TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi stranske intervenientke zoper sklep s 15. 6. 2022 se ugodi in se sklep v II. točki razveljavi.

II. Pritožbi drugega toženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je drugi toženec dolžan v 15 dneh tožniku plačati 290,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2017.

III. V preostalem delu se pritožba drugega toženca, pritožbi prve toženke ter stranske intervenientke zoper sodbo in sklepe pa v celoti, zavrnejo in se sodba v nespremenjenem delu, sklepi pa v celoti, potrdijo.

IV. Pravdni stranki in stranski intervenient krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

V skladu s 622. členom OZ ima naročnik pravico nadzorovati posel in dajati navodila, če to ustreza naravi posla, podjemnik pa mu mora to omogočiti. Vsakršno sodelovanje prve toženke pri projektu zato, kot pravilno izpostavlja stranska intervenientka v pritožbi, res ne bi avtomatično pomenilo, da je prva toženka prevzela vlogo "dejanskega delodajalca", a ravnala je tako, da jo je. Bistvo je, da je bila ona dolžna opravljati že večkrat povzete naloge, kar je povzročilo, da je bila odgovorna za varstvo pri delu. Delo je organizirala, odrejala in nadzirala v smislu načina izvršitve posla, ne zgolj v smislu opredelitve predmeta pogodbe, torej končnega rezultata, ki naj ga podjemnik doseže.

Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila prva toženka tista, ki je organizirala delo in bi morala poskrbeti za varno opravljanje dela, a je to opustila, saj za delo, ki ga je moral opraviti tožnik, ni bilo varnega orodja, utemeljujejo sklep, da je bilo njeno ravnanje protipravno. Iste ugotovitve utemeljujejo tudi sklep, da je med opustitvami prve toženke in škodo, ki je nastala ob poškodovanju s krožno žago domače izdelave, ki ni bila tehnično izpravna in atestirana, podana vzročna zveza. Stranska intervenientka prav tako ne pojasni, s čim naj bi prva toženka ali stranska intervenientka dokazali, da prva toženka za nastalo škodo ni kriva. Ob tem, in ker se krivda domneva, če toženec ne dokaže drugače, ni jasno, kakšne razloge o krivdi bi morala izpodbijana sodba vsebovati.

Delodajalec je z opustitvijo nadzora in s tem, ko ni bilo ustreznega orodja za delo, delavca prepustil samemu sebi in ga tako naravnost usmeril, da delo opravi na edini možni način, ki je bil z vidika varnosti pri delu povsem nesprejemljiv. Ob tehtanju vsega pojasnjenega tudi višje sodišče zaključuje, da tožniku ni mogoče pripisati prispevka k nastanku škode, in da zato ni podlage niti za delno razbremenitev odgovornosti prve toženke po tretjem odstavku 153. člena OZ.