TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Ob pritožbi obdolženega S.Č. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti v odločitvi o odgovornosti spremeni tako, da se postopek zoper obdolženca zaradi prekrška po osmem odstavku 26. člena Zakona o motornih vozilih, kot je opisan v točki I/2 njenega izreka, ustavi, ker dejanje, kot je opisano v obdolžilnem predlogu, ni prekršek, v odločitvi o enotni sankciji spremeni tako, da se le-ta ne izreče, globo za prekršek naveden v točki I/1 v višini 1.200,00 EUR je obdolženec dolžan plačati na način in pod pogoji iz prvega in drugega odstavka po izreku sankcij v točki I izreka sodbe, v odločitvi o stroških postopka v točki II njenega izreka pa spremeni tako, da obdolženec ne plača sodne takse za prekršek v točki I/2 v višini 40,00 EUR, temveč je dolžan plačati sodno takso v višini 170,00 EUR za prekršek naveden v točki I/1 izreka izpodbijane sodbe.

II. Sicer se pritožba obdolženca zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Opis zgolj abstraktnega dela prekrška v opisu dejanskega stanja v obdolžilnem predlogu pomeni, da takšen opis nima zakonitih znakov zatrjevanega prekrška (enako velja v primeru, če izrek sodbe vsebuje zgolj abstraktni in ne konkretni opis prekrška). V tovrstnem primeru bi sodišče prve stopnje vlagateljico obdolžilnega predloga moralo pozvati, da svoj obdolžilni predlog dopolni s konkretizacijo opisa zatrjevanega prekrška po osmem odstavku 26. člena ZMV (prvi odstavek 106. člena ZP-1), česar pa v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni storilo, s čemer je v zvezi s tem prekrškom zahtevek, podan v obdolžilnem predlogu, prekoračilo. To pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 5. točke prvega ostavka 155. člena ZP-1.