TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Drugi odstavek 3. člena Uredbe o postopku in pogojih za oddajo površin ob avtocestah za zgraditev objektov za spremljajoče dejavnosti in o določitvi višin povračil za uporabo teh površin ni bil v neskladju z Ustavo in zakonom.

Ker je Uredba o postopku in pogojih za oddajo površin ob avtocestah za zgraditev objektov za spremljajoče dejavnosti in o določitvi višin povračil za uporabo teh površin med postopkom prenehala veljati, jo Ustavno sodišče lahko presoja, če obstoja pravni interes na strani pobudnika za takšno odločanje. Obstajati mora vzročna zveza med zatrjevano protiustavnostjo ter nezakonitostjo predpisa na eni strani ter morebitno škodo pobudnika na drugi strani. Kot verjetno mora biti izkazano, da bi ugoditev pobudi za pobudnika pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Kadar se ugotovi protiustavnost in nezakonitost izvršilnega predpisa, je možna tudi ugotovitev neskladja z Ustavo in z zakonom z učinkom odprave. Ker bi takšna odločitev lahko vplivala na pobudničin pravni položaj v morebitnih pravdah za povrnitev škode, ki naj bi ji bila nastala, ker ni bila izbrana kot najugodnejši ponudnik, je podana pristojnost Ustavnega sodišča za presojo Uredbe. Podjetniška oz. gospodarska svoboda iz 74. člena Ustave zagotavlja predvsem varstvo svobodnega delovanja zasebnih gospodarskih subjektov zoper državne posege. Podjetniška svoboda zagotavlja zlasti pravico ustanoviti podjetje (pod zakonskimi pogoji), ga voditi v skladu z ekonomskimi načeli (upoštevaje prisilne predpise) ter ga po želji tudi zapreti. Zajema tudi pravico do izbire dejavnosti gospodarskih subjektov in do izbire poslovnih partnerjev itd. Po tretjem odstavku navedenega člena Ustave so posebej prepovedani nelojalna konkurenca in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco. Z določitvijo obveznih referenc, po katerih se mora ponudnik izkazati z bazo za oskrbo z naftnimi derivati v državi in s tem, da že opravlja distribucijo naftnih derivatov na vsaj treh bencinskih servisih v državi, ne more biti storjeno dejanje nelojalne konkurence, ker je storilec tega dejanja lahko samo drug udeleženec na trgu. Zato določba Uredbe, ki je vsebovala obveznost navedenih referenc, ni bila v neskladju s tretjim odstavkom 74. člena Ustave. Po Zakonu o varstvu konkurence pa tudi državni organi ne smejo omejevati prostega nastopanja podjetij na trgu. Izpodbijana določba ni v neskladju z navedeno zakonsko ureditvijo, ker ne ureja prostega nastopanja podjetij na trgu, ampak določa pogoje za njihovo enakopravno nastopanje na javnem razpisu, kjer se potegujejo za najem površin ob avtocestah, kjer bi potem opravljala ustrezne gospodarske dejavnosti. Kjer gre za urejanje pogojev za konkuriranje na javnih razpisih, "prosto nastopanje na trgu" ni omejeno s predpisom, ki take pogoje določa, ampak s predpisom, ki sklenitev nekega gospodarskega posla podvrže režimu javnega razpisa. Tak predpis pa v tem primeru ni bil izpodbijan, kakor tudi ne samo dejstvo, da se je o oddaji površin ob avtocestah odločalo na podlagi javnega razpisa. Pri izpodbijani uredbi je bilo zato treba preskusiti le to, ali izpodbijane določbe morda pomenijo kršitev enakosti konkurentov pri konkuriranju na javnem razpisu. Po izključitvi možnosti kršitve prepovedi diskriminacije po prvem odstavku 14. člena Ustave je bilo treba opraviti še presojo, ali je šlo za kršitev splošnega načela enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave, torej presojo na podlagi t.i. testa arbitrarnosti. Uredbodajalec je v izpodbijani ureditvi vpeljal razlikovanje med tistimi tržnimi subjekti, ki v Sloveniji imajo bazo za oskrbo z naftnimi derivati ter vsaj tri bencinske servise, ter tistimi, ki tega nimajo. Vendar je bilo to razlikovanje ustavno dopustno in zato tudi ne v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Uredbodajalec pri uvedbi razlikovanja ni ravnal arbitrarno, ker je imel za razlikovanje stvarno utemeljene razloge: - legitimen državni interes, da ne bi prišlo do oddaje javnih površin ponudniku, ki ne bi bil zmožen v skladu z interesom javne koristi z nemotenim in varnim odvijanjem prometa uporabnikom avtoceste zagotoviti nemotene oskrbe z gorivi, - legitimen državni interes po zagotavljanju nacionalne varnosti v primerih možnega vojnega ali izrednega stanja, - javni interes po enakomerni preskrbljenosti celotnega državnega prostora z gorivi, torej tudi krajev, kjer bi sicer poslovanje bilo manj rentabilno kot ob avtocestah ali pa bi bilo celo nerentabilno v skladu z načelom socialne države (člen 2. Ustave) kot tudi z dolžnostjo države, da skrbi za gospodarski, kulturni in socialni napredek na gorskih in hribovitih območjih (tretji odstavek 71. člena Ustave), - legitimen državni interes po enakomerni preskrbljenosti celotnega državnega prostora z gorivi ter interes, da so uporabniki vseh cest (tudi regionalnih in lokalnih) in prebivalci vseh regij nemoteno in enakomerno preskrbljeni z gorivi.