TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke zoper sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se vrednost spornega predmeta primarnega zahtevka določi v znesku 230.536,00 EUR in vrednost spornega predmeta podrednega zahtevka v znesku 230.536,00 EUR.

II. Pritožba tožene stranke zoper sodbo se zavrne in se izpodbijana odločba v I. točki izreka potrdi.

III. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep se ugodi in se izpodbijana odločba v II., III. in IV. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Pri tožbi za razveljavitev znamke zaradi neuporabe ne gre za popularno tožbo, pri kateri se pravni interes za vložitev tožbe predpostavlja že s tem, da je tožba vložena.

Presojo (ne)spremenjenih elementov znamke, ki vplivajo na razlikovalni značaj znamke, sodišče naredi z vidika povprečnega potrošnika, upoštevaje dojemanje posameznih elementov znamke, načina spremembe znamke in celostnega vtisa znamke. Pri tem pa gre za uporabo materialnega prava in ne za ugotavljanje dejstev.

Ugotavljanje okoliščin dejanske uporabe pride v poštev šele v primeru, če sodišče ugotovi, da spremembe znamke ne spreminjajo njenega razlikovalnega značaja. Ker je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil razlikovalni značaj znamke že na prvi vtis spremenjen, je ugotavljanje dejstev v zvezi z uporabo znamke nepotrebno.

Ker je tožeča stranka postavila dva tožbena zahtevka, ki ne temeljita na isti dejanski in pravni podlagi, je bila dolžna vrednost spornega predmeta določiti za vsak posamezni zahtevek.

Kljub temu, da ZPP te pravice izrecno ne določa, vidik uravnoteženja procesnih pravic pravdnih strank kot element enakega varstva pravic terja tako razlago navedenega člena, da ima pravico zahtevati ugotovitev vrednosti spornega predmeta tudi nasprotna stranka v postopku.