TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Parcelacija zemljišča sodi med akte vzdrževanja zemljiškega katastra (1. odst. 27. čl. v zvezi s 1. odst. 24. čl. zakona o zemljiškem katastru, Ur.l. SRS, št. 16/74 in 42/86). Odločba se izda v upravnem postopku in ima naravo upravnega akta (1. in 202. čl. ZUP). S pravnomočnostjo postane javna listina in se kot takšna presoja tudi po pravnih pravilih zemljiškoknjižnega prava.
Sodišče zato v zemljiškoknjižnem postopku ugotavlja le, ali je upravni organ potrdil pravnomočnost odločbe o parcelaciji (36., 40.
in 104. čl. pravnih pravil ZZK) in ne, ali je bila odločba izdana v zakonitem postopku.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za poočitbo delitve parcele št. 56 pri vl. št. 842 k.o. Koper. Sodišče druge stopnje je potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Proti sklepu sodišča druge stopnje v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje je Javni tožilec Republike Slovenije vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V razlogih je med drugim navedlo:

Podlaga za sporno poočitenje parcelacije v zemljiški knjigi je odločba Geodetske uprave Skupnosti obalnih občin Koper, št. 12/91, z dne 28.1.1991. Odločba je bila izdana v postopku parcelacije na podlagi 2. odstavka 30. člena zakona o zemljiškem katastru (Ur.l. SRS, št. 16/74 in 42/86).

Parcelacija zemljišča sodi med akte vzdrževanja zemljiškega katastra (1. odstavek 27. v zvezi s 1. odstavkom 24. člena). Odločba se izda v upravnem postopku in ima naravo upravnega akta (1. in 202. člen zakona o splošnem upravnem postopku, Ur.l. SFRJ, št. 47/86, preč.b.). S pravnomočnostjo postane javna listina in se kot takšna presoja tudi po pravnih pravilih zemljiškoknjižnega prava.

Javni tožilec Republike Slovenije v zahtevi za varstvo zakonitosti pravilno poudarja, da ima javna listina pri vpisu v zemljiško knjigo
poseben položaj. Zemljiškoknjižno sodišče ne presoja njene vsebine, temveč le ali izpolnjuje pogoje, da se jo šteje za javno listino. Če gre za odločbo o parcelaciji torej le, ali je upravni organ potrdil njeno pravnomočnost (36., 40. in 104. člen pravnih pravil zakona o zemljiških knjigah) in ne ali je bila odločba izdana v zakonitem postopku.

Mejni ugotovitveni postopek je le ena od faz parcelacijskega postopka, brez katerega odločbe o parcelaciji ni mogoče izdati.
Podatki iz zapisnika o tem postopku (in ne odločbe, kot je zmotno navedeno v sklepu sodišča druge stopnje) so v odločbi o parcelaciji upoštevani. Če zemljiškoknjižno sodišče ni pristojno za presojo zakonitosti parcelacijskega postopka kot celote, tudi ne more biti pristojno za presojo pravilnosti posameznega dela tega postopka. Zato zapisnik o mejnem ugotovitvenem postopku tudi ni nujni sestavni del zemljiškoknjižnega predloga za poočitenje parcelacije (oziroma sporočila geodetskega organa, če gre za poočitenje po uradni dolžnosti).

Javni tožilec nadalje pravilno opozarja, da delitev parcele zadeva le lastnika te parcele. Če zadeva še koga drugega, ne gre za parcelacijo po navedenih določbah zakona o zemljiškem katastru. Razlika v izmeri bi tedaj imela drug pomen. Če ne bi šlo le za napako, kot je navedeno v sporni odločbi, temveč za poseg v drugo parcelo, bi geodetski organ moral izdati ustrezno odločbo tudi za to drugo parcelo. Toda takšno ali drugačno postopanje pri vzdrževanju zemljiškega katastra je stvar geodetskega organa in ne zemljiškoknjižnega sodišča. Javni tožilec tako v zahtevi za varstvo zakonitosti upravičeno uveljavlja kršitev navedenih materialnopravnih določb zakona o zemljiškem katastru in pravnih pravil zakona o zemljiških knjigah. Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo.