TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Tretja poved drugega odstavka 98. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 24/12, 30/12, 75/12, 94/12, 96/13, 50/14, 23/15, 55/15, 63/16, 69/17, 21/19, 28/19, 66/19, 39/22 in 158/22) ni v neskladju z Ustavo.   Ustavna pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 2327/2018 z dne 17. 9. 2019 se zavrne.

Izpodbijana ureditev, v skladu s katero se pri odmeri dohodnine od dobička iz kapitala po Zakonu o dohodnini za nabavno vrednost kapitala šteje vrednost, od katere je bil odmerjen davek na dediščino po Zakonu o davku na dediščine in darila, pomeni neizpodbojno pravno domnevo. Izpodbijana ureditev posega v pravico do izjave kot enega od bistvenih elementov pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zavezancu namreč onemogoča, da bi se v postopku odmere davka od dobička iz kapitala izjavil o nabavni vrednosti kapitala, ki je bil pridobljen z dedovanjem in za katerega je bil že odmerjen davek na dediščino. Na splošno ima sicer zavezanec možnost izjave o vrednosti kapitala v postopku odmere davka na dediščino, vendar tedaj še ni vselej znano, ali in kdaj bo prišlo tudi do odmere davka od dobička iz kapitala. Položaj zavezanca je lahko v celoti znan šele, ko pride do odsvojitve kapitala oziroma do odmere davka po Zakonu o dohodnini. Ker izpodbijana ureditev zasleduje ekonomičnost, hitrost in učinkovitost davčnega postopka, kar je tudi v javnem interesu pobiranja davkov, so njeni cilji ustavno dopustni. Prav tako ni mogoče trditi, da se z njo ti cilji dejansko ne bi lahko dosegli, zato je izpodbijana ureditev primerna. Nabavne vrednosti kapitala v ugotovitvenem postopku namreč ni treba posebej ugotavljati in v zvezi s tem izvajati dokazov. Ukrep je tudi nujen, da bi se želeni cilji dosegli tako učinkovito in v tolikšni meri, kot to omogoča navedeno upoštevanje vrednosti, od katere je bil že odmerjen davek na dediščino. Pri presoji sorazmernosti posega v ožjem smislu je treba upoštevati, da čeprav se zavezanec ne more izjaviti o nabavni vrednosti kapitala oziroma ne more dokazovati drugačne vrednosti kapitala, kot je bila ugotovljena v postopku odmere davka na dediščino, je poseg v pravico do izjave manjši, kot bi bil sicer, saj v postopku odmere davka na dediščino pravica do izjave ni izključena. Oba navedena davčna postopka sta tudi del istega davčnega sistema in v obeh primerih davek odmeri isti davčni organ. Koristi izpodbijane ureditve so v tem, da je omogočena večja ekonomičnost postopka odmere dohodnine, in sicer tudi z vidika zavezancev, saj je postopek poenostavljen. Ugotavljanje vrednosti kapitala se ne ponavlja, s čimer se tudi preprečujejo morebitne napake pri obdavčenju z dohodnino, do katerih bi zaradi tega lahko prišlo. Poleg tega niti ni mogoče izključiti, da se v posameznih postopkih v primeru napak pri odmeri davka na dediščino lahko poseže v odločbe o odmeri tega davka na podlagi ustreznih pravnih sredstev. Izpodbijana ureditev preprečuje neželene špekulacije zavezancev in položaje, v katerih bi davčni organ v dveh davčnih postopkih ugotovil različne vrednosti istega kapitala ob njegovi pridobitvi. Na ta način se krepi konsistentnost oziroma enotnost ureditve davčnega sistema. Koristi, ki jih prinaša izpodbijana ureditev, pretehtajo nad težo posega v pravico do izjave. Ker je poseg primeren, nujen in ožje sorazmeren za dosego ustavno dopustnih ciljev, presojana ureditev ni v neskladju z 22. členom Ustave. Namen izpodbijane ureditve ni v tem, da bi se v nasprotju z načelom davčne pravičnosti na njeni podlagi obdavčil neobstoječi dohodek. Okoliščina, da se zaradi neizpodbojne pravne domneve v dveh davčnih postopkih upošteva isto dejstvo, zaradi česar je pomembno, da je to ugotovljeno pravilno že v prvem postopku, ne utemeljuje sklepanja, da izpodbijana ureditev pomeni že kaznovalno sankcijo. Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču.