendar pa je v vsebinski odločitvi iz leta 1966 restriktivno razlagalo drugi odstavek 7. člena Sporazuma o mandatu za Jugozahodno Afriko, in sicer tako, da določba o pristojnosti tema dvema državama, tj. Etiopiji in Liberiji, ki nista utrpeli neposredne in individualne škode, ne daje upravičenja za uveljavljane odgovornosti Južne Afrike pred Meddržavnim sodiščem, in zato zavrnilo njuna zahtevka.^[4] Sodniki so bili pri odločitvi razdeljeni, pri čemer so različni pogledi sodnikov že takrat nakazovali, da je tradicionalno, bilateralno razumevanje mednarodnega prava, kot ga je v vsebinski sodbi potrdilo sodišče, nevzdržno. ^[5] Sodnik Jessup je svoje odklonilno ločeno mnenje k sodbi iz leta 1966 začel z zapisom, da je odločitev večine sodnikov v tem primeru z vidika prava »popolnoma neutemeljena«^[6] in poudaril, da mednarodno pravo priznava državam pravico do ukrepanja, ne da bi izkazale škodo ali individualni pravni interes, zlasti v primerih, ko gre za grozodejstva, ki prizadenejo ljudi v drugi državi. ^[7]

V tem kontekstu je leta 1970 Meddržavno sodišče sprejelo prelomno odločitev v zadevi Barcelona Traction, v kateri je obiter dicta izrecno potrdilo obstoj obveznosti erga omnes, ^[8] tj. obveznosti, ki so dolgovane mednarodni skupnosti kot celoti in dajejo vsem državam upravičenje za njihovo zaščito. ^[9] Koncept obveznosti erga omnes je bil sicer v tem primeru vzpostavljen kot Potemkinova vas, ki na prvi pogled obljublja veliko, vendar pa z vidika nastanka in uveljavljanja takih obveznosti ne ponuja odgovorov. Vprašanja nastanka in pripoznave obveznostierga omnes (partes) večinoma še danes ostajajo nerazjasnjena, ^[10] odločitev Meddržavnega sodišča v zadevi Barcelona Traction pa je pomembno vplivala na oblikovanje pravil, ki natančneje opredeljujejo posledice kršitev obveznosti erga omnes (partes). Komisija za mednarodno pravo se je v svojem delu o odgovornosti držav oprla na razlikovanje med različnimi vrstami mednarodnih obveznosti, kot ga je opredelilo Meddržavno sodišče, kar je bilo ključno za sprejem 42. in 48. člena Členov o odgovornostih držav za mednarodno protipravna dejanja (ARSIWA). ^[11] Slednji med drugim daje upravičenje državam, ki niso neposredno prizadete z mednarodnim protipravnim dejanjem, za uveljavljanje odgovornosti za kršitev obveznostierga omnes (partes). ^[12]

Nadaljnje je Meddržavno sodišče v zadevi Vzhodni Timor (Portugalska proti Avstraliji) iz leta 1995 poudarilo, da bodo morali biti za uveljavljanje odgovornosti za kršitve obveznosti erga omnes pred Meddržavnim sodiščem izpolnjeni ne samo pogoji, kot izhajajo iz pravil o odgovornosti držav, temveč tudi pogoj dostopa do sodišča in pristojnosti sodišča.[13] Vendar pa se je sodišče v tem in nekaterih naslednjih primerih izognilo razjasnitvi pravnih posledic kršitev obveznosti erga omnes, prek zavrnitve pristojnosti zaradi pomanjkanja uveljavljana pravila nepogrešljive tretje stranke^[14] ali pomanjkanja spora med relevantnimi državami. [15] Drugače od vprašanja uveljavljanja odgovornosti za kršitve obveznosti erga omnes, ki izhajajo iz splošnega mednarodnega prava, pa se je sodišče opredelilo do pravnega interesa za uveljavljanje odgovornosti za kršitev pogodbenih obveznosti, t.j. erga omnes partes v zadevi Vprašanja, povezana z obveznostjo soditi ali izročiti (Belgija prti Senegalu) ^[16] in nedavno v zadevi Uporaba Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (Gambija proti Mjanmaru). ^[17] V slednjem primeru je sodišče potrdilo pristojnost na podlagi IX. člena Konvencije o genocidu^[18] in izrecno zavrnilo trditve Mjanmara, da obstoj upravičenja za uveljavljanje odgovornosti s strani držav pogodbenic te konvencije ne pomeni samodejno tudi obstoja procesnega upravičenja za začetek postopka pred sodiščem, ki je omejen zgolj na prizadete države. ^[19] Sodišče je poudarilo, da razlikovanje med upravičenjem za uveljavljanje odgovornosti in procesnim upravičenjem za začetek postopka pred sodiščem (locus standi) ni utemeljeno.[20] S tem je potrdilo pravni interes držav, ki niso prizadete z določenim protipravnim ravnanjem (Gambija), za uveljavljanje odgovornosti države kršiteljice (Mjanmar) pred Meddržavnim sodiščem. V naslednjem koraku bo Gambija v okviru postopka o vsebinski odločitvi morala dokazati, da so izpolnjeni pogoji za zločin genocida [21] in je torej v Mjanmaru res prišlo do tega hudodelstva, za katerega mora odgovarjati. ^[22]