TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1169/2006 z dne 28. 7. 2006 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 938/2006 z dne 28. 6. 2006 in z odločbo Ministrstva za notranje zadeve š. 2143-894/2005-PV (1352-19) z dne 30. 3. 2006 se ne sprejme. Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 665/2006 z dne 17. 5. 2006 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 632/2006 z dne 29. 3. 2006 in z odločbo Ministrstva za notranje zadeve š. 2143-894/2005 (1352-19) z dne 22. 2. 2006 se zavrže.

Razlika med rednim in pospešenim azilnim postopkom ni stopnji dokaznega bremena, ki ga nosijo prosilci za azil, temveč v dejstvih, ki jih ugotavlja pristojni organ. V pospešenem postopku pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena. V rednem postopku pa pristojni organ ugotavlja dejstva in okoliščine, ki so relevantna za ugotovitev, ali prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. V obeh postopkih pa mora pristojni organ med drugim ugotavljati resničnost, logičnost in skladnost navedb prosilca za azil, saj tudi na ta način ugotavlja relevantno dejansko stanje. Stališče Vrhovnega sodišča, da odločitev ni pomankljiva tako, da ne bi bilo mogoče preizkustiti ali je podana bistvena kršitev postopka se nanaša na pomanjkljivosti v sodbi Upravnega sodišča i, ki na te tožbene ugovore ni odgovorilo in ne na kršitve upravnega postopka. V nadaljevanju obrazložitve pa je Vrhovno sodišče pojasnilo, da tožba ni vsebovala konkretnih navedb, ki bi dokazovale kršitev tretjega odstavka 32. člena Zakona o azilu, sodišče pa navedenih kršitev ni dolžno presojati po uradni dolžnosti. Zato ne gre za kršitev 22. člena Ustave. Sodišči sta po mnenju Ustavnega sodišča razumno pojasnili, zakaj je pristojni organ iz ugotovljenih dejstev pravilno sklepal, da pritožniki zlorabljajo azilni postopek, ker so lažno predstavili razloge, na katere se sklicujejo. Ne gre torej za to, da bi Upravno in Vrhovno sodišče prezrli navedbe pritožnikov, temveč za to, da se pritožniki ne strinjajo z dokazno oceno in s stališči, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Sodišči sta sprejeli zaključek, da je prošnja za azil pritožnikov očitno neutemeljena, ker so pritožniki zlorabili azilni postopek, zato ugovori povezani z ugotavljanjem dejanskega stanja in uporabo materialnega prava v zvezi s kriterijem preganjanja niso bistveni za odločitev. Upravno sodišče je obrazložilo svoje stališče, zakaj meni, da tretji odstavek 32. člena Zakona o azilu ni v neskladju z Ustavo. Pojasnilo je, da je slovenščina uradni jezik v Republiki Sloveniji. Tujci imajo pravico do uporabe svojega jezika in pisave v postopkih pred državnimi organi na način, ki ga določa zakon. Glede na veljavne zakonske določbe pritožniki nimajo pravice od prevoda odločbe v svoj jezik. Vrhovno sodišče pa je s sodbo potrdilo stališče Upravnega sodišča. Zgolj okoliščina, da je razumevanje prava pritožnikov drugačno, ne more pomeniti kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Mladoletna pritožnica se je rodila v Republiki Sloveniji, zato deli usodo svojih staršev. Zato je ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo.