TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1. Ali je sodišče s tem, ko je sprejelo zaključek, da tožena stranka ni prerekala, da so vtoževane nepremičnine bile potrebne za izvajanje gospodarske javne službe na področju pomorskih dejavnosti koprskega tovornega pristanišča (in to dejstvo štelo za priznano), kršilo pravilo iz 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)?

2. Ali je sodišče s tem, ko v konkretnem primeru ni ugotavljalo, ali na vtoževanih nepremičninah stojijo infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva, namenjena izvajanju dejavnosti oziroma zadev iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS), zmotno uporabilo materialno pravo iz 76. člena ZGJS?

3. Ali je sodišče z zaključkom, da so se vtoževane nepremičnine uporabljale za izvajanje gospodarske javne službe državnega pomena, zmotno uporabilo materialno pravo, kršilo prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave RS in zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 8. in 347. člena ZPP?

4. Ali je v konkretnem primeru podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave, ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih očitkov, da se dobra vera domneva in da tožeča stranka dejstev, ki bi to domnevo izpodbijala, v svojih vlogah ni navedla?

5. Ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je bila pasivna legitimacija tožene stranke ob vložitvi tožbe podana, čeprav iz odločbe Ustavnega sodišča Up-699/2012 izhaja, da je pravna subjektiviteta Občine Ankaran v času vložitve tožbe že obstajala?

6. Ali je sodišče pravilno uporabilo 190. člen ZPP, ko je štelo, da se ta uporablja tudi v situacijah iz tretjega odstavka 51.b člena Zakona o lokalnih skupnostih (ZLS)?

Revizija se dopusti glede vprašanj:

- ali je sodišče s tem, ko je sprejelo zaključek, da tožena stranka ni prerekala, da so vtoževane nepremičnine bile potrebne za izvajanje gospodarske javne službe na področju pomorskih dejavnosti koprskega tovornega pristanišča (in to dejstvo štelo za priznano) kršilo pravilo iz 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP),

- ali je sodišče s tem, ko v konkretnem primeru ni ugotavljalo, ali na vtoževanih nepremičninah stojijo infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva, namenjena izvajanju dejavnosti oziroma zadev iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS), zmotno uporabilo materialno pravo iz 76. člena ZGJS,

- ali je sodišče z zaključkom, da so se vtoževane nepremičnine uporabljale za izvajanje gospodarske javne službe državnega pomena, zmotno uporabilo materialno pravo, kršilo prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave RS in zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 8. in 347. člena ZPP,

- ali je v konkretnem primeru podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave, ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih očitkov, da se dobra vera domneva in da tožeča stranka dejstev, ki bi to domnevo izpodbijala, v svojih vlogah ni navedla,

- ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je bila pasivna legitimacija tožene stranke ob vložitvi tožbe podana, čeprav iz odločbe Ustavnega sodišča Up-699/2012 izhaja, da je pravna subjektiviteta Občine Ankaran v času vložitve tožbe že obstajala,

- ali je sodišče pravilno uporabilo 190. člen ZPP, ko je štelo, da se ta uporablja tudi v situacijah iz tretjega odstavka 52.b člena Zakona o lokalnih skupnostih.