TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Tako toženkina trditvena podlaga, kakor besedilo same izjave, po presoji Vrhovnega sodišča omogočata dve različni (razumni) razlagi sporne izjave. Prvo, za katero se zavzema tožnica in sta ji sledili tudi sodišči nižjih stopenj, po kateri toženkina zaveza za plačilo oskrbnine v domu vsebuje tudi plačilo povečanja oskrbe za dodatno oskrbo, oziroma drugo, za katero se zavzema toženka, po kateri izjava vsebuje zgolj zavezo za dvig cene oskrbe, dogovorjene ob sprejemu. Na golo semantiko zožena jezikovna razlaga sporne izjave daje v resnici nevzdržen odgovor: dvigovanje (nadaljnje oblikovanje) cene je v prostih rokah tožnice, toženka pa se zavezuje, da bo sleherni znesek plačala. To je tisto, kar sporočajo besede in nižji sodišči takšne razlage seveda nista podali. A kljub temu sta se sklicevali na razlagalno pravilo iz prvega odstavka 82. člena OZ. Iz tega sledi dvoje. Prvič, razlaga nižjih sodišč v resnici ni bila zgolj semantična in, drugič, besedilo sporne izjave očitno ni enopomensko. S tem, ko sta nižji sodišči deklaratorno ostali v mejah razlagalnega pravila iz prvega odstavka 82. člena OZ, sta v resnici toženko postavili v neenak, slabši položaj. Odrekli sta ji namreč možnost, da bi se zavzemala za polno razlago pogodbene izjave, torej takšno, ki bi upoštevala tudi razlagalni pravili iz drugega odstavka 82. člena in 83. člena OZ, hkrati pa sta besedilo ovsebinjali s prvinami, ki segajo preko samega besedila ter črpajo tako v kontekstu domske oskrbe, podzakonskih aktov, ki so bili izdani kasneje ter tudi kasnejših izjav toženkinega očeta. Na ta način sta arbitrarno odbirali življenjske dejavnike pri razlagi besedila.