TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Rok za izdajo odmerne odločbe, ki ga določa drugi odstavek 141. člena ZDavP-2, je instrukcijske in ne prekluzivne narave. Navedeni rok tudi ni materialni, temveč procesni rok. Davčni organ mora zato tudi po poteku tega roka izdati davčno inšpekcijsko odločbo. Namen določitve tega roka je, da se zaradi zahtevnosti postopka v inšpekcijskih postopkih zagotovi daljši rok za izdajo odločbe kot ga določa splošna ureditev v 222. členu ZUP, in ne da le-te po poteku roka sploh ni več mogoče izdati.

Tako v davčnem postopku kot tudi v postopku pred sodiščem v upravnem sporu ima stranka pravico predlagati dokaze v svojo korist, iz česar izvira načelna dolžnost njihove izvedbe, vendar pa tudi ta dolžnost davčnih organov in sodišč ni neomejena, saj je po eni strani omejena s formalnimi, zakonskimi omejitvami (npr. prekluzija navajanja novih dokazov in dejstev, 52. člen ZUS-1), po drugi strani pa z vsebinsko presojo sodišča, ali obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov. Do kršitve postopka posledično ne pride niti v primeru, če v posamezni zadevi davčni organ ni izvedel nobenega dokaza, ki ga je predlagala stranka, če so za zavrnitev njihove izvedbe obstajali utemeljeni formalni ali vsebinski razlogi.

Omejitev navajanja (in izvajanja) novih dejstev in dokazov na določen čas oziroma na del postopka odločanja upravnih organov in sodišč namreč omogoča ne le ekonomičnost postopka, temveč tudi njegovo koncentracijo na podlagi možnosti ugotovitve upoštevnega dejanskega stanja kot podlage za odločitev v zadevi, ki brez vzpostavitve navedenih omejitev sploh ne bi bila mogoča. Take omejitve so tako posledično vzpostavljene v korist postopka upravnega organa in sodišča, posredno s tem pa tudi samih strank postopka, in zato ne posegajo v jedro procesnih garancij 22. člena Ustave (med njimi kontradiktornosti postopka), temveč jih v veliki meri šele omogočajo.

Izjava stranke kot dokaz je sicer mogoča tudi v postopku pred upravnimi organi (188. člen ZUP), vendar je glede na naravo tega dokaza razumljivo, da gre za subsidiarno dokazno sredstvo, ki ga je mogoče uporabiti le v zakonsko določenih primerih, pa še tedaj terja posebno oceno verodostojnosti (prvi in drugi odstavek 188. člena ZUP). Zato toliko manj drži trditev revidenta, da bi moralo sodišče prve stopnje navajati prepričljive argumente, zakaj ne verjame revidentovi izjavi, saj sama podaja take izjave stranke ne vzpostavlja domneve resničnosti, ki bi nalagala obrnjeno dokazno breme toženi stranki in v zvezi s tem posebno opredeljevanje sodišča v obrazložitvi sodbe.