TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Člen 112 Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 - popr., 23/99, 40/04 in 95/04 - ur. p. b.) ni v neskladju z Ustavo. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 - popr., 72/98, 6/99, 66/2000, 111/01, 56/03, 116/03 - ur. p. b., 43/04, 96/04 - ur. p. b., 101/05, 8/06 - ur. p. b., 14/07 in 32/07) je v neskladju z Ustavo, ker ne določa roka, v katerem bi moral biti postopek nove razsoje pravnomočno končan. Do uveljavitve Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08) mora biti postopek nove razsoje pravnomočno končan najkasneje v dveh letih po razveljavitvi pravnomočne sodbe.

Zakon o kazenskem postopku ob takšni razlagi, kot jo je glede instituta zastaranja v postopku nove razsoje sprejelo Vrhovno sodišče v načelnem pravnem mnenju, ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena in z 22. členom Ustave. Položaj, v katerega pride obdolženec po razveljavitvi pravnomočne sodbe, s katero je bil obsojen za storitev kaznivega dejanja, namreč ni enak položaju obdolženca pred pravnomočno obsodilno sodbo, torej tudi ne položaju, ko je v pritožbenem postopku razveljavljena prvostopenjska sodba. Zakon o kazenskem postopku je v neskladju z Ustavo, ker ne določa roka, v katerem bi moral biti postopek nove razsoje pravnomočno končan. Postopek nove razsoje sam po sebi prinaša za obdolženca omejitve in poseganje v njegove pravice, predvsem pa zanj pomeni stanje nadaljnje negotovosti glede konca kazenskega postopka. Za obdolženca, ki se znajde v postopku nove razsoje, ni nepomembno, koliko časa bo zoper njega tekel postopek in koliko časa bodo nad njim "visele" pravne posledice uvedbe kazenskega postopka. Zato z vidika pravne varnosti in načela zaupanja posameznika v pravo (2. člen Ustave) zgolj to, da mora biti pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave zagotovljena v vsakem posameznem sodnem postopku, torej tudi v postopku nove razsoje po razveljavljeni pravnomočni obsodilni sodbi, ne zadošča za učinkovito varstvo obdolženčevih pravic.