TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 5. člena, drugega in tretjega odstavka 8. člena, prvega odstavka 9. člena, prvega odstavka 27. člena in prvega odstavka 40. člena Zakona o lekarniški dejavnosti (Uradni list RS, št. 85/16, 77/17 in 73/19) se zavrže.   Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 18. člena, 21. člena, drugega odstavka 26. člena, drugega odstavka 86. člena ter prve povedi drugega odstavka 90. člena Zakona o lekarniški dejavnosti se zavrne.

Pobudnik nima pravnega interesa, če ne izkaže, da izpodbijana določba neposredno posega v njegov pravni položaj.   Položaj javnega zavoda je v temelju drugačen od položaja gospodarskih subjektov, ki se ukvarjajo le s pridobitno dejavnostjo. Za urejanje načina izvrševanja pravice do svobodne gospodarske pobude gre zlasti v primerih, ko zakonodajalec odvrača nevarnost ali blaži tveganja, ki izhajajo iz opravljanja neke konkretne dejavnosti. Čeprav lekarne – javni zavodi – lahko pod zakonskimi pogoji opravljajo tudi tržno dejavnost, zanje načela svobodne gospodarske pobude ne veljajo kot izhodiščna načela njihovega poslovanja, kar polje proste presoje zakonodajalca še razširi. S prepovedjo oglaševanja, nagrajevanja in uporabe drugih tržnih pristopov v luči posebne strokovne avtoritete kvalificiranega osebja izvajalcev javne zdravstvene službe je zakonodajalec želel preprečiti škodljive posledice čezmerne ali nesmotrne uporabe zdravil in drugih izdelkov za podporo zdravljenja in ohranitev zdravja za paciente ter celoten zdravstveni sistem. S tem je po oceni Ustavnega sodišča izkazal obstoj javne koristi. Izpodbijani ureditvi oglaševanja, prepovedi nagrajevanja in uporabe tržnih pristopov ter omejitvi oglaševanja v zvezi z zdravili in drugimi izdelki za podporo zdravljenja in ohranitev zdravja ni mogoče odreči stvarne povezanosti med ukrepom in ciljem ter s tem razumnosti.   Ker se z jezikovno, sistematično in namensko razlago da ugotoviti vsebina izpodbijanega pravila, je očitek o neskladju z 2. členom Ustave neutemeljen.   Negospodarski subjekti se, čeprav v določenem delu lahko opravljajo tudi tržno dejavnost, ne morejo sklicevati na kršitev pravice do svobodne gospodarske pobude, če jim zakonodajalec opravljanja posameznih gospodarskih dejavnosti posebej ne dovoli. Navedeno velja še toliko bolj v primeru, ko pobudnik kršitev svobodne gospodarske pobude uveljavlja z argumentom, da bi moral zakonodajalec določeno dejavnost v javnem interesu urediti kot regulirano tržno dejavnost. Enako velja tudi v primeru, ko zakonodajalec negospodarskemu subjektu prepoveduje obvladovati ali nadzirati pravno osebo, ki opravlja določeno vertikalno povezano in (regulirano) tržno dejavnost.