TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Drugi odstavek 82.a člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 16/07 - uradno prečiščeno besedilo in 36/08) ni v neskladju z Ustavo. Točka 24 prvega odstavka 15. člena ter peta alineja 2. točke in šesta alineja 3. točke 48. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 72/06 - uradno prečiščeno besedilo, 91/07 in 76/08) niso v neskladju z Ustavo. Točka 21 prvega odstavka 15. člena, drugi in tretji odstavek istega člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 72/06 - uradno prečiščeno besedilo, 91/07 in 76/08) ter prvi odstavek 44. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 76/08) niso v neskladju z Ustavo.

Drugi odstavek 82.a člena Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI) ni v neskladju z 2. členom in drugim odstavkom 57. člena Ustave. Drugi odstavek 57. člena Ustave ne predpostavlja, da v mejah določbe prvega odstavka 140. člena Ustave zagotavljanje in financiranje javne službe s področja osnovnošolskega izobraževanja ni ali ne more biti tudi lokalna zadeva. Glede na jasno in nedvoumno določen predmet urejanja izpodbijane določbe ter obseg obveznosti države na področju zavarovanja odškodninske odgovornosti, do katerega je mogoče priti že z uporabo jezikovne metode razlage, izpodbijana določba ne daje podlage za ugotovitev obveznosti države pri izvrševanju drugih pravnomočnih izvršilnih naslovov, ki nimajo temelja v ugotovljeni odškodninski odgovornosti osnovne šole, kot javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda. Obveznost države iz drugega odstavka 82.a člena ZOFVI, ki se nanaša na zagotavljanje sredstev za poravnavo odškodnine za škodo, nastalo pri vzgojno-izobraževalnem delu in s tem povezanimi dejavnostmi in aktivnostmi, pa tudi ustreza obsegu obveznosti države pri zagotavljanju javne službe osnovnošolskega izobraževanja, kot izhaja iz 81. člena ZOFVI. Do razlage izpodbijane določbe 24. točke prvega odstavka 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), po kateri je njeno besedilo mogoče razumeti le tako, da pogojev za vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje ne izpolnjujejo tisti starši, ki ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev lastnosti zavarovane osebe oziroma nimajo statusa zavarovanca po eni od podlag iz prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, je mogoče priti z uporabo jezikovne, sistematične in logične razlage. Zato izpodbijana ureditev ni v neskladju z 2. členom Ustave. Naloga zakonodajalca je, da upoštevajoč načelo subsidiarnosti, razmeji in določi pristojnosti države in lokalnih skupnosti. Pri tem pa ne sme prekršiti določbe prvega odstavka 140. člena Ustave, ker bi s tem protiustavno posegel v lokalno samoupravo. Prvi odstavek 140. člena Ustave določa, da v pristojnost občine spadajo zadeve, ki jih občina lahko ureja samostojno in ki zadevajo samo prebivalce občin. Gre predvsem za tiste zadeve, ki so pretežno usmerjene v zagotavljanje normalnih življenjskih potreb in interesov lokalnega prebivalstva in so kot take opredeljene v 13. členu Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS). ZLS in Zakon o financiranju občin (ZFO-1), ki (med drugim) določata okvir in podlago za nastanek in delovanje občin ter sistem financiranja nalog iz občinske pristojnosti, med naloge, ki sodijo na področje izvirnih pristojnosti občin, uvrščata tudi naloge s področja zagotavljanja zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja. Med te naloge sodi tudi naloga občin iz šeste alineje 3. točke 48. člena ZZVZZ. Gre torej za nalogo, ki jo je mogoče opredeliti kot izvirno nalogo občin in je po presoji Ustavnega sodišča določena v skladu s prvim odstavkom 140. člena Ustave. Zato zakonodajalcu pri določitvi sicer nove izvirne naloge občin ni bilo treba upoštevati drugega odstavka 140. člena Ustave. Glede na predhodno celovito ureditev pravice do izbire družinskega pomočnika v ZSV je šlo pri noveli ZZVZZ-K predvsem za pravno ureditev položaja kategorije zavarovancev, ki sodi v pravno področje urejanja predmetnega zakona. Z določitvijo občine, kot ene od zavezank za plačilo prispevkov družinskih pomočnikov iz 2. točke 46. člena ZZVZZ, je zakon razširil obstoječe naloge občin pri financiranju pravice do izbire družinskega pomočnika. Da gre za nalogo občin, ki jo je mogoče opredeliti kot nalogo lokalnega značaja, ki zadeva prebivalce občin, torej nalogo iz njihove izvirne pristojnosti, je Ustavno sodišče že presodilo v odločbi št. U-I-97/05. Zato izpodbijana ureditev iz razlogov, ki jih navaja predlagateljica, ni v neskladju z drugim odstavkom 140. člena Ustave. Očitek predlagateljice o nezmožnosti izvajanja ureditve po 21. točki prvega odstavka 15. člena, drugega in tretjega odstavka istega člena ZZVZZ ter prvega odstavka 44. člena ZZVZZ-K, ker pristojno ministrstvo še ni sprejelo podzakonskega predpisa iz tretjega odstavka 15. člena ZZVZZ, v času odločanja Ustavnega sodišča ne drži več. Pravilnik o merilih za ugotavljanje dohodkov, prihrankov in premoženja občanov za prijavo v obvezno zdravstveno zavarovanje je bil sprejet 17. 12. 2008 in objavljen v Uradnem listu RS, št. 126/2008 z dne 31. 12. 2008, veljati pa je začel 1. 1. 2009. Iz določb 21. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ ter drugega in tretjega odstavka istega člena ZZVZZ jasno izhaja, da se pri ugotavljanju zavarovančevega premoženjskega položaja upoštevajo tudi dohodki, prihranki in premoženje njegovih ožjih in širših družinskih članov, ki živijo z njim v skupnem gospodinjstvu. Do takšne razlage je mogoče priti že z uporabo jezikovne metode razlage. Izpodbijana ureditev daje tudi jasne pravne okvire, v katerih mora delovati občinski upravni organ pri ugotavljanju zavarovančevega premoženjskega položaja, ki je podlaga za ugotavljanje njegove upravičenosti do obveznega zdravstvenega zavarovanja v breme občine njegovega stalnega prebivališča. Prav tako daje pristojnemu ministrstvu vsebinsko jasen in zadosten okvir za sprejetje podzakonskega predpisa iz tretjega odstavka 15. člena ZZVZZ. Zato iz razlogov, ki jih navaja predlagateljica, izpodbijana ureditev ni v neskladju z 2. členom in drugim odstavkom 120. člena Ustave. Ker določanje višine sredstev, ki občinam omogoča izvrševanje njihovih zakonskih nalog, ni predmet izpodbijane ureditve, predlagateljica z navedbami, ki se po vsebini nanašajo na določanje višine materialne podlage za financiranje primerne porabe občin skladno z določbami zakona, ki urejajo financiranje občin, oziroma zakona, ki ureja izvrševanje državnega proračuna, neskladja izpodbijanih določb ZZVZZ in ZZVZZ-K s 138. in 140. členom Ustave ne more utemeljiti.